hackedepicciotto
JOY
(Potomak, 2018)
Mary Lattimore
Hundreds Of Days
(Ghostly International, 2018)
Kdo bi si mislil, da bomo kdaj na plošči, ki jo podpiše kdo od izvirnih članov Einsturzende Neubauten, uvodoma slišali ptičje žvrgolenje? Točno to se je zgodilo na aktualnem „meditativnem“ albumu JOY, ki sta ga družno zasnovala Alexander Hacke in njegova žena Danielle De Picciotto. Pravzaprav se je Hacke že nekaj časa oddaljeval „urbanemu“ okolju in se zbližal z naravo, če vemo, da z Danielle zadnjih 8 let potujeta po svetu kot nomada in da mnogokrat bivata in ustvarjata daleč od naseljenih krajev. Obenem se polno posvečata umetniškemu poslanstvu, kar se nenazadnje zrcali v množici glasbenih in drugih izdelkov, ki sta ju sproducirala skupaj ali v drugih sodelovanjih.
Menda so ju ljubitelji najprej prepričali v objavo „meditativne“ glasbe na albumu Unity izpred dveh let. Ker je bil celoten projekt uspešen, sta ga oživila in pred nami je še en album kontemplativne lepote pomenljivega naslova JOY.Omeniti gre še vsaj oba gosta pri snemanju; Vincent Signorelli je bobnar, veteran newyorške „noise“ scene, ki je obenem eden zgodnjih članov gibanja hare krišna na vzhodni obali ZDA. Eric Hubel pa je bil član spremljevalne zasedbe pokojnega Glenna Brance, in zadnjih 20 let mojster joge. Tokrat vsi skupaj izkazujejo naklonjenost vase zagledani, ponotranjeni zvočni izkušnji. Na površju skladbe zvenijo lagodno, nič prav zares ne izstopa, a mojstrstvo se kaže v nanašanju in predvsem mešanju plasti zvoka. Izvori tega so skozi studijsko obdelavo zabrisani, saj vse lebdi in se razteza daleč preko osnovnega tona posameznega inštrumenta. Temu pritiče šepetajoča pripoved Danielle De Picciotto in grleno vokaliziranje Alexandra Hackeja. Za album, ki je nastal takorekoč mimogrede, je končna izvedba dosegla svoj namen. Ko vam vse preraste čez glavo, je tole pravi balzam za ušesa in dušo.
Meditativna glasba z eksperimentalnim podtonom ni le v domeni veteranov hrupnega rocka in industriala, ampak v to polje sega množica mlajših ustvarjalcev in ustvarjalk. Harfista Mary Lattimore je opozorila nase s tretjim albumom At The Dam (objavljen je samo na vinilu), odmevna je bila celo njena zbirka težko dosegljivih posnetkov Collected Pieces (objavljena samo na kaseti in digitalno). Glede na to, da je svež album Hundreds Of Days objavila na vseh razširjenih nosilcih zvoka, je končno popustila izključujočim načelom in njena nova glasba naj bi prišla do ušes čim širšega poslušalstva. Popustila je tudi pri izvedbi svojih skladb, namreč postopoma vključuje vse več drugih glasbil, nekaj malega celo poje.
Slišen preskok je naredila pri koncipiranje skladb. Sedaj slonijo vsaka zase na prepoznavnem vzorcu na harfi, ki ga zna Mary tako domiselno in subtilno nadgrajevati s sintetizatorji in celo električno kitaro. Ponovno je tu na delu pozorno studijsko delo, saj je pri tem delikatnem niansiranju posameznih inštrumentov pomembno razmerje vseh prispevkov. Sedaj se mestoma harfa popolnoma umakne, pusti podlagi, da zadiha in pripravi teren za naslednji vstop osrednjega glasbila. Tempo skladb se skozi celoten album praktično ne spreminja, potrebno dinamiko Mary dosega z notranjim prelivanjem in dopolnjevanjem glavne teme. Inštrumenti si nikoli niso v napoto, ve se le, da harfi pripada nosilna vloga, ostalo se temu prilagaja oziroma podpira. Na koncu še en album, ki ga sicer lahko poslušamo za ozadje, pozorno spremljanje pa ni odveč. Kvečjemu obratno.
hackedepicciotto - povprečna raven dinamičnega obsega: DR11
Mary Lattimore - povprečna raven dinamičnega obsega: DR9
(Rock Obrobje, maj 2018)
Janez Golič
