HEXENBRUTAL
Giant
(God Bless This Mess, 2013)

Vse bolj pomehkužena, ne le domača, ampak kar globalna neodvisna scena, preprosto potrebuje antipod. V bistvu stanje kar kliče po ostrem, radikalnem odgovoru, takem, ki ga ne more kupiti noben korporativen sistem. K „sreči“ je stanje glasbene industrije itak tako klavrno, da se z radikalnimi smernicami od velikih nihče ne ukvarja.
Prekmurski duo Hexenbrutal sodi v tisti predal uporniške godbe, ki ga potrošniki popularne glasbe ne bodo niti odprli. Večji del albuma Giant se upira prevladajoči percepciji „sodobnega“ in odpira navkrižno polje post-hardkorovskega hrupa in brumeče elektronike. Mr. Hexen in Dr. Brutal neusmiljeno meljeta, niti v ozadju ni slutnje dopadljive melodije, privlačnega ritmičnega kosa. Še več, nekateri zapisi se odprejo z rifom, ki obeta, a Hexenbrutal za zasnovo izpeljeta v hrupno gmoto, ki artikulacijo meče iz ravnotežja. Za povrh je zvočna slika zgoščena, nekako stisnjena po sredini, ne nudi užitka niti ušesu vajenega dubovsko-industrijskega potiska. Še tisto nekaj vokala, ki se pojavi v enem zapisu, ni v funkciji petja, kot ga večinoma razumemo, temveč v funkciji dodatne komponente nelagodja in surove izpovedi.
Nam torej Hexenbrutal sploh ponujata kakšne „glasbene“ užitke ali le manipulirata z brutalno zvočnostjo? Gre za podoben princip provokacije na ravni koncepta kot npr pri Laibachu? Nazadnje sem na sejmu rabljenih plošč od domačega prodajalca izvedel za zanimiv podatek, da je večina vinilnih plošč Laibacha zelo dobro ohranjena, ker se te plošče niso poslušale, ampak se prašijo na domačih policah le iz statusnih razlogov.
Nam Hexenbrutal namenoma spodmikata tla pod nogami? Namreč, vsakič ko pričakujemo premik iz anemične mase zvoka, se ta preprosto kar nadaljuje in nič ne zapeljuje. Sam zaenkrat razumem njuno „glasbo“ na dveh ravneh; kot namerni upor proti zakoličenim pričakovanjem v smislu dinamike, melodike in notranjega ustroja skladbe sploh. Morebiti gre za sestop k samemu izvoru, na ničelno točko, od koder se bo šele sčasoma izkristaliziralo njuno izpovedno snovanje. Mnogokrat se je že pokazalo, da je radikalizacija izraza lahko odlična popotnica za nadaljnji razvoj. Hexenbrutal tega nakažeta v sklepnem zapisu (še naslovnem za povrh), s solo igro električne kitare, ki se, podobno kot prej nojzerski del, noče spogledovati z vzorci rocka oziroma bluesa, a vseeno se zdi, da jih dokaj dobro pozna. Glede na to, da zvočne manipulacije Hexenbrutal niso tako zelo diletantske, kot se morda komu zazdi, vnaprej pričakujem še čudovite stvari. Res.
(Rock Obrobje, junij 2013)

Janez Golič