Portret: Françoise Hardy

Francoise Hardy
foto: Benoit Perelli Françoise Hardy je bila že na vrhuncu slave sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja prepričana, da bo prenehala s petjem pred dopolnjenim petdesetim letom starosti. Da se zarečenega kruha največ poje, pove podatek, da je leta 1944 rojena Francozinja konec decembra 2004 izdala zame enega najlepših albumov v svoji dolgoletni glasbeni karieri.


Ledena kraljica popa

Tant de belles choses (Virgin Music) prinaša dvanajst novih skladb, s skritim bonus posnetkom; Françoise Hardy blesti v svoji znani maniri, z umirjenim, nežnim in z leti vse bolj zrelim vokalom in nenehno prisotno melanhonijo, ki ne utruja, kvečjemu nasprotno, pomirja, s sporočilno liriko ter predvsem interpretacijo, ki pritegne pozornost bolj kot kdajkoli doslej.
Album, ki ga zadnje čase veliko poslušam, mi v razmislek ponuja veliko iztočnic, saj v ospredju ni le glasba, estetsko izdelan pop, kar mi je všeč; razmišljam tudi o nastajajo pop melodije take prijetnosti, navidezne lahkotnosti in sveže prosojnosti, kot nam jo ponuja F. Hardy že štiri desetletja, razmišljam o tem, kako pomembno vlogo igra pri tem lastna vpletenost v nastanek skladbe, melodije, lirike, lasten in skladen pogled na glasbeni izraz. In tudi zato sem se odločila, da danes nekaj besed namenim F.Hardy.
Njena zgodba včasih malce spomni na neko drugo damo iz anglosaksonskega sveta tistega časa, na še vedno neumorno in šarmantno Marianne Faithfull. Tudi glasbena kariera Françoise Hardy se je namreč bliskovito začela v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Svojo glasbeno pot je kronala z lastno uspešnico Tous les Garçons et les Filles, ki je bila izredno popularna v Evropi. Rojena Parižanka je živela skromno otroštvo, odraščala je skupaj z mamo in mlajšo sestro, oče se je oglasil le tu pa tam; ji je pa zato za sedemnajsti rojstni dan poklonil kitaro; darilo, ki je bila kot naročeno za vase zazrto in plaho najstnico, saj je v tistih letih začela pisati prve skladbice. Ob strogi samostanski vzgoji in skrajni introvertiranosti je postopoma zorela želja, da lastna občutja prelije v besedo, melodijo. Vir navdiha v strogem študijskem okolju je bila glasba, ki se je v tistem času vrtela po radiu. Bila je njena strastna ljubiteljica, dokaj zgodaj je poslušala operete Georgesa Guetaryja, da je nato prešla na francoski šanson tipa Charles Trenet ali Cora Vaucaire. Poletne šolske počitnice je pogosto preživljala v Avstriji, da bi izpopolnila svoje znanje nemščine in prav v tem obdobju je začela pisati in komponirati lastne skladbe. Študij literature na pariški Sorboni je uspešno usklajevala z urami petja na znani šoli Consertvatiore de Mireille, v prostem času pa je nadaljevala s petjem in pisanjem pesmi. Zanimivo, da spočetka njene pevske avdicije niso bile uspešne, po seriji intenzivnega študija petja je uspela šele v tretjem poizkusu. 14. novembra 1961, je pri rosnih sedemnajstih že podpisala pogodbo za glasbeno založbo Vogue. Aprila 1962 je posnela debi singel, znano pesmico Oh oh Cheri in še tri lastne skladbe, vključujoč njen veliki hit, skladbo Tous les Garçons et les filles. Dva milijona prodanih plošč je F. Hardy dobesedno katapultiralo na naslovnice praktično vseh edicij glasbenih revij v Franciji, medijski prostor je bil njen. Do tu še vedno lahko vzporejamo zgodbi obeh glasbenih dam; (M.Faithfull in njen hit iz l.1964 As Tears Go By); obe sta prilagodili svojo zunanjo podobo medijski všečnosti trenutka. No, pri Françoise Hardy je, kar se podobe tiče, odigral izjemno vlogo fotograf Jean-Marie Perier; njena prva in velika ljubezen, ki je imel nanjo velik umetniški vpliv. Ljubezen in umetniški naboj sta se medsebojno prepletala, Jean-Marie jo je vsekakor opogumil ob pravem času in na pravem mestu; naslovnice, ki jih je ustvaril v tistem času pa še dandanes predstavljajo prototip ženske podobe takratnega popa, dekle z velikimi modrimi očmi in dolgimi, povsem ravnimi lasmi. In tudi tu se mi sama po sebi vrine še ena navezava med ustvarjalko in fotografom, med Patti Smith in Richardom Mapplethorpom na primer. Jean-Marie Perier ostaja umetniški fotograf F.Hardy še dandanašnji, zanimivo, da je tudi njen zadnji album opremljen z njegovimi subtilnimi fotkami; inspiracija in vir lepote ostajata namreč ista.
