Intervju: DIE HAUT (Christoph Dreher)![]() Preteklo je pet let, da ste posneli in objavili novi album. Torej, zakaj je vse trajalo tako dolgo? Če sem povsem iskren, sem bil nemalo presenečen, da je preteklo pet let. Ker, sedaj zame čas neverjetno hitro teče. To je neverjetno - pet let! Zdi se mi, kot da je preteklo pet mesecev. Ja, šele ko na ovitku prejšnje plošče pogledam letnico izzida, se zavem, da je trajalo tako dolgo. Morali smo narediti ta premor, ker smo bili prej več kot deset let stalno dejavni. Premor nam je služil, da stvari malce premislimo, kako naprej in tako dalje. In potem smo si rekli: "V redu, naredimo nekaj novega". Kaj pa ste počeli teh pet let? Kot vem, ste vmes praznovali deseto obletnico delovanja. Ja, ampak premor pravzaprav le ni trajal pet let. Po objavi prejšnje plošče smo imeli nekaj krajših turnej z različnimi ljudmi, potem je izšel še koncertni album, tako da je bil pravi premor morda dolg tri leta. Vseeno, vsi v skupini smo bili res polno zaposleni, sodelovali smo pri nekih desetih filmih, sam sem delal glasbo za filmske dokumentarce za različne evropske televizijske hiše. Ste objavili kakšen nosilec zvoka teh filmskih prispevkov, kot soundtrack ali kaj podobnega? Prav sedaj tečejo dogovori okoli morebitnega izzida te glasbe. Posneli smo 12, morda celo 15 fragmentov za oddajo z naslovom Lost In Music. Vse skupaj naj bi se zaokrožilo v neke vrste enciklopedije sodobne pop glasbe. Sedaj se pogovarjamo o možnem izidu, morda na video kaseti in CD plošči. Kot vem je Thomas Wydler zapustil skupino. Je bil vzrok njegova zaposlitev v Bad Seeds? To je bil eden od vzrokov. Drugi vzrok je ta, da ne želi ves čas igrati le bobnov. Poskuša še druge stvari, ustvarja lastno glasbo. Ja, bil je že prav utrujen od stalnega igranja pri nas in Bad Seeds. Ste zadovoljni z zamenjavo zanj? Najprej sem bil res šokiran, ko je Thomas naznanil, da odhaja. Mislim sem si, da bo izredno težko nadaljevati brez njega Kajti, vsa ta leta sva bila skupaj in sedaj sem ostal edini originalni član Die Haut. Edini originalni član? Ja, kitarista sta se zamenjala po naši tretji plošči. Ampak Rudi, novi bobnar, je izvrsten in sedaj včasih kar pozabim, da zadaj ni Thomasa. Prva skladba na Spring je posneta še s Thomasom, ostalo je bobnal Rudi, in vse se odlično ujema. Res sem zadovoljen z Rudijem. Na plošči Spring poznam dva gostujoča pevca, Blixo Bargelda in Alexa Hackeja, a ostali so mi popolnoma neznani. To so naši prijatelji iz Berlina. Za nas je to pač najlaže. Ti ljudje so vedno nekje tu, tako kot Blixa in Alex. Res ostali niso nevemkako znani pevci, vendar mislim, da so dobro opravili svoje delo. Menim, da se vaš stil igranja in sam zvok v teh 15-ih letih ni mnogo spremenil. Ostajate pri dveh kitarah, basu in bobnih. Medtem opažam, da nekateri glasbeniki iz Berlina, ki so začeli nekje istočasno kot vi, vse bolj posegajo po plesnih stilih, denimo FM Einheit iz Einsturzende Neubauten ali Gudrun Gut iz Malarije? Razmišljate, da bi tudi sami razširili slogovne in zvočne možnosti? Ne, v vztrajanju na svojem vidim prednost. Ne smatram, da je to, kar počnemo, najboljše, tudi ni strogo načrtno. Morda ne veš, da smo imeli projekt z imenom Alert, ki je bil strogo elektronsko usmerjen. Bili smo člani Die Haut, ampak smo za to priložnost spremenili ime, ker smo počeli povsem drugačne stvari. Objavili smo en album, naredili smo celo nekaj remiksov, ko smo v New Yorku snemali kot Die Haut, a kasneje smo celoten projekt ukinili. Če sem iskren, se mi je vse skupaj zdelo čudno, nekako tuje. Tedaj so nas začele zanimati možnosti digitalne tehnologije in to je bil glavni razlog. Začutili smo, da je način dela z digitalno tehniko dokaj blizu temu, kar počnemo kot Die