Intervju: Igor Ivanič - Multimedia


Razcvet domačega založništva se je začel z možnostjo ustanovitve privatnega podjetja, prej so obstajale le državne založbe (v Sloveniji Helidon, Obzorja in Založba kaset in plošč RTV, v nekdanjih jugoslovanskih republikah še Suzy, Jugoton, RTB), torej smo bili na domačem trgu odvisni od peščice odgovornih pri teh založbah. Ob raziskavi o razmerah v založništvu v Sloveniji sem dal besedo lastnikom oziroma odgovornim pri domačih gramofonskih založbah, naj sami razkrijejo namene, navdušenje, prepreke, pobude, prespektive…
S pogovori sem se omejil na tri založbe oziroma na njihove predstavnike. Zato ker so Dallas, Multimedia in Nika firme, ki so od prvotnega navdušenja zrasle v podružnice velikih tujih gramofonskih korporacij in ker njihov domači in tuji katalog zaobsega dobršen del plošč, ki jih lahko uvrstimo pod širok pojem rock glasbe.
Igor Ivanič je odgovoren za stike z javnostjo pri založi Multimedia. Intervju z njim je bil narejen maja 2001.


Kako je nastala oziroma začela Multimedia?
Začela je kot koncertna agencija. Organizirala je nekaj velikih koncertov, največji je bil Bob Dylan na stadionu za Bežigradom, delali so tudi po drugih bivših jugoslovanskih republikah, tja so med drugim peljali Motorhead, Scorpions in Alicea Cooperja. Torej je bil prvotni namen organizirati koncerte. Razpad Jugoslavije in posledično preveč tvegana organizacija koncertov sta botrovala preusmeritvi. Istočasno se je ponudila možnost za distribucijo plošč takrat še Polygrama, torej je Multimedia, preden je podpisala pogodbo kot licenčni partner, začela z distribucijo. To je običajni postopek pri poslovanju tujih velikih založb z manjšimi državami, izjema je bila recimo Poljska, kjer je Polygram takoj ustanovil svojo podružnico.
Od vsega začetka, takoj ko je Marko Gašperlin ustanovil firmo, je bila zadeva komercialno usmerjena. Sam namen ima vsekakor ljubiteljsko ozadje, kot pri vseh naših založnikih, vendar to nekako poskušaš tudi vnovčiti. Ljubiteljstvo je torej osnova, v naslednji fazi razmišljaš, kako bi od tega lahko živel. Tako je kar logičen vrstni red - najprej distribucija, zatem založba…
Kdaj Multimedia postane založba?
Multimedia je ostala predvsem distribucija do mojega prihoda, jeseni 1998. Takrat smo začeli tehtati možnosti, kako bi postali še založniki. Sam si na začetku nisem mislil, da se bom tako globoko vpletel, naa začetku sem bi tu le pogodbeno. Medtem je sam distribucijski posel, deloma zastopanje tujega založnika, najprej Polygrama, po združitvi pa Universal Music Group, postal izjemno zahteven. Posebej, če naj bi delali tako, kot naj bi se po ustaljenih pravilih delalo. Ko sem prevzel ta posel, se je kmalu izkazalo, da to ni več delo za enega, ampak za več ljudi. Sam sem opustil druge posle in se posvetil le založbi.
Vzpostavil sem drugačno strategijo; ob opuštevanju dejstva, da je v Sloveniji majhen, posledično tudi specifičen trg, pri nas veljajo bistveno drugačne zakonitosti. Zato je padla odločitev za strategijo z manjšim številom izvajalcev. Tržne niše za posamične vrste glasbe so relativno majhne in znotraj tega spet povsem specifične. Logičen zaključek je - če se gremo založbo, ki se bo ukvarjala z domačo produkcijo - ne bomo nabirali veliko število izvjalcev, ki bi jih potem zaradi pomanjkanja časa prepuščali njihovi iniciativi, vključujoč njihovo ustvarjalno izraznost in promocijska akcije, ampak bomo ves založniški del posla z vso podporo dali manj izvajalcem, to je petim, šestim, največ osmim naenkrat. Vsaj za zdaj.