Uspešni glasbeni karieri sledi vabilo v svet mode in filma. Kljub osebni zadržanosti in odmaknjenosti iz nasilnega in konfuznega konteksta šou biznisa, je predvsem po vztrajanju njenega Jean-Marie Periera postala manekenka modnih hiš tipa Paco Rabanne, Chanel in Yves Saint Laurent. Vabijo jo tudi v filmske vode, kdo drug kot Roger Vadim ji leta 1963 ponudi glavno vlogo v filmu Château en Suéde. Kljub pozitivnim filmskim kritikam pa je sama še vedno bolj naklonjena glasbi. Njeni koncertni nastopi v znani pariški koncertni dvorani L' Olympia so razprodani, priljubljenost pri publiki in kritikih pa potrjujejo tudi številne koncertne turneje, ki sledijo; radi so jo imeli kritiki, saj so bili predvsem začetni albumi ovenčani s številnimi laskavimi nagradami (televizijskimi ali akademskimi). Bila je osrednja osebnost tako imenovanih yé-yé girls v Franciji, od ostalih deklet kot sta Sylvie Vartan ali pa Shelia France Gall, pa jo je že takrat ločilo dejstvo, da je večino glasbe ustvarila kar sama, opazno pa je tudi njeno delo v studiu. Morda je prav znameniti režiser Jean-Luc Goddard najbolje orisal in raziskal fenomen ye-ye obdobja v svojem filmu Masculin-Féminin (1966).
Primer vzpona kariere F.Hardy je zanimiv predvsem z vidika, da je v naslovni vlogi nastopala eterično krhka pevka, ki se je spočetka sicer po svoje prilagodila tržnim zakonitostim medijskega trga, promotorjem, in vendar dokaj hitro ugotovila, da ji določeni deli tega glasbenega posla ne ležijo posebej. In je zato kasneje vse obrnila na glavo. F.Hardy je uspela v težkih pogojih glasbenega posla tudi in predvsem zato, ker je bila, čeprav se sliši še tako kontradiktorno, posebna v svoji drži; na novo je v bistvu redefinirala prevladujočo vlogo ženske v glasbi, ni bila upornica, ni bila feministka, niti rokerica, niti šansonjerka; oblikovala je svoj eleganten minimalističen slog, ki ga ohranja do dandanašnjih; šarmantna, bistra in nekonvencionalna, za medije pa vedno dostopna ravno toliko, da buri domišljijo in vzbuja skomine. Popolna individualistka in prava ledena kraljica popa. Neopažena ni ostala niti v anglosaksonskem svetu; mediji pridno beležijo vsako srečanje s tipi a'la Mick Jagger, Bob Dylan (omenja jo v svoji dolgi poemi Some other kinds of song iz leta 1964 na albumu Another Side of Bob Dylan), David Bowie in seveda Beatli. Ne smemo pozabiti, da je F.Hardy je s pesmijo All Over The World marca 1965 osvojila vrhove tudi britanskih glasbenih lestvic. Album In English iz leta 1966 je v celoti producirala sama, posnet je v angleščini (izbor pesmi, ki jih je prevedla iz francoskega originala) in ga je razvajena angleška publika odlično sprejela. Takrat je nanjo postal pozoren nihče drug kot Nick Drake in dolga leta so v javnosti krožile govorice, da je znanstvo in razmerje s francosko pevko bilo praktično edino svetlo ljubezensko razmerje v njegovem kratkem življenju. V biografiji o Nicku Drakeu je F.Hardy piscu Patricku Humphriesu prvič javno spregovorila o obdobju, ko sta se spoznala z izredno sramežljivim, zadržanim in vase zazrtim angleškim umetnikom: Nick me je veliko bolj kot moški privlačil kot umetnik; čeprav je poosebljal eksplozivno mešanico privlačnosti, ki me ponavadi povsem osvoji, to mešanico nedolžnosti, čistosti, iskrenosti in lepote, tako zunanje kot notranje, in seveda fascinacije v zvezi s smrtjo. Mogoče sem podzavestno razumela ta močni Nickov instikt v zvezi s smrtjo; Mnogi so prepričani, da je bil Nick prevzet nad glasom F.Hardy, še bolj pa nad načinom njene interpretacije, ki mu je bila resnično pisana na kožo. Gre za petje, ki ponazarja in ustvarja