HUMAN IMPACT
Human Impact
(ipecac, 2020)

Ko je Michael Gira razpustil dobro utečeno zasedbo Swans, sta bobnar Phil Puleo in basist Chris Pravdica hitro ukrepala. Phil je pritegnil še nekdanjega kompanjona iz Cop Shoot Cop, Jima Colemana na semplerjih in klaviaturah, mesto pevca in kitarista je zasedel Chris Spencer, ki se je tako rekoč sočasno odločil zapustiti svoje Unsane, in nastali so Human Impact.
Kaj smo dobili? Pravzaprav dober seštevek vseh naštetih preteklosti in več; Phil Puleo se je slišno osvobodil diktata v Swans, končno in ponovno lahko izkazuje veščine izven strogega repetitivnega okvira. Obenem sedaj komaj kdaj podleže rockovskim formalnostim, raje stalno narekuje razdelan noizersko-industrijski obredni ritem, ki se mu zlahka podredi in sledi bas linija Chrisa Pravdica. Vmes posega Jim Coleman z nadležnimi sempli/efekti, kar vse močno diši po Cop Shoot Cop. Zato je tu Chris Spencer, ki vseeno vse skupaj odpelje na drugi tir. Kitara v Cop Shoot Cop dolgo pač sploh ni igrala nobene vloge, tu vse skupaj drsi v smer bolj neposrednega noise-rocka. Kaj šele samo petje, ki je nadvse preprosto, in se med posameznimi pesmimi komaj kaj razlikuje. Včasih se zdi, da je druga le glasbena spremljava. A se je vseeno nekaj malega prilagodil tudi Spencer, njegovo petje je bolj artikulirano, jasno, odprto, tudi po zaslugi samega snemalnega procesa in produkcije, ki jo je sozakrivil še en veteran newyorškega podzemnega rocka, Martin Bisi.
Glede na to, da je večina protagonistov rockovskega hrupa in podobnih odvodov v newyorškem podzemlju zavila drugam, večinoma v bolj subtilne glasbene vode, je reaktivacija veteranov Human Impact dobrodošel vdor v vse bolj eterično, zasanjano, zamaknjeno, vase zaverovano glasbeno dogajanje na sceni, tudi globalno. Pomeni prebujanje, angažma, tudi protest v svetu, ki se utaplja v poplavi nepreverjenih informacij in kjer na vrh priplavajo le še najbolj prilagodljivi povzpetneži in najbolj sposobni manipulatorji. Human Impact so krik proti, meljejo svoj industrijski kitarski rock izven vse preveč formaliziranega žanra, njihov pristop je le bolj živ, gibek, stalno razvijajoč, a tudi silovit, rušilen, borben in nepopustljiv. Ne udinjajo se trenutnim tokovom, imajo dovolj edinstven avtorski pristop, ki so ga oblikovali skozi vsa pretekla dejanja. In potemtakem se tudi zavedajo, da je aktualna situacija na sceni povsem izven njihovega „dometa“, in zakaj bi se potem prilagajali komurkoli? Delajo tisto, kar najbolje znajo in čutijo, skoraj kot poziv klica dolžnosti.
Založniško zavetje jim je zagotovil Mike Patton pri svoji Ipecac Records. Mike ima pač to „srečo“, da vsake toliko lahko odrine na obširno turnejo s Faith No More, kar še edino prinaša prihodek. Potem ga lahko tako radodarno deli na projekte, ki so obsojeni kvečjemu na pozitivno ničlo. Vključno z njegovimi. O tem kaj več prihodnjič.

povprečna raven dinamičnega obsega: DR7

Janez Golič
(Rock Obrobje, marec 2020)