Haut. Bila je povsem zabavna sprostitev... Način, kako programiraš vse te elektronske naprave, je blizu našemu "jammingu". Tako kot, denimo, pustiš teči elektronski vzorec na sekvencerju, in potem iz tega potegneš najboljši del. To je tisto, kar smo vedno počeli kot Die Haut. Najprej "jamming", snemanje tega in v tem iščeš najboljše dele. Iz teh delčkov "jamminga" kasneje pazljivo sestavimo skladbo. Osnovna ideja je, da naj bi vsi člani prispevali nekaj svojega celotni glasbi. Torej ne gre za to, da nekdo pride z jasno idejo in pove še ostalim, kaj naj igrajo, ampak identiteta skupine prihaja iz prispevkov vsakega člana. S tem mnogokrat dobiš nenavaden rezultat. Tega ne moreš predvideti zgolj s poznavanjem glasbe, kajti ustvarjamo dokaj nenavadne harmonije, ki v teoriji ne obstajajo. Denimo, imaš dve kitari, ki se med seboj sploh ne ujemata, zatem pride bas in naenkrat dobiš neobičajno harmonijo, ki je nihče še ni slišal, ampak deluje. Zato izhajamo le iz "jam sessionov". Vendar, ne ostajamo na tem, ampak stvari nadgrajujemo na svoj način. Podobno, kot sem že omenil, v elektronski glasbi, kjer pustiš aparature, da same tečejo in sproti spreminjaš parametre, ekvalizacijo, karkoli... Ko so se pojavili vsi ti elektronsko usmerjeni glasbeniki, se nam to ni zdelo tako nenavadno, ker je naš način dela dokaj blizu njihovemu. In tudi način razmišljanja. Lahko našteješ koga iz te elektronske scene, za katerega misliš, da imate nekaj skupnega? Govoril sem z ljudmi iz Kolna, Berlina, Heidelberga, ki imajo različne projekte, ustvarjajo različno glasbo in sodelujejo z glasbeniki iz vsega sveta, in tu sem našel veliko skupnega. Nihče od teh ni širše znan, morda Atari Teenage Riot. Spoštujem Oval, oni gredo še naprej, raziskujejo krajne možnosti elektronskih zvokov, tako da izhajajo iz elektronskih signalov na računalniških vmesnikih. Verjetno so vam naslednje vprašanje zastavili že neštetokrat, pa vendarle. Zakaj v skupini ni pevca? Nekje pred desetimi leti smo se zavestno odločili, da medse ne bomo vzeli pevca. Spoznali smo, da je to naša prednost, zagotovo ne v komercialnem smislu, ampak to odpira ogromne možnosti sodelovanj. S tem doteka novo gorivo, nove ideje, ki se torej ne usklajujejo le med štirimi ljudmi v skupini. Ti, zunanji vplivi so bili za nas vedno izredno pomembni, brez teh verjetno ne bo tako dolgo obstajali. Kako nastajajo ta sodelovanja? Ali pišete pesmi skupaj z gostujočimi pevci ali jim pošljete že posnete trakove? Drugo. Mi napišemo glasbo, in se šele kasneje odločimo - aha, to bo ostala inštrumentalna skladba, ali pa če se nam zdi, da skladba potrebuje petje, potem razmišljamo, kdo bi jo lahko zapel. Ko se dogovorimo za sodelovanje, potem skladbo priredimo tako, da čim bolje ustreza stilu petja določenega pevca. ![]() Zagotovo je bila to neke vrste težava. Večina ljudi ne pozna naše celotne zgodovine, mogoče poznajo le eno ploščo. Mnogo nas je spoznalo le zaradi kakšnega pevca, ki ga poznajo in poje na naši plošči. Nastala je nevarnost, da postanemo znani le kot spremljevalna skupina znanim underground pevcem. Prav zato smo se odločili, da bo naslednja plošča vsebovala več inštrumentalnih skladb kot tistih z vokalom. Če bi bilo po moje, bi bili striktno inštrumentalna skupina. Vendar, vsi pač nimamo enakega mnenja o tem, zatorej prihaja do kompromisov. Konec koncev, že začeli smo kot inštrumentalna skupina, tako da je naš položaj dovolj jasen - kot Die Haut smo popolnoma svoji in včasih povabimo koga k sodelovanju. Vseeno, menim da ste bili izredno uspešni, ko ste na enem mestu (album Head On) zbrali toliko pomembnih gostov iz te berlinske scene in New Yorka. Je bilo težko? Niti ne. To so bili ljudje, ki smo jih predhodno že poznali. To