HYMN TO HER: Women Musicians Talk
Karen O'Brien
(VIRAGO Press, London, 1995)

Vse skupaj se zdi, kot nekakšen cikličen proces; glasbena industrija vsake toliko na novo »odkrije« ženske. Seveda vedno v požrešni tekmi med glasbenim poslom na eni strani in glasbenim novinarstvom na drugi, ki oba hlepita za naslednjo NOVO stvarjo, novim velikim talentom, naslednjim marketinškim iztržkom.
Toda ženske so bile vedno zraven, delale so glasbo, pisale pesmi in nastopale. O tem nam pričajo ženske skupine iz šestdesetih let, folk protestnice in songwriterke sedemdesetih let, punkerice, raperke in že druga generacija tenkočutnih glasbenic iz osemdesetih let, in konec koncev pojav »jeznih, mladih» žensk devetdesetih in t.i. Riot Girl scena. Toda, vsemu navkljub, se še vedno pojavlja vprašanje, ali lahko ženske rockajo? Posledično se je vse skupaj razplamtelo v široko razvejano debato, katere odgovori so se bolj ali manj strnili v edino sprejemljivega: seveda lahko, samo če hočemo!«
Vloga žensk v glasbeni industriji se sicer permanentno spreminja, ugotavlja avtorica O'Brienova, in postaja vedno močnejša, skladno z naraščajočim številom žensk na tržišču, kjer predvsem njihov menadžment skrbi za to, da se ne pojavljajo vedno eni in isti stereotipi in vedno ene in iste vsiljene medijske podobe.
Avtorica je v knjigi Hym to Her zbrala petnajst portretov glasbenic, povsem različnih po starosti, po glasbenih žanrih, po glasbenem predznanju ( med njimi Nanci Griffith, Janis Ian, Yoko Ono, Moe Tucker, Neneh Cherry, Carla Bley…). Povezovalna nit, ki se vleče v knjigi je ta, da gre za izrazito ženski pogled na glasbeno umetnost in na samosvoje uveljavljanje avtorske poti posameznic. Kako na primer komentirati gesto urednika Ameriške enciklopedije o jazzu, v kateri ni bilo prostora za Carlo Bley? Svetovno znana ameriška skladateljica ni prišla v ožji izbor samo zato, ker uredniku njena glasba preprosto ni bila všeč!? Spodrsljaj še zdaleč ni ogrozil več kot tridesetletne kariere Carle Bley, toda kaj nam lahko to pove o dokumentiranju glasbene zgodovine in kako se le ta tudi ohranja?
Karen O' Brien je svobodna novinarka, ki je začela pisati knjigo o glasbenicah kot nekakšno protiutež frustracijam službenega novinarstva, kot protiutež prevladujoči vlogi in prisotnosti moških piscev in akterjev v preštevilnih publikacijah in knjigah. Paralelni svet si je ustvarila v pogovorih z glasbenimi umetnicami, med katerimi so bile tudi take, ki so redefinirale glasbene meje. V pogovori z njimi je ustvarila podobo, ki je v popolnem nasprotju z ono, ki nas bombardira iz prevladujočih medijev, v mainstream revijah, po radiu in televiziji.
Ženske se v glasbeni industriji lahko jemljejo resno in tako tudi vrednotijo svoje delo, toda to še ni garancija, da jih bo taista industrija tudi sprejela. Posledično lahko glasbenice svoje nezadovoljstvo in pogled razkrivajo v angažirani in največkrat socialni, kruto realni, osebni liriki. Kar samo po sebi ni nič slabega. In kar včasih, presenteljivo, sprejme tudi razvpita glasbena industrija. Vzemimo kot primer pesem Suzanne Vega, Luca. Pesem, ki opozarja na problem zlorabe otrok, in ki je začuda, doživela velik komercialnih uspeh v osemdesetih, dasiravno se je dotaknila le redko glasbeno obravnavane teme, še posebej, če govorimo z vidika pop lestvic.
Med zbranimi pogovori v knjigi obstajajo neke centralne, povezovalne, čeprav različne teme, ki se medsebojno povezujejo na način, ki ni nujno definiran z njihovim spolom, ampak ima veliko več opraviti z individualnim karakterjem. Obstaja torej neka determiniranost in samozavest, ki je navdihujoča. Ali kakor bi rekla Kirsty Mac Coil: «To je to, kar ločuje ženske od deklet!«
Zanimivo, da so vse sodelujoče umetnice slavile ženske kot vir moči in opogumljanja, kot navdih. Kar je po svoje prav razorožujoče. Še posebej dandanes, ko se zdi, da je že samo spraševanju v terminih spola preozko, zavezujoče in za marsikatero žensko nespoznavno. Zakaj le?!
Drugi aspekt, ki ga je v knjigi avtorica še posebej poudarila, je bila ta velika različnost in raznolikost, ki jo v glasbi ustvarjajo ženske, ne glede na zvrst glasbe, klasična ali rap, pop ali avantgarda, rock ali hip hop, folk ali jazz. Kako torej glasbo, ki jo slišimo vsakodnevno bodisi po radiu ali televiziji in filmu, dinamično ali subtilno navdihujejo ženske.
Če kaj, potem iz knjige še posebej žarči avtoričina želja po proslavljanu ženskih glasbenih dosežkov, ki so ga le te prenesle v glasbeni svet.
Naslov knjige je torej več kot samoumeven, himna NJEJ, definitivno.
(Muska, januar/februar 2002)

Varja Velikonja