Intervju: HIGH LLAMAS

foto: Bleddyn Butcher Ko se je konec osemdesetih let počasi in zanesljivo razhajala skupina Microdisney, je kitarist Sean O'Hagan že razmišljal o malce drugačnem glasbenem svetu. Prevzel je glavni vokal, kitari dodelil obrobno vlogo in se z novo zasedbo High Llamas zagledal tako v preteklost kot sedanjost hkrati. Na novem albumu Snowbug je simbozo akustičnih glasbil in skrbne studijske obdelave zvoka prignal do popolnosti.
High Llamas so v več pogledih prikrit poklon genialnosti Briana Wilsona v času njegovega psihičnega zloma. Ko jim je spodletela pogodba s Sonyjem, so High Llamas začeli izdajati plošče pri lastni založbi Alpaca Park, ki skupaj z imenom skupine asocira na ovitek albuma Pet Sounds. Tretji album Hawaii (1996) bi lahko z naslovom kazal na kraj, kamor se je Brian Wilson dvakrat zatekel po novih moči. Vendarle je glasba tisto, kar najbolj zbližuje obe skupini, zaenkrat pravzaprav le High Llamas k Beach Boys, obraten korak so slednji naredili le s povabilom, da Sean O'Hagan igra z njimi na koncertu v Los Angelesu.
Vendarle High Llamas ne ostajajo prikovani v poznih seštdesetih letih, val elektronske glasbe je zajel tudi njihov v osnovi tradicionalni pristop k instrumentalizaciji. Ob vsem bogastvu aranžerskih rešitev, ki v odmevih kličejo v spomin Ennia Morriconija, Burta Bacharacha, Jimmy Webba, Herba Alperta, so od plošče do plošče vključevali vse več sodobnih elementov. Najprej še sramežljivo, kot tipanje lastnih zmožnosti in strahu pred pričakovanji poslušalcev, kasneje vse bolj pogumno, tudi po zaslugi odprtih elektro-akustičnih eksperimentov bližnjih sodelavcev. Album Cold And Bouncy (1997) je že prvi korak v neznano in z naslovom napeljuje na 'hladno' elektronsko glasbo, ki je lahko prav tako živa, organska, poskočna kot glasba, odigrana s pravimi inštrumenti. Na to so Seana O'Hagana napeljale številne nemške skupine, ki so v zadnjih letih elektroniki vdahnile nekaj več življenja. Sean je sodeloval že z mnogimi. Bil je prvi, ki je remiksal kak zvočni zapis Mouse On Mars, pomagal Corneliusu še preden je le-ta prodrl na zahodno glasbeno prizorišče in praktično od začetka je skrbel za orkestralne aranžmaje svojim bližnjim 'sorodnikom' Stereolab.
Lani so High Llamas podlegli globalni remiksologiji in na mini albumu Lollo Rosso ponudili sedem rekonstrukcij skladb z albuma Cold And Bouncy. Ob zaenkrat zadnjem albumu Snowbug (1999) pa sem Seana zaprosil za intervju preko elektronske pošte.

Plošče High Llamas, posebej še nova, dokazuje, da je ste lahko easy listening in avantgardni obenem. Je ta spoj rezultat naravnega razvoja ali morebiti premišljena odločitev, s kateri bi zmedli poslušalca?
Rad se poigravam z idejo, kako zmesti poslušalca, bralca ali gledalca. Kaj ni bolj zanimivo, če ne veš, kaj te čaka naslednji trenutek? Ustvarjamo glasbo, ki je istočasno sprejemljiva in eksperimentalna; poskušamo ustvariti razmerje, kjer bo tvoja izkušnja tako navdih kot uganka.
Kako ste srečali Corneliusa, ko je postal širše znan šele po albumu Fantasma, kjer sodelujete z njim? Sodelujete tudi s Stereolab, ali ste preko njih prišli do Johna McEntirea, Jima O'Rourkea, Mouse On Mars in drugih? So ti ljudje pomembni za vašo glasbo?
Cornelius me je zaprosil, da naredim nekaj remiksov pesmi z Fantasme, še preden je izšel. Na koncu so nekateri remiksi pristali na albumu, srečala pa sva se šele leto dni kasneje na japonskem.
Vse sodelavce, ki jih omenjaš (Mouse On Mars, Jim O'Rourke, John McEntire…) sem spoznal preko Stereolab, s katerimi me druži podoben glasbeni interes in delovne metode.
Boste nadaljevali s projektom Turn On, skupno delo s Timom Ganeom?
Nekaj tega je že posnetega, v bistvu gre za osnutke ob pomoči Jima O'Rourka.
Prejšnji album, Cold And Bouncy, že z naslovom napeljuje, da lahko tudimelektronska glsba vsebuje človeški čut. Koga v tem smislu najbolj cenite in s kom bi radi sodelovali, pa še niste imeli priložnosti?
Res spoštujem način, kako Mouse On Mars vzdržujejo smisel za humor, ne da bi padli v kalup. Definirajo elektroniko s človeškimi občutji. Rad pa bi sodeloval z Nobukom Takemuro, japonskim umetnikom, ki ga cenim kot enega najbolj inovativnih predstavnikov elektronske eksperimentalne glasbe.
Kako se živi nastopi razlikujejo od posnetkov s plošč, ker veliko eksperimentirate s studijem?
Živ nastop bi moral biti drugačen od studijske izkušnje; vsak ima svoj namen. V našem primeru poskušamo improvizirati okrog glasbe in se predstaviti na odru čim bolj pristno. Verna reprodukcija posnetega gradiva se zdi nesmiselna kot tudi omejujoča. Živi moment je poseben in ga je treba še raziskati.
Lollo Rosso je album remiksov s Cold And Bouncy. Ali imate podobne načrte tudi s Snowbug?
Želim najti bolj originalno pot, tako da bi razširil ideal remiksa. Mogoče bolj kot rezultat medsebojnega sodelovanja. Ne bi rad ponudil nekaj, kar se sedaj zdi preveč očitno.
Kaj vas najbolj navdušuje pri Brianu Wilsonu, ki se zdi vaš največji vzornik?
Pri njem me najbolj navdušujejo harmonije in aranžerske sposobnosti. Iz istih razlogov sem tudi ljubitelj Vana Dyka Parksa. Oba imata vizionarsko razumevanje strukture akordov in stranski način k pristopu do sodobne inštrumentalne glasbe. Brian Wilson je izumil idejo eksperimentalne pop glasbe.
Ali izza albuma Snowbug obstaja neka osnovna zamisel, nekaj, kar je navdahnilo večino pesmi na njem?
Snowbug je ime za polarno lisico. Je podoba, ki jo nosim s seboj že nekaj časa. Celotni navdih za album je podoba High Llamas v visokogorju, vsaj za nekaj časa … folk plošča.
Imate še kakšne načrte, ki jih v prejšnjih odgovorih še niste razkrili?
S High Llamas gremo, tako kot vedno, na turnejo, ponudbe imamo za nekaj filmske glasbe in morda se zgodi sodelovanje z nekim belgijskim ustvarjalcem na velikem državnem projektu.
(prirejeno za članek v Muski)

Janez Golič