Intervju: HARLEM (Romildo Kumar)
V svetu je t.i. lo-fi produkcija v polnem zamahu. Vse cenejša in tako vse dostopnejša tehnologija omogoča “skladanje” glasbe po posameznikovih željah brez sklepanja kompromisov med člani skupine in z relativno majhnim finančnim vložkom. Potrebujete, na primer, sempler, sekvencer in nekaj snemalne opreme, vse iz druge roke, in gradite svoj glasbeni svet…Deskle ležijo v navidez idilični dolini Soče, a le streljaj po dolini navzgor kazijo vtis sive stavbe tovarne cementa Anhovo. V bližnjem zaklonišču, ki služi kot klubsko-vadbeno-snemalni prostor, skrit pred očmi in ušesi tudi v podzemno dogajanje zazrtih posameznikov, ustvarja svoj glasbeni svet Romildo Kumar, nekdanji basist v kitarsko usmerjenih Lind Der Wasser. Svoji dejavnosti je nadel ime Harlem, ki ga po občutku dopoljnjuje z free project ali digital underground. S tehnom ga druži samo uporaba elektronskih naprav, učinek z veliko mero improviziranih trenutkov bogate glasbe naslonjene na kreativne novodobne prakse pa je povsem nasproten, nelagoden, skoraj srhljiv z odsevom sveta pod površjem. Najsi bo digitalno, je še kako “živo”. Tisti sobotni večer se zapreva v “njegov” bunker in pogovor steče…
Kako si prišel do imena Harlem?
To sem pobral z grafita na zidu tu, v Desklah. Pri nas je delovsko naselje, veliko priseljencev iz jugo-vzhodnih držav, in glede na te razmere, okolje parodiram z imenom Harlem. Nima povezave z ameriškim rapom, je parodija na razmere tu.
Kako si preklopil iz kitarskega benda v to, kar delaš sedaj?
Link Der Wasser ni razpadel, je le prenehal z delovanjem. Ideje so se utrudile, ni bilo več pravega naboja. Še v isti zasedbi, a že pod imenom Harlem, smo imeli neke vnaprej posnete matrice, zelo primitivne, posnete na kasetofon, in potem smo našo glasbo podrejali posnetku. Težava je bila, da ostali v tem niso uživali. Zato sem nadaljeval sam, tako da sem nakupil nekaj elektronskih naprav. Na začetku je bilo obupno, ker sem le posemplal glasbo drugih. V tem ni bilo pravega užitka, tako da sem se si postavil določene koncepte. Na primer, šel sem posemplat tovarniške tekoče trakove ali mline, in iz teh zvokov sestavil nekaj svojega. Stvar se je razvila vse do neke vrste digitalnega jazza. Vmes sem delal bolj trip-hop, vendarle skozi moje oči, ne da bi neposredno kopiral tuje vzorce. Kot mi pravijo, da kopiram Trickyja. Res mi je všeč, ker nikoli ne veš, kam bo zavil. Nekatere njegove kompozicije nimajo nobene osnove, se kar zgodi. Večina svetovne pop glasbe pa je povsem predvidljive, točno veš, kako si bodo sledili akordi.
Kaj ti ponuja sempel (vzorec)? Ali je to osnova kompozicije ali zgolj dodatek kompoziciji?
Različno. S semplom lahko spremeniš komad, ki ima že postavljeno obliko. Drugje je lahko osnova koncepta. Na primer, v zapisu Tokio 110 sem uporabil nekaj semplov iz japonskih risank in didžejev, vzel sem jih neposredno s CD plošče. Ne banalnih, z japonsko govorico, ampak mi je šlo za utrip Japonske skozi moje oči.
Kaj pa to, kot si omenil, da posemplaš zvoke iz tvojega okolja?
Teh semplov v novejših, bolj jazzy kompozicijah, skoraj ne uporabljam več. To sem uporabljal prej v nekih posebnih projektih, s tem, da sem zvok vrtečega mlina preoblikoval in speljal v zanko tako, da je zvenel kot hammond orgle. Semplal sem tudi naše povsem spontane vaje. Kdo je igral kitaro, nekdo drug je pel, tretji je lahko samo udarjal po steklenici, in vse skupaj sem snemal na CDR. Zatem sem dele, ki so mi bili zanimivi izrezal, spremenil, vzel morda samo petje, ga frekvenčno znižal, da je povsem izgubil svojo barvo. Daš mu drug “feeling”. Kar je bilo prej smešno, lahko zveni grozljivo, in obratno.
Imaš idejo za komad že vnaprej pripravljen v glavi, in se mu potem želiš samo približati, ali se skladanje dogaja sproti?
Na začetku imam le ritem. Lahko je ležeren, samo preprost tik-tak, ali bolj avantgarden. Zatem nasnamem bas linijo, ki jo gradim na sekvencerju. Lahko traja tri dni, da sem zadovoljen, lahko pa uspe v petnajstih minutah. Sekvencer mi omogoča natančno tako linijo, kot jo želim, nič ni vnaprej sprogramirano. Nimam pravil, kako naj bi stvar zvenela, tega ni v učbenikih. Vse se razvija prvinsko. In bolj se komad razvija, bolj jasno postaja, kam me vse skupaj vodi.
Dejstvo, da se ukvarjaš s slikanjem, pripomore pri skladanju glasbe?