tudi ni bila osnovna ideja, namreč da zberemo na eni plošči čim več gostov. Z nekaterimi znanimi ljudmi smo predhodno že sodelovali, denimo z Nickom Caveom in Lydio Lunch, in res nismo čutili prave potrebe... To so bili preprosto ljudje, ki so nas obkrožali, prišli so v studio in posneli svoj delež. Za nas je bilo vse skupaj manj spektakularno kot za kogar koli drugega. Razen v enem primeru, tega je res škoda, namreč Henry Rollins je bil prvotno mišljen kot gost na večjem delu plošče. Ideja je bila, da bi pel v duetu z Alanom Vego, kar je bila njegova davna želja in sedaj pri svoji založbi ponovno objavlja starejše Alanove plošče. Zato je bila to krasna priložnost, da naredita nekaj skupaj. A le dan preden naj bi odšli skupaj v studio v New Yorku, sem poklical Henryja in šokiran mi je povedal, da ga je pred nekaj urami zaslišala FBI, ker je bil njegov prijatelj ustreljen prav pred njegovim hišo. Oba sta bila oropana, ležala na tleh, le Henry je nekako uspel pobegniti. Njegovega prijatelja pa so roparji ustrelili. Res ni bil razpoložen, da bi naslednji dan skupaj snemali. Tako ga tudi ni na albumu. Dovolj nenavadno, a imeli smo težave tudi z Alanom Vego. Mislili smo si, da bomo zlahka sodelovali, ker imamo veliko skupnega s Suicide, a kot se je izkazalo, ne z njim. Nikakor se ni mogel vklopiti. Preprosto ni mogel narediti ničesar na naš ritem. Ampak en dan, preden naj bi šli skupaj v studio, je prišel s popisanim listom papirja, ki je segal od tu pa tja do vrat (kaže z roko, nekih dva metra), in če bi odpel vse tisto, bi trajalo vsaj dve uri. Krasno. Nekatere vaše zgodnje plošče so zelo težko nabavljive. Je kakšna možnost, da bi bile ponatisnjene, npr. Burning The Ice? Burning The Ice naj bi ponovno izdal Henry Rollins pri lastni založbi. To je v načrtu že precej časa, morda pet let, a kaže, da se bo to končno uresničilo. Težko se je bilo dogovoriti s prvim založnikom, kajti z njimi smo imeli podpisano pogodbo, ki nas je obvezovala za deset let. Že večkrat smo želeli odkupiti pravice do objave posnetkov, rekel nam je: "V redu, dajte mi 5000 mark" in mi smo odvrnili j... se. Ja, to je bilo frustrirajoče, ampak upam, da bo sedaj res kmalu zunaj. Obenem nismo preveč zadovoljni z zvokom na tisti plošči in bomo posnetke še enkrat miksali. To ne bo velika sprememba, le toliko, da se približamo zvoku, ki je bil prvotno zamišljen. Plošča Caribian Western je bila ponatisnjena, vendar mislim, da je zopet pošla, a bojim se, da prva in tretja plošča ne bosta več nabavljivi. Niti ne želim, da bi ju ponovno objavili, nista vredni... Je kdaj obstajala nekaj kot berlinska scena? V Berlinu obstaja močna tehno scena, ki je dejavna vsaj pet, mogoče že deset let. Mene predvsem zanima scena, kamor naj bi spadali Die Haut. Ko je v Berlin prišel Nick Cave s svojimi avstralskimi prijatelji, je to najbrž vplivalo na vaše delo? Mi smo preprosto pustili stvari, da se dogajajo. Vsi smo tedaj živeli v Berlinu skupaj s temi ljudmi, imel sem dokaj veliko stanovanje in v nekem obdobju so vsi člani The Birthday Party živeli pri meni. Prav tako Blixa. Ja, polovica ljudi, s katerimi smo sodelovali, je živela z nami. To je bilo nekje od sredine pa do konca 80-ih let. Stalno smo se videvali, zahajali smo v iste klube, torej nismo bili povezani le delovno, ampak smo bili tudi dobri prijatelji. Kaj pa v glasbenem smislu? Za nas je bilo vse skupaj dokaj zanimivo, kajti glasbeno smo se zelo razlikovali. Kateri so bili torej vaši glasbeni vplivi? Že na začetka smo si zadali nalogo, da se otresemo vseh glasbenih vplivom. Imamo poseben delovni proces; če se skozi "jamming", o katerem sem ti že govoril, pokaže kaj znanega, denimo, da nekdo igra riff Led Zeppelin ali Jimija Hendrixa, se