HEXENBRUTAL TRIO
(Hexenbrutal Trio)
(God Bless This Mess, 2015)

Dvoji varovanci agilne prekmurske založbe God Bless This Mess so naredili velik preobrat. Najprej ŠKM banda z albumom Panontikon, kjer so postrockovsko valovanje zamenjali z natančno akustično igro, nedavno še duo Hexenbrutal, ki se je v akustični preobleki nadgradil v Hexenbrutal Trio. Oziroma, nedavno se je njihov preobrat “materializiral” v album, preobrat pa se je zgodil že prej, s povabilom za nastop v Izštekanih. Vendar dotični posnetki ne izhajajo iz radijske oddaje, pač pa so Hexenbrutal Trio objavili posnetek nastopa v “domačem” klubu MIKK izpred leta dni.
Razlika je več kot očitna. Pravzaprav bi moral trio iz novega imena izbrisati še vsaj “brutal”, saj je sedaj glasba subtilna, raziskuje v povsem drugih smereh kot pri nojzerskemu duu. S priključitvijo violinista oziroma multiinštrumentalista Mihe Kavaša, ki sicer prireja tradicijo svetovne ljudske glasbe v skupini Ethnotrip, se je dinamika Hexenbrutal Tria premaknila iz osi bobni-električna kitara/elektronika v večtočkovno področje, kjer se je vsak od protagonistov premaknil nekoliko navznoter skupne igre. Ne le, da je zvok sedaj pač akustičen, in že zato manj agresiven, tudi slogovno so se vsi prilagodili predlagani nalogi. Ritmična sekcija sedaj ni več tako nepopustljivo nasilna, repetitivna brez prave sprostitve, ampak se prilagaja lagodni igri violine in/ali klavirja. Prav “ljudska” sestavina nove glasbe je razblinila zid, ki prej ni dopuščal sentimenta. Izvirna člana Hexenbrutal, Matej Kolmanko in Iztok Koren sta frustracije pač sproščala na drugačen način; izčistila sta se prek stoične drže stalne napetosti. Istočasno se je “moral” prilagoditi tudi Miha Kavaš. Ljudske motive je apliciral na glasbeno predlogo, ki omogoča več prostora improvizaciji, ki pa je tule, k sreči, podrejena skupinski igri. Trio igra in diha skupaj. Solistični tripi so tule izključeni. V akustični preobleki je še bolj izražena glasbena odličnost treh glasbenikov, ki tega ne izkorišča za zgolj izkazovanje tehničnih bravur, temveč dejansko stopa v manj raziskana področja in jih zvedavo in kreativno polni z avtonomnim avtorskih pristopom. Dandanašnji glasbe brez referenčnih točk praktično ni, a pri Hexenbrutal Triu jih je težko pokazati s prstom. Če bi že izsiljeno začel z naštevanjem podobnih glasbenih izhodišč, ki bi bile sicer napotek k poslušanju, bi tokrat naredil le škodo z zavajanjem. Fantje ustvarjajo svojo glasbo, ki je za povrh povsem poslušljiva in stalno razvijajoča se. Skratka, ne pada na že postane vzorce, gre naprej...
Karkoli bo že naslednji korak, v duu ali triu, Hexenbrutal znajo ponuditi vnaprej še čudovite stvari. Komaj čakam.
(Rock Obrobje, december 2015)

Janez Golič