Intervju: PETER HOOK / Interview with Peter Hook

foto: Tom Cockram Znameniti basist skupin Joy Divison in New Order Peter Hook, 22.marca s svojo skupino The Light prihaja v Ljubljano. V Kinu Šiška bo v celoti odigral prvi album Joy Division Unknown Pleasures. Ponovimo; Peter Hook je s svojo basovsko linijo zaznamoval mnoge klasične pesmi omenjenih skupin. 18.maja leta 1980 je Ian Curtis, pevec Joy Division, storil samomor, ostali trije člani - kitarist in pevec Bernard Sumner, bobnar Steven Morris in basist Peter Hook pa so nadaljevali kot New Order. Do leta 2006, ko odšel Hooky in istočasno objavil razpad skupine. Potem je najprej sestavil svojo 'super skupino' Freebass še z dvema legendarnima basistoma iz Manchestra, to sta Mani iz Stone Roses in Andy Rourke iz The Smiths. Ta projekt se ni obdržal, zato pa je Hook ob 30.obletnici smrti Iana Curtisa prišel na zamisel, da bi v živo v celoti igral njihove/svoje albume Unknown Pleasures, Closer in Still. Kasneje, ko sta Bernard Sumner in Steve Morris ponovno sestavila New Order, so Peter Hook & The Light začeli v živo igrati še prva dva albuma te skupine. O tem in predvsem o zapuščini Joy Division je tekla beseda po elektronski pošti.


Ste avtor nekaterih najbolj prepoznavnih bas linij v popularni glasbi. Vaša bas linija je temelj pesmi She's Lost Control, Isolation, 24 Hours, Transmission... Kako ste začeli igrati baskitaro na tak način?
Torej, predvidem da se je zgodilo po naključju. Ko smo začeli kot Joy Division, je bila naša oprema zelo, zelo revna – na baskitari sem začel igrati visoke note, ker je bil to edini način, da sem se na vajah sploh slišal. Torej so bile pesmi kot Insight ali She's Lost Control narejene tako, da sem igral visoke tone na baskitari in prišel do the rifov. Ian nas je poslušal, kako igramo nekakšen jam session in rekel “to zveni v redu!” ali “zaigrajte to še enkrat” in tako so se formirale pesmi v zgodnjih letih naše skupine. Zelo sem ponosen na svoje igranje basa v Joy Division, ker sem mnenja, da kaže na širše možnosti bas linije kot le držanje osnovnih tonov ali igranje zgolj spremljave...

Kot vem, sedaj v The Light baskitaro igra vaš sin Jake. Kakšen je občutek, glede na to, da je sedaj približno enake staroste kot ste bili vi v Joy Division?
Da, moj sin prav tako igra bas v The Light, in odlično opravlja posel! Čudovit občutek je igrati z njim na turnejah in sedaj sva si bližje kot kdajkoli prej. Za očeta je to fantastičen odnos. Včasih je res čuden občutek, ko ga opazujem med nastopom na odru in je podoben meni izpred tridesetih let! Oče in sin Mislim, ima enako držo bas kitare in vse. Ampak nikoli ne bo tako dober kot jaz, ha, ha... Ko smo začeli igrati Unknown Pleasures leta 2010, je bil star 21 let, toliko kot jaz, ko smo posneli to ploščo. Ko smo začeli igrati Closer leta 2011, je bil star 22 let, spet toliko kot jaz takrat... Ko smo igrali Still... 23... odlično...

Ugibam, da so bile dosedanje turneje uspešne. Kakšno občinstvo prihaja na koncerte, stari ljubitelji, mladi?
Da, do sedaj nam je res šlo dobro in bližamo se našemu 150. nastopu. Kar je neverjeten dosežek v samo treh letih. In celo po 150 nastopih so še kraji, kjer nismo bili, zato bo super, ker končno prihajamo v Slovenijo. Preden smo začeli, sem razmišljal, da bodo prihajali predvsem starejši, takšni, kot sem jaz, ha ha. Ampak sem bil izjemno presenečen. Kamorkoli smo šli, je bilo občinstvo zelo pisano – od mladih, celo mlajših od mojega sina, do starejših kot sem jaz. Je res lep občutek, da se tudi po več kot tridesetih letih glasba še vedno dotakne različnih generacij ljudi, je čudovit kompliment vsem štirim članom Joy Division in glasbi, ki smo jo ustvarili.

Napisali ste dve knjigi, o klubu Hacienda in o Joy Division. Ugibam, da bo naslednja o New Order?
Da, po uspehu knjige o Haciendi sem našel navdih za pisanje “Inside Joy Division”. Sedaj načrtujem zaokrožitev niza s pisanjem knjige o New Order. Zagotovo bo to zelo drugačna zgodba od Joy Division!

