HIC ET NUNC
Hic Et Nunc
(FV, 1994)
Malce pozno, a iz srca. Prvenec vrhniških Hic Et Nunc je izšel tik pred koncem lanskega leta, vendarle je v letnih pregledih zabeležil vidne odzive. Skupina le ni povsem nova. Vsaj pevec Sašo Solarovi} je oblikoval ljubljansko punk in novovalovsko sceno že tam koncem 70. let, ko je igral klaviature v legendarni zasedbi Berlinski zid. Kasneje je presedlal v frontmana skupin Ghostriders in nazadnje še Hic Et Nunc. Malo je protagonistov scene tistega časa, ki bi še vztrajali na mejnih položajih in ohranjali duha izvornega kitarskega rocka. Zato si Sašo in z njim Hic Et Nunc zaslužijo vsaj pozornost in vse dolžno spoštovanje. Dokaj ozek manevrski prostor, ki ga določa žanr t.i. garažnega rocka, je v primeru Hic Et Nunc dobil širšo razsežnost. Ta se kaže v razdelani igri zavidljive ravni, v številnih prehodih in drvečih pasusih, ki šele lahko nosijo dokaj neposreden vokal. Mala zamera bi lahko letela na produkcijo zvoka, ki ne podpira vtisa, ki ga lahko dobi vsak obiskovalec njihovega živega nastopa. Manjka polnost zvoka, organska energija, ki se mora pretakati pri doživljanju kitarskega rocka. Fantje vse nadomeščajo z žarom igranja, ki ne dopušča dvomov. To je glasba, ki jo resnično čutijo, brez kompromisov in odstopanj. In najprej je potrebno zadovoljiti samega sebe, šele takrat lahko pričakuješ, da te bodo poslušali (in uživali) tudi drugi. Ko se bodo njihove ideje katalizirane, torej usmerile v izrazite in zaokrožene pesmi, bo njihov potencial prišel do polne veljave. Zato nestrpno čakamo na njihov naslednji korak.
(Tribuna)
Janez Golič
