Portret: LEE HAZLEWOOD

Čeprav je Lee Hazlewood krepko zamudil čase divjega zahoda, mu jih zaradi svojega načina življenja le ni bilo težko uglasbiti. Še toliko bolj, ker se njegove zgodbe ne dotikajo pištolarskih obračunov med zlikovci onstran in pravičniki na strani zakona, temveč raje osmišlja svojo moškost skozi mala prešuštva, vase zliva enormne količine cenenega scotcha in zjutraj spet odjezdi po osamljenih poteh.
Praktično od rane mladosti je Lee stalno na poti. Še najdlje se je zadržal v Arkansasu in Teksasu, vsaj toliko, da je končal srednjo šolo in spoznal svojo bodočo življensko sopotnico Naomi Shackleford. Po njeni priljubljeni znamki kozmetične kreme je Lee imenoval svojo prvo založbo, njej dekliški priimek pa predlagal za ime skupine, s katero je občasno sodeloval. Po krajšem poskusu študija na univerzi SMU v Dallasu, ga je domovina že vpoklicala v službo v Korejo. Že tam je svoje soborce zabaval kot radijski didžej, in se ob vrnitvi v Ameriko kot tak zaposlil na radiu KCKY v mestecu Coolidge v Arizoni. Ne le, da je tako spoznaval zapuščino country glasbe, temveč je svoj show obogatil z izmišljenimi dialogi med različnimi karakterji, ki jih je vse “ozvočeval” kar sam. Sposobnost različnih personifikacij in posnemanje glasov mu je kasneje, kot piscu pesmi in izvajalcu, prišlo še kako prav.
Njegovi radijski showi so najprej pritegnili mladega kitarista Duana Eddyja, s katerim sta se kmalu spoprijateljila in vsak konec tedna družno obiskovala koncerte v Phoenixu. Med nadebudnimi glasbeniki, ki so tam služili kruh skozi vsakodnevne klubske nastope, je bil tudi kitarist Al Casey, ki je postal dolgoletni prijatelj in sodelavec Leeja Hazlewooda. Ko so se vsi kar preselili v Phoenix, je Lee ustanovil svojo prvo založbo Viv, preko katere je lansiral avtorske pesmi v izvedbah drugih. Prodor je vsem skupaj uspel leta 1955 s pesmijo The Fool, ki jo je odpel Caseyjev sošolec Sanford Clark. Ta uspešnica je Sanforda zaznamovala za vse življenje in še desetletja kasneje je želel ponoviti uspeh z različnimi izvedbami istega napeva. Od vsega je imel največ prav Lee Hazlewood. Ponudba je prišla iz Los Angelesa, kjer je pri Dot Records združil sile s producentom Lesterjem Sillom. Ko je Lee prišel na idejo, da bi Eddy kitaro igral v čim nižjih registrih, v nasprotju z visokimi toni popularnega Cheta Atkinsa, so njegovi instrumentali zabeležili tudi mednarodno pozornost in pomagali oblikovati nekaj, kar so vsi začeli imenovati rock'n'roll. Leeja je vse bolj zanimal zvok, njegov učinek v prostoru. Ker je bil snemalni studio premajhen, je kar zunaj, praktično na ulico, postavil veliko mehanično echo napravo, v bistvu prazno posodo za žito, v katero je pritrdil mikrofon in zvočnik. Kasneje je Lee uporabljal kar več takih echo “naprav” različnih oblik in velikosti, da bi le dobil željeni rezultat. Njegov drugi izum je bil akustični bas, ki mu je na trup pritrdil magnete, in tako dobil poglobljeni, monstruozni zvok. Pomočnik pri teh snemalnih eksperimentih je bil mladi Phil Spector, ki je kasneje ne le razvil teorijo “zvočnega zidu”, temveč je v svoje vrste zvabil mnoge glasbenike, ki so najprej snemali v studiju Leeja Hazlewooda.
Vrhunec vseh teh dejavnosti, ko se je Lee že uveljavil kot didžej, pisec pesmi in producent, je bil samostojni album Trouble Is A Lonesome Town. Brez snetega singla in druge promocije, je album zabeležil pičlo prodajo. Lee pa je za vse krivil druge. Niti najmanj mu ni bila povšeči t.i. britanska invazija z The Beatles in Rolling Stones na čelu. Prodali so nazaj tisto, kar je Lee preko Duana Eddyja že ustoličil kot samosvoj glasbeni izraz. Ne le, da je angleško inačico rock'n'rolla označil kot nazadnjaško, temveč je resno “zagrozil”, da se bo predčasno upokojil. Dokler ni srečal Nancy. Hčer ameriške ikone Franka Sinatre se je do srečanja z Leejem lahko ponašala le z neuspehi. Plošče, izdane preko očetove založbe Reprise, se niso prodajale po pričakovanjih. Vse drugače je bilo, ko jih je zanjo napisal Lee Hazlewood. Šele on je v njenem enoličnem petju razpoznal namig spolne želje, kar se je kasneje podobno učinkovito manifestirala skozi monotono, a močno interpretacijo cele vrste rockovskih in manj rockovskih pevk - Nico, Kim Gordon, Anita Lane, Cristina Martinez… Lee je natančno vedel, kako nadgraditi njeno linearno, skoraj brezbrižno petje, da ne bi ostalo na ravni melodije, ki si jo brundamo pod tušem. S “svojimi” izkušenimi glasbeniki je zanjo pripravil v country aranžmaje ovite pop melodije, ki niso ostale brez novosti. Te se kažejo še vsaj v besedilih literarnih vrednosti, ki jih lahko razumemo na večih ravneh, odvisno od nas samih, kako drzno jih želimo interpretirati. Že prve pesmi so bile uspešnice; pohujšljiva These Boots Are Make For Walking sploh ni bila namenjena Nancy, a jo je zapela na lastno željo, Sugar Town dovolj odkrito govori o uživanju prepovedanih substanc, How Does That Grab You