ANNE-JAMES CHATON + ANDY MOOR + THURSTON MOORE
Heretics
(Unsound, 2016)
Če je zraven Thurson Moore, projekt takoj pridobi na prepoznavnosti in širši pozornosti. Namreč, francoski pesnik in zvočni manipulator Anne-James Chaton in britanski kitarist Andy Moor, ki že dolga leta deluje v nizozemskih The Ex, že dobro desetletje spajata pripovedno pesništvo s kitarskimi disonancami prebodenimi z elektronskimi intervencijami, a nekega širšega odviza ni bilo. S pridružitvijo Thurstona Moorea je aktualni projekt Heretics zastavljen bistveno bolj širokopotezno, premišljeno, tematsko zaokroženo. Že naslov pravilno namiguje; trio Chaton Moor Moore se tokrat tematsko ukvarja z znanimi in manj znanimi svetoskrunci, prevratneži, lažnimi preroki, mistiki, anarhisti... In tudi sam izdelek priča o velikopoteznem projektu; CD plošča, DVD in knjižica z besedili so vtaknjeni v "povečano" škatlico vžigalic, tudi vžigalica je priložena, da z njo verjetno prižgemo vrvico...Thurston Moore je praktično vedno vozil po dveh tirih. V ospredju je njegova pop-rockovska naravnanost, ki jo je izkazoval že v Sonic Youth in še bolj razvidno v solističnih formacijah po njihovem razpadu. Bolj v ozadju je njegova eksperimentalna žilica, ki jo je prav tako razvijal skozi nekatere sonicyouthovske izlete ali solistično ali v ad-hoc sodelovanjih. Tole, "heretična", pade nekam vmes; glasbeni pristop pravzaprav kaže na dvoje značilnosti njegovega igranja, iz odprtih diskordov preide v frenetično trgetanje strun. K temu se kar zlije drugi kitarist, Andy Moor. Ne more uiti vplivu sonične "šole", na katero je očitno rad zahajal. Zato se dopolnjujeta do te mere, da njuno igranje praktične ne moremo več ločiti. Obenem je tovrstne izlete Thurston običajno izvajal skozi improvizacijo, tokrat je večji del domišljen, če ne za naprej, pa za nazaj.
V dokaz je priložen DVD s filmom "The Making Of". Priča smo neskončnim razpravam, dogovarjanjem, poskusom, nasnemavanjem in usklajevanjem. Skoraj ni več naključja, čeprav je končni vtis, da glasba teče dokaj svobodno. Besedila so zgolj recitacije, te so izpeljane do popolnosti, vse od ritma, poudarkov, izgovorjave. Tu umanjka nekaj strasti, premik čez, kak krik. Žal so tudi natisnjena besedila le v izvirnem jeziku, večino je prispeval in odrecitiral Anne-James in so le v francoskem jeziku. Del, ki ga je prispeval Thurston je angleški in razlika je tudi v strukturi besedil. Anne-James se je "razgovoril" na široko, Thurston razmišlja bolj razdrobljeno in vnaša znane in manj znane "citate" iz skrite strani popularne glasbe. Kar je dobro za dinamiko pripovedi, ki kdaj sovpade z glasbeno podlago, drugih se križa z njo. Kitarska štrenanja so namreč močno razgibana, drugega jim ne ostane, trio se je namreč zavestno omejil na tri električne kitare in nekaj elektronike. Še ta, elektronika, pride do izraza šele v sklepnem zapisu, se nevarno približa tehno ritmiki in sprevrne percepcijo do tedaj slišanega. Skoraj heretično, pravzaprav.(Rock Obrobje, julij 2016)
Janez Golič