Vse 'vaše' skupine so že imele določeno zgodovino, Psycho-Path dva albuma, Siddharta so album prej objavili drugje, člani Shyam so igrali v drugih skupinah…
Vsi so šli skozi enako proceduro. Siddharta so bili pri nas že, ko so želeli izdati prvo ploščo. Takrat sem posnetke že slišal in jim rekel, da bi jih izdali, le da bi z izdajo morali počakati. Takrat predvsem mi nismo bili pripravljeni na to, združevala sta se namreč Polygram in Universal, dobili smo veliko novih izvajalcev in dobro je bilo počakati, prioriteta je bila urejanje celotne logistike. Takrat tudi še nismo delovali kot založba, Siddharti pa se je mudilo in so šli drugam. Po nekem čudnem naključju smo kasneje spet prišli skupaj in zadevo le izpeljali (ponatis albuma pri Multimedii, op.a.). Shyam pa so res šli skozi celo proceduro. Ko sem slišal njihove prve demo posnetke, sem jih zavrnil, čeprav sem že prej simpatiziral s celo to druščino, ki je povezana z njimi. Šele ko je prišel zraven Pak, so naslednji demo posnetki postali bolj zanimivi, pogledat sem jih šel tudi v živo, in dva, tri tedne kasneje smo se dogovorili.
Kakšni so pogoji za sprejetje?
V največji meri gre za občutek, gre pa tudi za pogoje, ki jih lahko naštejem. Skupina mora vsekakor ponujati nekaj več kot povprečje, ki ga poznamo v Sloveniji. Natančneje; čim bliže standardom, ki so uveljavljeni v svetu, ne glede na to, da smo soočeni z majhnim trgom in da v produkcijo vlagamo relativno majhne denarje. Govorim na splošno, težnja pa je etabliranje izvajalcev, ki jih brez zadržkov lahko pokažemo tudi komurkoli onstran zahodne meje; tudi če se odločimo za popolnoma komercialen projekt, ki bo namenjen le našemu trgu, bomo težili k presežku. Tukaj govorim o glasbi, besedilih, samem bendu, ne toliko vizuelno, kot to, kako razmišljajo. Način razmišljanja in vrednotenja samega sebe na podlagi trenutnega stanja na slovenski glasbeni sceni – recimo dovolj dobri za slovensko pivprečje - je zame nezanimiv. Torej šteje ogromno faktorjev, o katerih težko govorim. Gre za celovit in prezenten vtis izvajalca. In mora izražati željo biti vsaj malce drugačen in boljši, absolutno pomemben pa je odnos do dela. Profesionalizem, kolikor ga v okvirih domače glasbene scene lahko pričakujemo in izvajamo, ter zaupanje v delo založbe, je sta prav tako izjemno pomembna.
Ali takoj razmišljate, da bo vaš izvajalec uspešen tudi zunaj?
Izvajalec mora izpolnjevati pogoje, ki zadovoljijo to tezo. Kar nikakor ne pomeni, če nekdo podpiše pogodbo z nami, da ga lahko izvozimo. Vsi domači založniki smo v tem omejeni, izredno težko je nekoga prodati ven. Strategije so različne, lahko povem, kakašna je politika Universala; če bo vzel kakšen naš bend, bo vzel takega, ki ima res nekaj svojega, bo izdelan, in bo v svoji prezenci imel točko, na katero bi se lahko zataknila marketinška pinceta in potegnila celo zadevo ven tako, da bo stala sama zase. Tudi v smislu svetovne glasbene produkcije. Absolutno jih ne zanima še ena Britney Spears niti še eni Pearl Jam. Vsaj na Universalu ne.
Kako prideš do novih skupin?
Kot je običajno, verjamem da, na večini drugih založb. Bendi pošiljajo svoje demo posnetke, kličejo... Če so posnetki vsaj malo zanimivi, je dobro bend videti v živo. Tudi preko koncertov je možno najdi zanimive skupine, jaz sem tako odkril dvoje. Nekaj malega sem o njih slišal že prej, kupil sem karto za koncert in šel stvar preverit. Seveda je v tem trenutku še prezgodaj govoriti o imenih.
Način je tudi stik z ljudmi, ki delajo z novimi bendi, to so producenti, dobro je kaj prebrati, informacije se dobi tudi preko elektronskih medijev, pa interneta, bendi pošiljajo informacije, tudi vzorce pesmi itn. Načinov je ogromno, mislim, da je tu potrebna pozornost na vsakem koraku. In seveda večkratno preverjanje, stvari se mnogokrat izkažejo za drugačne, kot je videti na prvi pogled…
Potem, ko ste oboji za, kako se potem kaže vloga založbe, pri snemanju, pri prezentaciji benda?