Darling? pa je še en spolni namig, in Nancy Sinatra je postala mednarodna pop zvezda. To jo je vzpodbudilo, da je podelila mikrofon s samim Leejem in njuni dueti so spet zaznamovali vrhove lestvic popularnih. Naj si bodo na videz country and western popevke še tako nedolžne, Jackson, Sand in posebej Some Velvet Morning nosijo večpomenske namige. Odnos, ki ga vzpostavljata Lee in Nancy, je lahko pokroviteljski odnos med očetom in hčerjo, lahko pa tudi … Vse tja, do sado-mazohističnih prispodob, odvisnosti od trdih drog in drugih prikritih nečednosti. Tako je Lee Hazlewood z neprijetno tematiko vdrl v pop teritorij, v nasprotju z Loujem Reedom, ki je s podobnimi vsebinami v času Velvet Underground ostal v getu Warholove Factory, čeprav jih je naslovil na “visoki” življenski slog. Šele čez dve desetletji so drugi “prevratneži” odkrili subverzivni podton Hazlewoodovih sporočil in jim v lastnih interpretacijah dali jasnejši pomen. Ne da bi jih bistveno preoblikovali, le njihova reputacija daje slutiti, da se mora pod nedolžnim površjem skrivati še kako pregrešna vsebina.
Sredi šestdesetih letih je Lee ustanovil novo založbo LHI (Lee Hazlewood Industries). Najprej le kot izpostavo za svoje samostojne plošče, kasneje je izdajal tudi glasbo drugih. Leta 1967 je pri LHI izšel prvi in edini album skupine International Submarine Band Grama Parsonsa. Resda kratkega diha, je bil to zametek tistega, kar se je uveljavilo kot termin country-rock. Na drugi strani je Lee preprečil, da bi The Byrds objavili prvotno inačico albuma Sweetheart Of The Rodeo, ker je nekaj pesmi odpel Gram. Najprej je moral razdreti pogodbo z LHI, da je lahko, resda le za tri mesece, postal polnopravni član The Byrds.
Čeprav bi Lee lahko spal na lovorikah, si v Hollywoodu ni privoščil počitka. V letih 1966 do 1969 je z in za Nancy sproduciral sedem albumov, vmes objavil še tri svoje, mimogrede napisal še nekaj uspešnic za Deana Martina in najstniške upe Dino, Desi & Billy, za povrh posnel album v duetu s pevko in igralko Ann-Margret ter napisal nekaj filmske glasbe. Ko je kazalo, da ga bo Hollywood posrkal vase, še posebej po dveh stranskih vlogah v filmih Sweet Ride in The Moonshine War, je v slogu večnega odpadnika obrnil hrbet zvezdniški hierarhiji.
Marsikdo je razmišljal, da se je Lee Hazlewood v začetku sedemdesetih let umaknil iz glasbe, a umaknil se je le blišču Hollywooda. Kar za nekaj let je novi dom našel na Švedskem, kjer je delovno sodeloval s filmskim režiserjem Tobjörnom Axelmanom. Prav v tem, čeprav večinskemu občinstvu odmaknjenem obdobju, je končno lahko združil vsa svoja znanja; bil je avtor glasbe, izvajalec, producent in za povrh igralec. Tudi glasbeno je končno iz vsega, kar je že naredil, razvil jasno razpoznaven slog; združil je pozibajoče kavbojske napeve, ritmično vročico rhythm'n'bluesa in zanosno pop orkestracijo, ki ji je kot ravnotežje postavil temačna in poetična, a tudi zabavna in odkrita besedila.
Med plodnim “švedskem” obdobju je vsake toliko še skočil nazaj v Ameriko in tam posnel album ali dva. Dokler se ni leta 1977 praktično upokojil. Za seboj je pustil več kot dvajset albumov podpisanih s svojim imenom, vsaj še toliko jih je “le” produciral. Večina teh je danes praktično nenabavljivih raritet, predvsem zato, ker se Lee zadnja leta ni posvečal promociji, temveč je raje boemsko pohajkoval. Nastanil se je tam in za toliko časa, kakor mu je narekovalo srce. Medtem pa zanimanje za njegovo glasbo kvečjemu raslo. K temu so pripomogli mnogi, ki jim prirejanje country popevk skoraj ne bi pripisali. Dovolj spoštljivo so se ga lotili Einstürzende Neubauten (Sand), brez njej lastne ironije se je v vlogo Nancy vživela celo Lydia Lunch (Some Velvet Morning), Barry Adamson je predelal These Boots Are Made For Walking, ki mu jo je z monotonijo originala odpela Anita Lane, v zgodnje obdobje Leeja Hazlewooda so segli Gallon Drunk (Look At That Woman) in še najbolj “logični” Tindersticks. K sodelovanju so ga vabili The Jesus And Mary Chain, a je vse ostalo le pri njihovi priredbi I'd Rather Be Your Enemy.
Posledično so njegove plošče postale iskano blago, in ker jih Lee ni ponatisnil, so menjale lastnika le na sejmih in v prodajalnah rabljenih vinilov. Ko so pri Rhino Records objavili kompilacijo največjih uspešnic v duetu z Nancy in so se nekatere pesmi začele pojavljati še v filmih (Full Metal Jacket, Forest Gump, Natural Born Killers, Feeling Minnesota), za povrh pa sta ga v svoj repertoar “vzeli” še Petula Clark in Dusty Springfield, se Lee ni mogel več upreti. Z Nancy je šel na krajšo turnejo in z Alom Caseyem predelal njima ljube pop favorite. Lani je dopolnil 70 let in obletnico obeležil z dvema evropskima nastopoma. Kje drugje kot v Stockholmu in na povabilo Nicka Cavea v Londonu. Priložnost za obisk koncerta je izkoristil cvet angleškega novega rocka, Lee pa jih je zadovoljno nagovoril. “Nimam ljubiteljev, ampak odvisnike”.