atmosfero, gre za tisti čudežni prenos lirike, ki je močna in enako pomembna kot melodija in ki jo je, takole na pamet, če malce pomisliš, težko odpeti, … Samo poskusite se uživeti v poetiko Nicka Drakea in na hitro odpeti nekaj akordov…V obdobju, ko jo je spoznal, se je namreč F.Hardy že precej odmaknila od podobe medijske lepotice, v svoj glasbeni repertoar pa je uvrščala vedno več priredb kantavtorjev Serga Gainsbourga in Leonarda Cohena, zato ji je Drake ob priliki ponudil tudi nekaj svojih pesmi, ki so ji bile všeč. Joe Boyd takole opisuje srečanje obeh junija 1970 v Parizu: Bilo je v času, ko smo delali album Bryter Layter; preko njenega menadžerja sem uspel dobiti kontakt in skupaj z Nickom sva jo obiskala v njenem čudovitem stanovanju na vrhu tistih starih stavb na ulici St.Louis. Pili smo čaj in Nick ni med obiskom spregovoril niti besedice. Sporazumeli smo se, da ji bo poslal po koncu snemanja nekaj posnetkov, vendar kasneje do realizacije ni prišlo. Kar pa nikakor ne pomeni, da F. Hardy ni imela pozitivnega odnosa do njegove glasbe, nasprotno takoj je vzljubila njegov avtentičen odmik od angleške glasbene tradicije, Nick se ni uvrščal v nobeno od takrat prevladujočih glasbenih struj, bil je različen od Beatlov, oddaljen od Stonesov. Skozi pesmi je pela njegova duša in to me globoko ganilo. Duša romantičnih melodij, poetika, ki ji poseben pečat daje individualna barva njegovega glasu. Rada sem imela vse njegove pesmi, zgodnje in kasnejše, vendar sem zaradi omejitev lastnega glasu izpustila priložnost, da bi kakšno od njih tudi priredila. Dvakrat ali trikrat me je obiskal v studiu, vedno nenapovedano, ponavadi je stal v nekem kotu, vedno brez besed. Tudi sama sem zelo zadržana oseba, v komunikaciji introvertirana, toda v najini močeči vzajemnosti in ljubezni sem čutila, da Nicku zadošča prav ta občutek.
Leto 1967 ji v življenje prinese novo veliko ljubezen, pevca Jacquesa Dutronca, s katerim sta uspela kljub obveznostim ustvariti medsebojno partnersko ljubezensko simbiozo, ki deluje še danes. V letih 1967 in 1968 je veliko časa preživela na turnejah; dolgotrajne in na silo narejene koncertne turneje so jo utrujale, zato se je kasneje raje odločala za studijsko delo in pisanje pesmi, pojavljanje v javnosti je bilo kmalu omejeno na tisto »najnujnejše«. Konec šestdesetih let je v Franciji novovalovsko gibanje v glasbi, t.i. yé – yé, počasi ugašalo in v tej povezavi tudi njena vloga v tem obdobju. Kako naprej? Francoise Hardy
foto: Benoit Perelli Časi se tudi v glasbenem poslu spreminjajo, pogodba z veliko založbo Vouge je propadla, tudi njena lastna založba (Production Asparagus) je leta 1970 zaprla vrata. Kljub nevšečnostim F.Hardy nadaljuje svojo pevsko pot. Medijska podoba dekleta z naslovnic se je umaknila zrelejši, manj umetelni in veliko bolj ponotranjeni podobi. Lahkotne pop melodije zamenjajo in razširijo svoj asortiman, tako nastane leta 1971 izredno odmeven album, posnet pri založbi Sonopresse. Album vključuje številne udarne skladbe kot so Chanson d'O in La Question. In kot po pravilu je v komercialni javnosti album veliko skromneje sprejet, medtem ko ga kritika in glasbeni tisk uvrščata med glasbene mojstrovine. F.Hardy je končno zadovoljna, uživa v glasbi, ki jo končno bolj avtonomno ustvarja, producira in vzporedno se vedno bolj ukvarja z njeno drugo veliko obsesijo: astrologijo, s katero se je resno ukvarjala že od rosnih osemnajstih let, zanimanje in raziskovanje v tej smeri pa nadaljuje v skladu s svojim splošnim prepričanjem, da ljudje lahko spremenijo svet na osebnem nivoju, preden to dosežejo na kolektivnem nivoju.
