I
CD
(Glitterhouse/Panika, 2002)
Vsepovprečno izpostavljanje podobe pred vsebino nujno terja ravnotežje. Seveda, z vnaprejšnjo pripravljenostjo na životarjenje na obrobju, posebej, če temu pritaknemo še izmikanje žanrskem predalčkanju ter instrumentalni naravi glasbe.Trio (ali morebiti le duo) I se načrtno izogiba publiciteti, a nekaj podrobnosti je le moč najti na ovitku njihovega cedeja. Objavila ga je nemška založba Glitterhouse, 'specializirana' za glasbo naslonjeno na tradicijo predvsem ameriškega rocka. A se odpira, toliko lažje, če gre za njihov, domači projekt, s prav tako glasbo. Ali recimo, da se I v mnogočem zgledujejo po starih eksperimentalnih nemških skupinah, a vsemu le pritaknejo pečat sodobnosti. Ta se kaže predvsem v dubovski vezavi sestavin, ki je predvsem tehniški postopek in nima drugih konotacij, I so predvsem studijska, še vedno trdno evropska skupina.
Posnetki so nastali v vsega dveh dneh v njihovem domačem studiu v Dusseldorfu, so plod daljših improvizacij in najboljši, celovitejši deli tega so pristali na plošči. To rezanje je močno čutiti na začetkih in koncih zapisov, zagotovo so izvirni posnetki precej daljši, a verjetno večinoma niso peljali drugam kot v brezciljno tavanje. Tako je rezanje oz. izpostavljanje ključnih, uspešnejših delov skoraj nujno, če naj bi poslušalec dobil kaj več od zvočnega tripanja brez navdiha. Le tako I ponujajo dovoljšno mero melodičnih, ali vsaj prepoznavnih linij, nekaj, kjer se ujamejo, zadihajo v istem ritmu. Takrat se približajo izvajalcem, ki ciljajo v isto smer abstraktne melodičnosti, od domačih Tarwater in To Rococo Rot do ameriških sorodnikov Labradford.
Pred njimi ostaja še vsaj en izziv – glasbo pripeljati v 'pravi' snemalni studio in tam ohraniti spontanost posnetkov s pričujočega cedeja.
(Rock Obrobje)
Janez Golič
