Tim HECKER
Konoyo
(Kranky, 2018)

Ko je kazalo, da bo dolgoletno vztrajno eksperimentiranje obrodilo tudi komercialne sadove, se je Tim Hecker z aktualnim albumom vrnil v objem čikaške založbe Kranky, skratka na obrobje. Prestop k angleški 4AD pred dvema letoma je pripisati sodelovanju s priznanim islandskim skladateljem Jóhannom Jóhannssonom, ki si je naredil ime predvsem s filmsko glasbo. Nedavna smrt Johanna Johannssona je povzročila premik v razmišljanju samega Tima Heckerja, naj so naredile vtis “nore” teorije o negativnem prostoru in o banalni ločljivosti glasbe. Umaknil se je na Japonsko, kjer se v templjih učil in prakticiral oblike prve japonske klasične glasbe gagaku.
Obredna, tudi religiozna narava te glasbene oblike mu ustreza. Kakopak je v igro tolkal in strunskih glasbil posegel z elektronskimi pomagali, šel je do točke nerazpoznavnosti in naprej.
Jim O'Rourke je svojo aktualno ambientalno mojstrovino sleep like it's winter pospremil z izjavo, da je želel raziskati mejo, kje se konča zvok in začneta melodija in ritem. Ko se igra z zvoki približa tej meji, se ji O'Rourke stalno izmika in približuje. Za aktualni eksperiment Tima Heckerja pravzaprav velja ravno nasprotno. Za osnovo je povzel vsaj ohlapno strukturirano glasbo, in jo s studijskimi postopki preoblikoval, mnogokje izločil karakter zvoka in manipuliral z odzvenom, ga raztegnil in spremenil tonaliteto... Praktično nič ni ostalo nedotaknjeno. Niti ni več jasno, kje se konča izvirni ton in kje začne avtorski pristop samega Heckerja. S tem sproti spodmika pričakovanja, našo privzgojeno percepcijo glasbe, kako naj bi se razvijala in kam naj bi vodila. Obenem je njegov pristop dokončna potrditev, kako je elektronska glasba lahko vsaj tako “organska” in “živa” kot igra “analognih” glasbil. Polna je namreč odtenkov, plasti, ki se stalno premikajo, dopolnjujejo, prelivajo, poudarjajo in izključujejo.
Kompozicije rastejo iz različnih izhodišč. Za osnovo lahko služi ritmični vzorec tolkal, ki ga Hecker hitro vzame v precep in spelje v povsem drugo smer s postopki popačenja, šumenjem, z raznimi frekvenčnimi modulatorji spreminja karakter zvoka in ga oblikuje po svojih željah. In ponovno se zdi, da eksperiment sam sproti vodi tok zamisli. Da se skladba oblikuje glede na majhne spremembe v strukturi in zvenu. Morda so kompozicije na nek nezavedni način plod improvizacij v “studiu”, da avtor le sledi namigom, ki pronicajo skozi zvočno zaveso. Potem jih s širokim naborom možnosti, ki jih omogočajo elektronske naprave, izpostavi, nadgradi in pusti, da se razvijajo v novih smereh. Nikoli pa ne dopusti, da bi eksperiment zašel v banalnost večine elektronske glasbe danes, skoraj ni sledi repeticije ali enakomernega sintetičnega brnenja. Glasba ne teče prostega teka, vedno je pod nadzorom, vedno se je Hecker vsaj malo dotika in ohlapno usmerja. Tako da glasbeni užitek izhaja iz višje ravni pozornosti. Če se album Konoyo vrti v ozadju, bo tam tudi ostal. Bližnji prisluh pa razkrije bogastvo zamisli in počasi se vsi ti postopki sestavijo v celovito zvočno podobo.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR7

(Rock Obrobje, september 2018)
Janez Golič