HOVERCRAFT
Experiment Below
(Blast First/Dallas, 1999)
TWO DOLLAR GUITAR
Train Songs
(Smells Like Records, 1999)
JOHN PARISH
Rosie ost
(Swarffinger, 1999)

Kitare še niso za v kot. Hovercraft sicer prihajajo iz Seattla, a nimajo nič skupnega s tamkajšnjo slavno polpreteklostjo, če odštejemo zakonsko zvezo basistke Sadie 7 z Eddiejem Vedderjem. Sama glasba na njihovem drugem albumu gre svojo pot. Trio klasične zasedbe vztraja na trenutnih vzgibih, in zlahka naenkrat ustvarijo pravi zvočni metež, kjer se za svoj prostor borijo skozi vse možne efekte speljana kitara, globok bas in fizična moč bobnov. Ko se izčrpajo, se spet potuhnejo in kot da bi čakali na znak drugega, se s svojimi glasbili le poigravajo z domislicami na robu tišine. Zvočni zapisi se prelivajo brez premora in le sprememba indeksa na zaslonu nas usmerja k posameznim naslovom. Torej je glasba, če že ne v stalnem gibanju, pa vsaj v stanju stalnega pričakovanja. Morda ne na dinamični ravni nedosegljivih Massaker, a nas zlahka zapeljejo v svoj svet izgradnje in sproščanja napetosti.

Enakomeren ritem topotanja koles vlaka in občutek neskončne svobode ob skoku na vagon na poti v neznano so uglasbljeni v sedemnajstih instrumentalih na plošči Train Songs. Vsi zapisi so naslovljeni kar s tipi starih lokomotiv ali z nazivi železniških povezav, kot nostalgični spomin na čase, ki se ne morejo več vrniti. Prav tak je glasbeni ekvivalent, osnovan na klasičnih glasbilih rockovskega tria. Vmes Steve Shelley, Tim Foljan in Dave Motamed izskočijo s kakim napol pobezljanim ritmom in teksturami, ki jim ne moremo določiti izvora, večinoma pa je vožnja tekoča in nadvse prijetna. Shelley skrbi za enakomeren tek, ki nas kot udarci koles ob stikih tračnic zapeljejo v sen. Foljan skrbi za izpeljave preprostih kitarskih prijemov. Običajno jih le nakaže in v nadaljevanju varira s pomočjo analognih efektov in razrahljanimi akordi. Basist Motamed veže ritem in teksture ter dopoljuje osamljeno vožnjo skozi ameriška prostranstva. Tako ameriška plošča kot je Trans Europe Express evropska oziroma nemška.

V zadnjih letih stalni sodelavec PJ Harvey, v prvi vrsti kitarist John Parish, je le našel čas za povsem samostojni izlet. Ta je funkcionalen, soundtrack za belgijski film Rosie. So umirjene filmske teme, večinoma narejene kar na solo kitari. Primerjavam z Ryjem Cooderjem se ni mogoče izogniti. Zategli kitarski zvoki in variacije preprostih melodij se pletejo praktično skozi celo ploščo. Vmes se oglasi še pevka Alison Goldfrapp, ki poje Pretty Baby na besedilo Maura Pawlowskega iz že razpadlih Evil Superstars. Zaradi minimalističnega pristopa se težko izognem misli, da temu vseeno manjka vizuelna plat. Bojim se tudi, da tega ne bomo deležni ne v rednem programu domačih kinematografov niti na video kaseti. Vseeno, gre za pogumno potezo prav takega glasbenika, nam pa še vedno ostane domišljija pri kreiranju lastnega “filma”.
(Muska)

Janez Golič