Kot mi je znano je bil projekt Freebass finančni polom. Je bil to eden od vzrokov za igranje pesmi Joy Division?
Freebass ni bil finančni polom. Da, imeli smo nekaj težav v smislu članstva v skupini in ker je trajalo tako dolgo, da se je projekt realiziral, ampak ni bil polom. Res sem užival na krajši angleški turneji, ki smo jo imeli Freebass in ponosen sem na ploščo. Na njej je nekaj odličnih pesmi, Plan B ima po mojem mnenju dobro melodijo. Ponovno igranje glasbe Joy Division nima nič opraviti s Freebass. Po tem, ko je odpadla načrtovana proslavitev 30.obletnice smrti Iana Curtisa maja leta 2010 v njegovem kraju Macclesfiedu in se to ni zgodilo niti kasneje, sem stalno razmišljal, da bi sam na nek način proslavil obletnico meseca maja leta 2010. Nekdo je moral proslaviti to fantastično glasbo in obeležiti obletnico velikega človeka, zakaj ne jaz? Prvotno je bil mišljen le en koncert v mojem klubu Factory v Manchestru, ampak kasneje so nas vabili na vse konce sveta, kar je lepo.

Zdi se, da ste pošteno razdelili ljubitelje Joy Division. Ste imeli pred ponovnim igranjem kakšne pomisleke, ste predvideli, kakšne bodo reakcije?
Dobro, ko smo začeli z najavo koncertov, se je ljubiteljska baza razdelila – nekateri so bili veseli, da se odpravljamo igrat glasbo in bodo lahko preverili, da bo šlo za ustrezen poklon 30.obletnici, odkar nas je zapustil Ian. Drugi so nas napadli, da to počnemo le zaradi denarja ali nekaj takega, navkljub dejstvu, da vsakič, ko prvič odigramo album, igramo v dobrodelne namene; za Mind, A Mental Health Charity in Forever Manchester, slednja dobrodelna ustanova vlaga v socialne projekte v Manchestru in Salfordu. Bil sem nemalo pretresen zaradi ravni napadov nekaterih ljudi, bili so zelo boleči komentarji anonimnih ljudi preko interneta. Ampak to je težava spleta nasploh, ponuja možnost napadalnosti, kdorkoli si to želi, in branje takih stvari je lahko dokaj žalostno. Ampak bilo je tudi veliko pozitivnih komentarjev. Sramota je, da se nekateri še vedno ne strinjajo z našim početjem, ampak v življenju ne moreš osrečiti vseh. Upam le, da delamo pravo stvar, v dobro pesmim, in po skoraj 150 odličnih nastopih je lepo, da se toliko ljudi strinja z mano. Poglejmo, kaj si mislite v Ljubljani!

foto: Inferno Magazine Status skupine Joy Division je zagotovljen za naslednja desetletja. Mnogo je dokumentarnih filmov, igranih filmov, knjig... Kaj mislite, zakaj so Joy Division še tako pomembni? Je to zato, ker ta glasba še vedno podaja splošna občutja urbanega življenja, samote, obupa in volje?
Imaš prav, mnogo tega je dokumentiranega o skupini, ampak menim, da je to lahko le dobro – pomaga pri vzdrževanju glasbene zapuščine in zapuščine Iana Curtisa in to pomeni, da nove generacije vedno znova in na novo odkrivajo glasbo. Razmišljam, da so Joy Division pomembni zato, ker je ta skupina ustvarila odlične pesmi, in še pomembneje, odlične pesmi s katerimi se poslušalci lahko poistovetijo. Mi štirje smo izšli iz delavskega razreda, normalni ljudje iz Manchestra, in mislim da se poslušalci lahko postavijo v našo vlogo. Pokazali smo, da člani glasbene skupine lahko delujejo človeško.

Je danes še kakšna skupina, ki nosi podobno težo na svojih ramenih?
Vsi na svetu imajo različen glasbeni okus, in vsi imajo radi različne izvajalce, zato mislim, da vsaka skupina prenaša veliko breme za ljudi, ki jih poslušajo. Upam, da se to ne bo nikoli spremenilo, kajti moč glasbe je nekaj, kar se ne bi smelo spremeniti.

Lahko primerjate razmere, v katerih so delovali Joy Division, z razmerami danes (ko samo še ljubitelji kupujejo plošče, glasbena industrija izginja...)?
V redu, Joy Division smo delovali koncem 70-ih let, kar je bilo seveda izjemno drugačno obdobje od tega, v katerem delujejo skupine danes. Zdi se skoraj drugi planet. Mislim, da je v največji meri razmere spremenil svetovni splet. Ko smo delovali Joy Division smo vedeli, da skupine snemajo albume, da jih bodo prodajali na ploščah, in tako je dejansko funkcioniralo. Sedaj imaš downloadanje, spletno predvajanje, empetrije... to je popolnoma drugačen svet. Pravzaprav težko primerjam, ker so razmere tako zelo različne.

