The Despair of Monkeys and Other Trifles - A Memoir
Françoise Hardy
(Feral House, 2018)

Avtobiografijo Françoise Hardy sem prebrala na dušek. Brala sem brez značilnih obrobnih, s svinčnikom zapisanih opazk, brez premora, hlastno, tako rekoč. O njej sem pisala v moji zbirki portretov, sem ljubiteljica njene glasbe, barva njenega glasu me spremlja od otroštva. Vedno je bila prisotna kot neka eterična osebnost, tako z načinom in navidezno lahkotnostjo petja kot tudi z androgino, elegantno pojavo.
Pri svojih sedemdesetih letih izdaja albume, ki so po izrazni moči vedno boljši. Personne d'Autre je izšel leta 2018, in je njen osemindvajseti po vrsti. In prvi, ki je izšel po šestih letih od hude bolezni (limfoma), ki se je od leta 2004 spet ponovila.
Avtorski zapis lastnega življenjepisa je povsem v njenem stilu; na videz odmaknjen in skorajda brezčuten, toda ko odstreš tančico, dve, se ti razkrijeta osupljiv enigmatični življenjski stil in njena izredna notranja moč. Pisava izraža literarno bravuroznost, začinjeno s pravo mero čustvenega odmika in treznega premisleka. Romaneskno brezhibno.
Pripoved začne kronološko, dobesedno: rojena zvečer, ob pol devetih med alarmom za letalski napad leta 1944... s točno navedbo lokacije porodnišnice, pariškega okraja itn. Tudi sicer je knjiga polna drobnih, a pomembnih podrobnosti, ki jih zlagamo postopoma, kot nekakšno sestavljanko.
Astrologija je recimo ena od obsesij, ki ji je kasneje v življenju posvečala veliko pozornosti, časa in učenja, predvsem znanstveni pogled v to sfero znanosti. Podatki o rojstvu so torej lahko en vidik, en pokazatelj, ena smer.
Drugi takle fragment se nam izriše v naslednji priliki: prvi mesec življenja je veliko jokala, toda mama ni storila ničesar, ni je tolažila, ni ji pomagala v tej, kot jo je poimenovala razvadi. Ko je čez mesec dni prenehala jokati, je mama smatrala to za lasten vzgojni uspeh. Danes verjamem, da sem iz tega potegnila nauk: bolj kot se jočeš, bolj te bodo ignorirali. Solze moraš zadržati zase in nikogar nikoli vprašati za nič. Takole, pa smo dobili že v prvih vrsticah knjige pomembno značajsko lastnost, ki smo jo nekako slutili za njeno zadržano pojavnostjo.
Da se ne motimo, nam potrdi čisto na koncu, ko razloži nekoliko zagoneten naslov memoara. Slednji je namreč povzet po drevesu, ki ga krasijo veje iz izredno močnih, trdih in ostrih listov, ki so tu kot zaščita, oziroma varovanje. Hardyjeva nam tako neposredno namiguje, da sodi tudi ona v ta „sklop družine“. Ko prebereš knjigo, ti je povsem jasno, zakaj.
Avtobiografija odkriva sorodstvene vezi v glavnem po mamini strani, koleno, dve nazaj. Mama, avstrijskega porekla, visokorasla lepotica, ki je imela dve hčerki s starejšim, poročenim, premožnejšim moškim, ki ni nikoli živel z njimi, čeprav je hčerki priznal. Bili so njegova skrita družina, v poznih letih se je razkril kot gej. On je bil tisti, ki je Françoise pri 16-ih, predvsem zaradi dobrih ocen v šoli, kupil kitaro. Strogo odraščanje, navezanost na mamo, tesnobnost in krhkost najstništva, odgovornost, ki jo je kot starejša sestra ponotranjila in zato naredila vse in še več, da je pomagala mami pri vodenju družinske celice. Vse je potekalo navzven tako enostavno in sprejemljivo, normalno, v notranjosti male Françoise pa so se vrteli malce drugačni filmi.