V skladu s to svojo življenjsko filozofijo je krmarila tudi lastno privatnost, odmaknjenost od medijske pozornosti in nadaljno glasbeno pot. Pri ameriški založbi Warner Bros. je tako posnela album Message personnel, istoimenska skladbica je postala nov veliki hit F.Hardy in ena njenih najbolj prepoznavnih pesmi nasploh. Še vedno se izogiba koncertnim turnejam, zato pa je toliko bolj aktivna v studiu; leta 1974 izzide album Entracte, spet eden njenih bolj prefinjenih glasbenih izdelkov.
Osemdeseta leta so na površje ponovno dvignila glasbo F.Hardy. Sodelovanje z Gabrijelom Yardedom, njenim velikim občudovalcem, je v letih 1977 do 1982 prineslo štiri nove albume; F.Hardy prvič in povsem na novo spoznavajo generacije, ki v šestdesetih letih še niso bile rojene. Sprejemljivost in minimalistična estetika glasbenega zapisa lahkotnega popa je osvojila srca novih poslušalcev in z albumom Star je F.Hardy ponovno zasijala. Zanimivo, da je pisanje lirike v teh letih prepustila piscem kot sta Michael Jonasz in Alain Goldstein; glasbena kritika ji to malodane očita, manj znano pa je, da je bila F.Hardy vedno bolj zadržana pri oblikovanju teksta, celo nesamozavestna. Njena glasba je še vedno dobro sprejeta, vsak nov singel, ki je pricurljal v javnost, se je hvaležno vrtel po radijskih valovih. Skladbe so namreč izredno všečno aranžirane, produkcijsko vabljive, še vedno nežno sentimentalne, v liriki pa se vse bolj ali manj vrti okoli ljubezni. Velika popularnost in to kljub temu, da se je v teh letih F.Hardy že pošteno odmaknila od sija odrskih žarometov, da je veliko časa prebila skupaj s sinom Thomasom (1973) in da jo je astrologija vedno bolj zaposlovala (na to temo je izdala tudi več knjig, na radiu ima že leta svojo oddajo o astrologiji).
V skladu s svojim prepričanjem, da bo pred petdesetim letom prenehala s petjem, je pri svojih 44-ih pripravila svoj poslovilni album Decalage, kjer so na njena besedila glasbo prispevali tudi njen fan Etienne Daho, William Sheller in mož Jacques Dutronc. In kot se v svetu glasbe rado zgodi, poslovilnemu albumu so sledili v letih 1993 do konca 2004 še številni drugi, upam si trditi, glasbeno vedno boljši, pestrejši in estetsko dovršeni izdelki (album Le Danger; 1996; Claire–obscur; 2000). Poklon njenemu delu so vabila k sodelovanju na številnih glasbenih kompilacijah, med drugim se je spomnil nihče drug kot tudi (spet ta) Malcolm McLaren na svojem albumu Paris.
Zadnji album F.Hardy prinaša v vseh ozirih veliko resnično lepih stvari; spet lahko uživamo v eteričnosti in melanhoniji njenega glasu, se prepuščamo spretno in estetsko prirejenim aranžmajem skladb in ne nazadnje, v liriki F.Hardy je opazen zasuk v zrelejše, realistične refleksije o ljubezni. Da, spet o ljubezni, ampak ne o tisti večni, temveč oni, drugačni, taki kakršno prepoznaš in sprejemeš z leti, izkušnjami, senzibiliteto, ljubezen z neko globalno perspektivo; ljubezen ne kot posesivnost, temveč kot razdajanje, ljubezen, ki je močnejša kot smrt. V zadnji pesmi zasledimo tudi družbeno kritični angažma, F.Hardy se je v javnosti tudi sicer večkrat odkrito izrazila proti vojni v Iraku, v pesmi La folie ordinaire lahko poslušamo njeno interpretacijo tega pasivnega sprejemanja množičnega uničevanja.
F.Hardy je živa ikona francoske popularne glasbe; s svojimi zrelimi glasbenim zasuki je dokazala, da rok trajanja njenega glasbenega izraza še zdaleč ni potekel.
(Muska, september-oktober, 2006)

Varja Velikonja