Ponatisnjeni albumi pri Smells Like Records:

Trouble Is A Lonesome Town, 1963/1999
Prvi samostojni album, kjer se Lee končno predstavi kot celovit ustvarjalec. Vse pesmi so konceptualno zaokrožene. Lee vsako uvede s kratkim opisom, malo dramsko zgodbo, ki umešča karakterje v izmišljeno mestece Trouble, kot reminiscenco na rojstni kraj Mannford v Oklahomi. Ob minimalni spremljavi prevladuje baritonski, a nežen narativni vokal, ki slikovito opisuje ameriški malomestni vsakdan s poudarkom na odpadnikih vseh vrst. Tega albuma se ne bi sramoval niti Johnny Cash.

Cowboy In Sweden, 1970/1999
Prvi iz serije švedskih glasbeno-filmskih projektov, kjer je lahko svobodneje zadihal, brez pritiska ustvarjanja pop uspešnic. V nekaj pesmih pomaga plavolasa lepotica Nina Lizell, ki je kasneje nadaljevala uspešno solo kariero. Lee izkaže naravno prilagodljivost različnim glasbenim slogom, še vedno po boemsko brunda, a lahko je tudi angažiran, rockabillijevsko razigran, da bi na koncu pristal v njenem objemu.

Requiem For Almost An Lady, 1970/1999
Za vse njegove dame. Zbirka spominov, ki jih Lee po vzoru albuma Trouble Is A Lonesome Town uvede s kratkim povzetkom. Pesmi so preproste izpovedi, zgolj skice številnih dogodivščin, in tudi glasbena spremljava je omejena na bas, akustično kitaro in mestoma pedal steel.

Cowboy And The Lady, 1970/2000
Še ena plošča v vrsti duetov. Lee še enkrat v vlogi osamljenega jezdeca in Ann-Margret kot ljubimka za eno noč. Novi izdaji bodo dodane tri, do sedaj še neobjavljene pesmi.

13, 1972/2000
Močan odmik od country zvoka v honky-tonk s funky pihalnimi vložki. Morda najbolj nenavadna plošča Leeja Hazlewooda, ki je svoje temačne zgodbe iz brezpotij prenesel v nočne klube. Album je izšel le na Švedskem in je kmalu po izzidu postal rariteta. Kolekcionarji so do ponatisa zanj ponujali 150 dolarjev (nekaj več kot 30.000 SIT)

Farmisht, Flatulence, Origami, ARF!!! And Me…, 1999
Po več letih nov albuma. Na njem je Lee s starim sodelavcem Alom Caseyem predelal manj znane standarde. Kavboj se je dokončno preselil v velemesto, živi umirjeno in razkošno, stare neumnosti so le še oddaljen spomin. Če ne bi bil Ol' Blue Eyes že pod rušo, bi lahko Lee te pesmi zapel prav z njim.
(Muska, 2000)

Janez Golič