V spominih je natančno razčlenila svoje otroštvo, boleče situacije, ki so jo zaznamovale in si jih nekoč ni znala razložiti, zaradi katerih je dajala videz odsotne, zadržane deklice. Vse to je premlela s pomočjo študija, raziskovanja in brskanja predvsem po teozofskih mislecih in vzhodnjaških modrecih tipa Krishnamurti in Aurobindo. Bolj kot razlage Freuda in Junga, so jo navdihnila dela Arthurja Janova in njegov Primal Scream. Odprla so ji nepričakovane uvide, še posebej, ko se je še bolj študijsko lotila astro in kvantne fizike. Duhovnost kot taka je nepopolna, če ne odstiraš tančic s čim več področij. Imela je srečo, da je kar 30 let prijateljevala s s Trinh Xuan Thuanom, ki je globoko duhoven in njegove fascinantne in popularne knjige povezuje oboje – njegovo znanstveno in spiritualno raziskovanje.
Françoise piše lucidno, s skoraj dnevniško natančnostjo brska in razgalja stvari, ob tem skuša občutja obogatiti z izkušnjami naplavljenega vsakdana, z vsemi padci in vzponi. Bolj kot je popisovala lastno življenje, bolj je bila šokirana nad prepadom, ki je zijal med javno legendo in privatnim življenjem. Mit in realnost sta bili zgolj premikajoči se zrcali, v katerih je bolj ali manj lovila odbleske, ki so se sproti pojavljali. Pred očmi se nam odstirajo tančice, ki jih nismo slutili, brezsramno je razgaljena vsa trivija sveta popularne godbe, vse bolečine ob prevarah in odnosu moža, in ne nazadnje tlakovanje svojega mesta v svetu popularne godbe, nekoč vodilne francoske pop pevke, danes vse bolj inovativne šansonjerke, tekstopiske in glasnice posebne glasbene niše v svetovni popularni godbi.
Izjemni so popisi glasbene poti, načina, kako je izstopila iz vsiljenega glasbenega posla (nikoli se ni istovetila s t.i. Ye-Ye zvokom, recimo, distancira se tudi z najbolj všečnimi hiti 60-ih) in uspela uvesti avtentično poetiko v zvočno pokrajino pop kulture.
Prijateljevala je z vsemi glavnimi protagonisti 60. in 70. let; najbolj z recimo Sergeom Gainsbourgom. Delila sta si vse, vse tesnobe in ljubezenska razočaranja; Serge se je nanjo, pazi to, v veliki meri obračal po prijateljski nasvet, tolažbo. Njena osupljiva lepota, zadržana pojavnost in čisti telesni magnetizem, so privabljali mnoge, tudi Davida Bowieja, Leonarda Cohena, Boba Dylana, Briana Jonesa, Mick Jaggerja, Damona Albarna, Patricka Modiana. Ali če ponazorim z besedami Davida Bowieja: „Dolgo časa sem bil strastno zaljubljen v Françoise. V bistvu je bil vanjo vsak moški na svetu, in tudi veliko število žensk in smo še.“
Tu je seveda popis srečanja z Nickom Drakeom, čigar glasbo je vzljubila takoj, v času, ko je glasbena industrija še oklevala, kaj in kako s tem Drakeom. Morda ji je bil tudi zato Nick tako naklonjen. Z njegovo mamo sta kasneje, po Nickovi smrti, vzpostavili prisrčen stik.
Ampak o vseh teh slavnih oboževalcih piše takole, neprizadeto, kot nekaj, kar ji je v bistvu odveč, celo neprijetno. Veliko bolj srčno in čustveno prijazno so popisana naključna ženska prijateljstva, ki jih je na svoji poti nabrala. Anonimnost in posebna ženska moč, humor in nenavadnost sta jo privlačili. In jo na nek način sprostili, razelektrili.
Sproščenost izven soja žarometov, torej; zanimivo, da je bila do sebe vedno stroga, v oči bije njeno obče nezadovoljstvo z lastno zunanjostjo, povsem te pa prevzame njena nenasitna želja po znanju, branju, učenju, nenehnemu preizkušanju in vrednotenju vsega kulturnega in umetniškega, še posebej na polju popularne kulture.
Ali kot sama zapiše: Moj pretežno sedeči življenjski stil gre z roko v roki s priokusom samote, brez katere ni svobode. Potrebujem pribežališče, kjer se lahko brez zavor prepustim mojim samotnim zanimanjem – branju, pisanju, surfanju po internetu, gledanju filmov ali predstav, ki me zanimajo To je bila vedno moja prioriteta. Raje kot potovanja imam tista manj restriktivna, magična potovanja v notranje plasti, ki jih omogočajo knjige, filmi, glasba.

Varja Velikonja
(Rock Obrobje, marec 2019)