Morda. Tista glasbena abstrakcija je bolj vidna. Z mislimi lažje potujem po kompoziciji, čeprav še ni končana. Včasih jo dodelam še v spanju. Posebni trenutki so takrat, ko ustvarjam brez koncepta, povsem sproščeno, kot da bi nekaj nastalo iz igre. Slišni rezultat je povsem enakovreden.
Ali bi s kakovostnejšo opremo lažje dosegel, v ustvarjalnem smislu, isti rezultat?
Verjetno bi. Ima pa ta oprema svoj čar, in čeprav bi imel nevemkakšne snemalne naprave, bi želel uporabljati isto mešalno mizo. Vsebuje neke kondenzatorje, ki pripomorejo k posebnemu zvoku, in opazil sem, da prav mešalna miza daje tisti okus. Pa nima vgrajenih nobenih efektov.
Kaj pa računalnik?
Računalnik me ne zanima. Z njim je način dela precej drugačen. Poznam ljudi, ki z njim sestavljajo cele glasbene sklope, jih kopirajo in niti ne poslušajo, kaj nastaja sproti. Mogoče bi ga uporabil le kot bazo za shranjevanje posnetkov, vse prej bi naredil na tem, kar imam, na sempler in sekvencer.
Delal si tudi glasbo za film.
Glasbeno sem opremil amaterski otroški film. Ko sem si ogledal prizore, sem takoj začel delati nekaj preprostega in mislim, da je funkcioniralo.
Nastopaš pa tudi v živo.
Naredim session tako, da v živo igram sempler, z njim dodajam zvoke sklopom iz sekvencerja, lahko pa sproti spreminjam tok glasbe. Ni tako, da naprave sedaj kar same igrajo. Če jih ne nadzorujem, gredo nekam v fade out. Isti komad je odigran vsakič drugače. Zadnje čase sodelujem s kitaristom, ki v bistvu improvizira na moje izvajanje na sekvencerju in semplerju. Ni priključen na kitarski ojačevalec, ampak igra preko mešalne mize, tako da nadzorujem njegov prispevek. Lahko ga tudi utišam, če ga zanese izven toka glasbe, za kar sva se dogovorila že vnaprej. Tako igra brez skrbi, se ne počuti krivega za razhajanja.
Obstaja možnost za objavom tega gradiva?
Nisem se pretirano prizadeval glede tega. Niti nisem začel zato, da bi se kjerkoli predstavil ali pokazal. Če me povabijo kaki dobri ljudje za klubski nastop, ni problema. Nimam pa namena posebej promovirati… Čeprav imam ideje, da bi povabil čelista ali violinista, ali jazzovsko pevko, če bi se kakšna opogumila za takšen nastop v živo.
Sicer posnetke dajem le ljudjem, ki jih to zanima ali se mi zdi, da bodo to poslušali. Potem jim zapečem CD. S tem, da nikoli ne več kot pet ali šest enakih. Odvisno od počutja, naredim drugačen ovitek, zamešam vrsti red… No, če bi se kdo od naših založnikov posebej ponudil, pa bi izdal redno ploščo.
Imaš pa ponudbe iz tujine, da ti objavijo posnetke na ploščah.
Imam stike z nekaterimi japonskimi in češkimi nizkoproračunsko založniki, ki izdajajo po petsto kosov CD plošč, to je neprofitna scena, in nekaj svojega gradiva sem jim poslal. Verjetno ga bodo objavili, saj so stvari, ki jih izdajajo, glasbeno še precej bolj obskurne in s še slabšim zvokom. Pri nas gre vse v smeri dopadljivosti. Obstajajo sicer redki posamezniki, ki delajo svoje stvari, predvsem hip-hop in rapajo, ampak ne pripadajo nobeni sceni. Z enim tudi sodelujem, to je MC King, freestyler, torej si sproti iz glave izmišljuje besedilo. Za njegovo rapanje sem pripravil rahlo depresivno osnovo, ne standardno gangsta New York ali West Coast. In vedno je najboljši pri prvi izvedbi, ko je spontan. Lahko bi se naučil besedilo in blefiral, da je free style, ampak to ne bi bilo več to. In pove stvari… take… drugačne.
Kako izbiraš semple?
To glasbo imam vso doma. Ko prideš tudi zavestno v to “sceno”, dobiš občutek za prave stvari. Če bi imel dostop do interneta, bi lahko prišel do neizmerne baze MP3 posnetkov. Dobiš, kar hočeš. Ne čutim nobene krivde zaradi “pokradenih” semplov. Nisem kot tisti, ki si prisvojijo sedem, osem taktov. Vzamem samo en ton, vzklik, zvočni efekt. DJ Spooky je na ovitek ene svoje plošče napisal: 'Izvolite, postrežite si', da je to svet za vse. Po drugi strani je to za tistega, ki so mu pobrali kak vzorec, celo kompliment, ker so ga ostali opazili in na ta način opozorili nanj.
Zadnje čase se rado dela remikse. Bi šel v to?
Ja, bi šel, samo nimam tehnologije za pravoverni remiks. Ker običajno dobiš posnetek na več kanalih, in je potem vse lažje. Če bi lahko zbiral, bi remiksal starejše posnetke Pink Floyd, bi jih naredil še bolj psihedelične. Saj so evergreen, ampak jim manjka teža za leto 2000.
(prirejeno za revijo Muska)
MP3 odlomek/excerpt (43", 299Kb)
Janez Golič
