MARK HOLLIS
Mark Hollis
(Polygram, 1998)

Sedem let je minilo od razhoda skupine Talk Talk. Mnogi se jih verjetno spomnite le po uspešnicah It's My Life, Shame in Life's What You Make It, ki so se pred več kot desetimi leti vsakodnevno prikazovale na MTV in vrtele na komercialnih radijskih programih. Vendarle nizanje pop uspešnic ni bila stalnica njihovega ustvarjanja; predvsem zadnja dva albuma Spirit Of Eden in Laughing Stock sta že nakazala bolj eksperimentalno in tudi ponotranjeno naravo njihove glasbe. Tudi zaradi komercialnega neuspeha omenjenih plošč so se Talk Talk leta 1991 razšli.
Najprej sta se ponovno oglasila Paul Webb in Lee Harris s skupnim projektom O'Rang. Oba dosedanja albuma sta daleč od početja Talk Talk. Raziskujeta namreč mistično razsežnost zvoka s poudarkom na ritmiki bližnjega vzhoda, ki s pomočjo sodobne snemalne tehnike lahko pričara vso bogastvo zvočnih učinkov. Šele pred kratkim se je v glasbeno areno prav potiho vrnil še pevec Mark Hollis. Njegov samostojni album nima posebnega naslova, nadaljuje pa tam, kjer so Talk Talk končali. Je še korak stran od všečnih pop melodij, raje se je izkazal kot ustvarjalec z dušo in občutkom za niansiranje prispevkov posameznih glasbil. Vsa so namreč akustična; le tako je Mark lahko primerno podložil krhko interpretacijo, ki na trenutke “grozi”, da bo kar obtičala v zraku.
Skladbe se le počasi razvijajo, imajo razpuščeno, skoraj jazzovsko ritmično osnovo, na katero se nalagajo akustični utrinki. Brez sodobnih prijemov se glasba vrača v težko določljivo preteklost, je preprosto producirana, povsem akustična, naravna in primarna. Posebno mesto ima Hollisov glas, lahko prehaja v prvi plan in nenadno utihne, kot da bi se ustrašil lastnih misli. Temu razpuščenemu razpoloženju se pridružujejo tudi številni gostujoči glasbeniki, seveda sami mojstri poklica. Njihova igra je lahkotna, živi v stalnem razhajanju okoli glavnega motiva. Glasba nas tako kljub lagodnim teksturam drži v stalni napetosti, raziskuje napetost na robu tišine in nas zapelje v globoko intimnost glavnega protagonista, ki zagotovo ni pomirjen, kvečjemu bolj zrel.
Mark Hollis se sedaj ne peha za popularnost za vsako ceno, ostaja zvest samemu sebi. Njegova samostojna plošča ni za vsako priložnost. Tudi nima nobenih možnosti, da bi ponovila največje uspehe skupine Talk Talk. Namenjena je poslušanju v posebnih trenutkih, in če ji prisluhnemo karseda pozorno, nam bo “znala” povrniti trud. Tisti, ki sta vam všeč zadnja dva albuma Talk Talk, ali na primer, samostojne plošče Davida Sylviana, že veste, na kaj mislim. Ostali se pustite presenetiti.
(Delo, 1998)

Janez Golič