Ko ste se leta 2007 New Order razšli, je Bernard Sumner začel s skupino Bad Lieutenant, ki jo je kmalu tudi ukinil. Zdelo se je logično, da bo ponovno sestavil New Order. Vas je kakorkoli vabil zraven?
Pravzaprav smo New Order razpadli že leta 2006, po tem ko smo sklenili južno-ameriško turnejo. Barney je že takrat začel z Bad Lieutenant in bil sem vesel zanj, saj je ponovno začel pisati pesmi. Vedno je govoril, kako dober pevec je Jake Evans (njihov drugi pevec) in kako je vesel, da ga ima v svojem projektu. Blago rečeno, Bad Lieutenant očitno niso bili tak uspeh, kakršnega si je želel Barney, mislim, da je z albumom pridelal občutno izgubo. To, skupaj z globalno ekonomsko krizo, si mislim, je pripeljalo do zamisli o ponovni združitvi New Order. O tem nisem razpravljal z njimi. Bil sem v tujini, ko so spremenili pravila igre v skupini, saj so vedeli, da se ne bom mogel udeležiti sestanka. In potem so sestavili to novo zasedbo, ne da bi me obvestili. O vsem sem izvedel tako kot vsi ostali, ko je bilo objavljeno po radiu. Mislim, da je to dokaj slab način urejanja stvari.

Ko so New Order z novim basistom ponovno začeli nastopati, ste Peter Hook & The Light začeli igrati še prva dva albuma New Order, Movement in Power, Corruption & Lies. Naključje?
Ne, mislim, da ne gre za naključje. Ta zasedba “New Order” je začela z nastopanjem konec leta 2011, ampak že prej smo bili mi zelo uspešni z našim projektom in smo se že odločili, da bomo po živi predstavitvi albumov Unknown Pleasures, Closer in Still, začeli igrati še Movement in Power, Corruption & Lies. Ko so New Order začeli z novo turnejo, to ni spremenilo naših načrtov; v vsakem primeru bi šli na tovrstno turnejo. Bili so odlični koncerti, res sem užival v njih in dobili smo odlične odzive občinstva. Konec letošnjega leta gremo ponovno na takšno turnejo.

Ampak sedaj spet igrate Unknown Pleasures. Je to vaš najljubši album Joy Division?
Da, kljub temu, da v Veliki Britaniji igramo zgodnje pesmi New Order, bomo v Ljubljani igrali Unknown Pleasures. To samo zato, ker pri vas še nikoli nismo igrali. Poskušamo početi celo stvar v kronološkem vrstnem redu, kar pomeni, ko pridemo prvič, bo Unknown Pleasures, prvi album, potem, če pridemo drugič, bo drugi album, Closer, in tako naprej. Glede na to, da so na Otoku že na veliko preigravali Joy Division, so na vrsti New Order, ampak za Ljubljano so na sporedu Joy Division. Upam, da pridemo še večkrat in bomo igrali še mnoge albume! Pravzaprav bi rekel, da je moj najljubši album Joy Division Closer, ampak rad imam tudi Unknown Pleasures.

Ne morem si pomagati (in verjamem, da tudi mnogi drugi), da ne bi razmišljal, kakšen bi bil naslednji album Joy Division? Težko si predstavljam Iana Curtisa, kako poje Blue Monday ali True Faith.
Tu se ne strinjam s tabo. Predstavljam si, da bi se skupina v vsakem primeru razvijala v bolj elektronski zvok in verjamem, da bi Ian pel obe omenjeni pesmi. Še posebej Barney in Steve sta bila vedno bolj navdušena nad elektronskimi napravami in zvoki, še v času Joy Division. Mislim, da bi se razvijali v smeri elektronkim zvokov, tudi če nas Ian ne bi zapustil. Rekel bi, da lahko slišiš zametke elektronskih vplivov že na albumu Closer.

Ponovno ste posneli Pictures In My Mind, zgodnjo, neobjavljeno pesem Joy Division. Na koncu knjige Touching From The Distance je natisnjenih nekaj pesmi Iana Curtisa, ki jih Joy Division niste uporabili oziroma uglasbili. Samo namig...
Tako je, skončali smo Pictures In My Mind in jo objavili na EP plošči leta 2011. Vedno sem jo želel posneti, ker je Ian stalno govoril, da moramo objaviti vse, kar smo začeli, ker se bo vedno našel kdo, vsaj nekdo, ki bi pesem rad slišal. Zatorej smo posneli to pesem in ponosen sem, da smo jo zaključili za Iana. V arhivih je še več nedokončanih stvari Joy Division, ampak trenutno nimamo v načrtu, da bi jih končali, kot smo naredili s Pictures In My Mind. Ampak kdo ve, morda se kdaj v prihodnje vrnemo k njim...

Boste kdaj The Light objavili kakšne nove, avtorske pesmi?
Da, upam da ja. Ostali člani skupine že pišejo nove pesmi in posneli so tudi že nekaj poskusnih posnetkov, ki zvenijo odlično. Ker smo stalno zasedeni s turnejami, niti nimamo možnosti in časa, da bi šli v studio in skončali zadeve. Nekega dne bomo zagotovo šli v studio, ker čutim, da bi rad spet objavil novo ploščo. In čudovito bi bilo to narediti z The Light, ker so fantje res fantastični glasbeniki.

Hvala za vaš trud in čas, se vidimo v Ljubljani.
Hvala in se vidimo.
(Rock obrobje, 8.marec 2013)

Janez Golič