SPLASHGIRL
Sixth Sense
SKYDIVE TRIO
Sun Sparkle
SLAGR
Dirr
(vse Hubro, 2018)


Pri norveški avant založbi Hubro ne počivajo. Že v prvi četrtini leta 2018 so v svoj katalog uvrstili nekaj vsaj zanimivih, če ne izvrstnih izdaj. Pod recenzentsko lupo vzamemo tri.
Prav je, da začnemo s triom Splashgirl, ki je pred desetimi leti objavil sploh prvi album, ki ga je objavila založba Hubro. Ta čast jih je doletela potem, ko so iz dokaj „klasičnega" jazza na albumu prvencu Door Key prestopili v transžanrsko območje. Oziroma, vsaj na prvih ploščah za Hubro se čuti določen vpliv avstralskih The Necks, le kompozicije so konciznejše, The Necks bi iz vsake razvili enourni album. Kasneje so Splashgirl le širili arzenal glasbenih rešitev, vabili v sodelovanje glasbene goste in nazadnje potegnili intrigantno potezo, na producentski stolček so zvabili samega Randalla Dunna, ki je delal s praktično vsemi razvpitimi post-metalskimi skupinami.
Aktualni album Splashgirl nosi pomenljiv naslov, Sixth Sense (šesti čut). Verjetno s tem napeljujejo na medsebojno razumevanje v skupini, za občutek skupinskega igranja izven racionalnega dojemanja. Sočasno pa je za glasbeno sceno v Oslu, katere pomemben del so, značilno stalno oplajanje skozi delovanje v različnih, večinoma improvizacijskih formacijah. Le bobnar Andreas Lonmo Knudsrod je zapisan zgolj Splashgirl, pianist Andreas Stensland Lowe in basist Jo Berger Myhre pa sta vpeta v različne glasbene zasedbe.
Kar pomeni, da nikoli ne moremo biti pripravljeni na njihov naslednji korak. In res se kmalu izkaže, da skupina tokrat cilja širše. Resda v osnovi ohranja svojo improvizacijsko zvedavost, a se mestoma zvočni tok močno razprostre, pridobi na širini in globini, povsem tuji podtalnim klubskim zasedbam. Bas ob pomoči elektronike postane nekako srhljivo pritlehen, tudi bobni zavzamejo „nenaravno" lego. Kaj šele, ko v ospredje vstopi melotron, ki takoj prikliče v spomin progresivne tendence iz začetka sedemdesetih... Ampak, to so še vedno Splashgirl. Niso jih premamile stare silnice, ki bi jih premaknile v območje samozadovoljnega izkazovanja tehniških veščin, tu je še vedno v ospredju glasbeno raziskovanje, le obdelava zvoka tule zahteva en drugačen posluh.
Podobno neulovljiv je tudi Skydive Trio z drugim albumom za Hubro, Sun Sparkle. Na Norveškem veljajo kar za t.i. superskupino, sestavljeno iz že uveljavljenih glasbenikov. Kitarist Thomas T. Dahl, basist Mats Eilertsen in tolkalec Olavi Louhivuori so in še igrajo z mnogoterimi zasedbami in posamezniki, katerih glasbena obzorja segajo od komornih, svobodno improvizacijskih do trdo rockovskih. Tak obseg ima tudi 10 kompozicij na njihovem avtorskem ploščku.
Vendar ni bilo vedno tako. Na predhodnem albumu Sun Moee so se Skydive predstavili kot uglajen jazz-rockovski trio, brez bistvenih odstopanj. Sedaj pa album takoj odpre spodoben rockovski rif, ki ga nadgradi zavijajoča kitara in sploh se trio zelo hitro razigra in zavije po svoje. Podobno kakor pri Splashgirl bi lahko tehnične veščine zapeljale skupino v samozadostno muziciranje, a se raje spustijo v raziskovanje možnosti izven utečenih poti. Skladbe se redko držijo istega tempa in vnaprej določene oblike. Čeprav je kitarist Thomas T. Dahl avtor le ene skladbe, sicer izstopa. Praktično vodi igro. Ne skriva se za kitarskimi efekti, raje ponuja prečiščen zvok, kjer je vsak ton na svojem mestu in poudarja namen glasbenika.
Še bolj prečiščeno, kar asketsko, eterično glasbo ponuja trio Slagr. Anne Hytta igra posebno norveško violino hardanger, ki ima namesto štirih strun kar osem ali devet. Amund Sjolie Sveen se komaj dotika vibrafona in tu je še čelistka Katrine Schiott. Tudi pri njih je zaznati premik iz varnega območja proti avant postopkom dronanja in repeticije. Ta naveza Skandinavije kot "sanj Evrope" in newyorškega minimalizma se izkaže za povsem ustrezno, Slagr hitro najdejo stične točke in jih avtorsko preoblikujejo do te mere, da zvenijo povsem svoje. Verjetno je prav spust v eksperimentalno smer botroval objavi albuma DIRR za Hubro, čeprav je to že njihov šesti dolgometražni glasbeni izdelek. Tokrat je njihova komorna plat muziciranja še bolj v ospredju. Posebno pozornost so namenili samemu zvenu posameznim glasbil, pustijo, da strune povsem izzvenijo, kar pušča vtis zamaknjenosti oziroma poslušalca to miselno hitro zapelje v širjavo nedoločene pokrajine. Uvodno tipanje je dober primer tega; dolgi potegi strunskega glasbila in odzvanjanje steklenega kozarca se stapljajo v mističnem sozvočju. Že v naslednji skladbi (Strimesong) se komorna narava njihova glasbe približa ljudskemu motivu. Počasi sestopamo v ruralno območje širne pokrajine, in glej, pri tretji kompoziciji je od daleč zaznati vrvež velemesta. Skladbo Flimmer bi, na primer, lahko podpisal Steve Reich. Dejansko so Slagr avtorsko dovolj močni, da so vse skladbe podpisali in odigrali sami. Zatem se trio ponovno spusti in skorajda zapre v svoj komorni glasbeni svet, kjer se očitno najbolje počuti in znajde.

Splashgirl - Sixth Sense: raven dinamičnega obsega DR9
Skydive Trio - Sun Sparkle: raven dinamičnega obsega DR10
Slagr - DIRR: raven dinamičnega obsega DR12

(Rock Obrobje, april 2018)
Janez Golič