takoj ustavimo. Če nekdo razpozna že znan riff, takoj prenehamo in začnemo z nečim drugim. Osrednja ideja Die Haut je bila, da v tistem času naredimo nekaj novega in da ustvarimo nekaj kot nasprotje rock glasbi. Vplivi torej niso tako pomembni, bolj nam je šlo za to, da z tradicionalnimi inštrumenti naredimo nekaj novega v nasprotju z Einsturzende Neubauten, ki so zamenjali inštrumente, da bi naredili nekaj novega. Bili smo prepričani, da je možno s klasičnimi inštrumenti še vedno narediti stvari, ki jih prej ni naredil še nihče. Verjamem, da to še vedno drži. Ne samo za nas, ampak obstajajo še drugi glasbeniki, ki so originalni na kitarah... Če govorim o konkretnih glasbenih vplivih, mislim, da so od člana do člana skupine zelo različni. Odvisni so od starosti članov, od tega, kdaj smo začeli igrati, kako smo se vsak zase začeli glasbeno socializirati, če hočeš... Zame osebno, lahko rečem, so Quicksilver Messenger Service še vedno izredno pomembna skupina. Želeli smo se jim že zahvaliti na ovitku plošče Spring, imaš pa na tej plošči skladbo Happy Trails, ki je naslov njihovega najboljšega albuma iz leta 1967. Plošča Happy Trails je bil pravi psihadeličen "freak-out" kitarski album, res je narejena v drugačnem stilu, kot ga sicer igramo mi, vendar je zaključna skladba našega albuma Spring, Very Good Friends, narejena v tradicionalni maniri. Ja, včasih na ta način pokažemo spoštovanje do nekaterih ljudi in morda jih poslušalci lahko razpoznajo.. Kot veš, naša glasba večinoma nima vsebine, je inštrumentalna in tako zelo odprta, in potem na ta način, skozi naslove skladb, včasih damo namig. To je torej moj osebni glasbeni vpliv, ki je že precej star, a tu nekje sem začel in še vedno imam rad ta album. Zagotovo pa tega ne boš našel v naši glasbi. Ali v živo improvizirate? Ne. Smo kot Captain Beefheart Magic Band ali podobni. V živo se v največji možni meri držimo izvedb s plošč. Tu smo bližje elektronsko programirani glasbi in prav zato nastopamo dokaj poredko. Nisem pristaš koncertnega izvajanja. Vidim ga kot oviro, razen v krajšem obdobju, zato imamo običajno krajše turneje, morda deset nastopov. Postane preveč dolgočasno, igrati vedno enako. Morda bi res morali začeti z improvizacijo, ha, ha... Ali v živo izvajate tudi skladbe, ki so na ploščah narejene z gostujočimi pevci? Ja, včasih odigramo kar inštrumentalno izvedbo. Včasih imamo na turneji gosta, pevca, kot naprimer sedaj Alexa Hackeja, in potem on poje tako pesmi, ki jih je že posnel z nami, kot pesmi drugih pevcev. To je možno, zakaj ne? Poje nekaj kot priredbo, naprimer pesem, ki jo je z nami posnel Nick Cave. Ali Mick Harvey. Bral sem, da ste v Berlinu postavili lasten studio? Nič spektakularnega ni v tem, ker ne potrebujemo nevemkakšnega studia. Prej marsikdaj nismo bili najbolj zadovoljni z zvokom, že zaradi studia, v katerem smo snemali, kot na primer v New Yorku. Sedaj smo prvič popolnoma zadovoljni, ker do potankosti poznamo razmere v studiu. Drugje se moraš zanesti na druge ljudi, na tehnika, ki tam dela. Pogosto se nam je dogajalo, da naših zamisli nismo uskladili... Sedaj so razmere odlične. Imamo dovolj časa, da stvari posnamemo, čeprav običajno delamo dokaj hitro, in vemo, da bodo posnetki na plošči točno takšni, kot smo si jih zamislili. Ker gre za proces prevajanja skozi medij, ne le za dokumentiranje zapisa. In ta proces je potrebno uresničiti, kar je možno le v lastnem studiu. Kaj to pomeni, da ste prepričani v nadaljevanje dela kot Die Haut? Ne, nisem prepričan. Vsaj zase težko rečem. Morda bo kdo drug lahko nadaljeval, sam ne morem obljubiti, da bomo večno obstajali. Bomo videli, vse je še odprto. (prirejeno za Heroina Nova) MP3 odlomek/excerpt (1' 07", 463Kb) Janez Golič |