Če skupina prinese končne posnetke, kot npr. Siddharta, tu nimamo kaj več spreminjati. Če mi je izdelek všeč, seveda ob upoštevanju dogovorjene programske politike založbe, potem nimam nič proti. Načeloma pa zelo rad sodelujem od začetka do konca, da opravim vlogo izvršnega producenta. Kar pomeni, da z izvajalcem ugotovimo, kaj je tisto, na čemer je pametno graditi. Torej, že na začetku obstaja neka skupna usmeritev, ki jo dosežemo s skupnim dogovorom. Da ne bi bil narobe razumljen, ne vsiljujem jim svojega mnenja, a od vsakega pričakujem, da tisto, kar povem, dobro premisli. Seveda imajo tudi oni svoj glas, ki ne šteje nič manj kot moj, in absolutno sprejemam tudi njihove predloge oz. zamisli. Gre za to, da skupaj zastavimo celoto, ki bo zadovoljila bendovo umetniško in ustvarjalno hotenje. Ne vtikam se v to, kako naj igrajo; toda mnogo pred studijsko fazo se skupaj odločimo za producenta, seveda upoštevajoč njegove reference: tukaj povemo, kaj želimo, ugotovimo, ali lahko naredi to za nas. Ko dosežemo dogovor, se umaknem, skoraj ne hodim več v studio oz. to počnem čim manj moteče. V redu, pri Shyam sem bil veliko v studiu, ker so pač snemali prvo ploščo, pri Siddharti, ki snemajo drugo, že precej manj. Gre za to, da skupaj ugotovimo, kako naj bi stvar najbolje izpadla. Za iskanje in prečiščevanje neke končne pojavnosti. Sam nisem dovolj pameten, a obenem mislim, da tudi bend sam ni dovolj. Založba je torej zraven povsod; pri izbiri producenta, pri snemanju, pri izbiri studia, pri snemanju videospotov, pri foto sessionih, pri večini pojavljanj v medijih. Slednje je pri nas pogoj in tega absolutno ne prepuščamo izvajalcu. V vsakem primeru je promocijska dejavnost in strategija nadzorovana s strani založbe. Spet v dogovoru z bendom, nikakor pa se ne prepušča bendu, da bi nekaj počel po inerciji. Noben bend ne vidi realno, kje na medijskem trgu se bo najbolje uspel plasirati. Obstajajo na prvi pogled nemogoči primeri in kombinacije, ampak jih je mogoče izpeljati. Če jih pravilno vsebinsko osmisliš in umestiš v ostali del te celovite medijske pojavnosti. Edina izjema glede povedanega je izvajalec, ki ima za sabo že dovolj močan in kredibilen menedžment. V tem primeru bi bil pripravljen prepustiti del naštetega. Ampak tukaj pojma menedžmenta nihče povsem ne pozna. Tudi založništva se vsi še učimo. Tu sem verjetno najbolj radikalen v načinu dela, ampak prvi rezultati kažejo, da ni nepravilen.
Ni težko imeti 30 ali 40 skupin oziroma jim izdati ploščo. To je najmanjši problem. Če imaš dobro distribucijo tujega 'majorja', bo vedno zagotavljal dovolj denarja, da boš pokril domače izdaje. Ta strategija, podpisovanje pogodb z večjim številom izvajalcem, ki so po principu lastne iniciative in “naravne selekcije” prepuščene takorekoč same sebi, se mi zdi res neprimerna. Da ne govorim o škodi, ki jo na ta način utrpi scena in pravzaprav potem niti ni tako težko razumeti res mizerno nizkega nivoja domače scene. Začaran krog… Bolj smiselna je pravilna izbira izvajalca, ocena položaja in odločitev za tistega, ki naj bo je vreden truda. Zanj potem narediš praktično vse. Ga sprejmeš kot enakovrednega partnerja in sodeluješ popolnoma vzajemno. Ob dogovorjenih pravilih seveda.
Bi podpisal s skupino, ki bi se dobro prodajala, bi pa z njo težko sodeloval?
To je občutljivo vprašanje. Vsekakor vedno tvegaš, pa tudi težko je določiti mejo. Mislim, da bi šlo brez tega, da bi izdajali glasbo, ki je nikakor ne prenesem. Vendar tukaj ne govorim o zvrsteh ali žanrih, pred katerimi pravzaprav nimam predsodkov. Moteča je ponavadi predvsem raven oz. nek, recimo mu higienski minimum. In skoraj nujen je dober odnos z izvajalcem. V teh razmerah, na tem trgu – prav gotovo.
Bi se dalo preživet le z domačim programom? Običajno se izguba pokriva z dobičkom pri prodaji tujih izvajalcev.
Lahko se tudi motim, toda osebno sem mnenja, da bi založbe ob pazljivem in načrtnem delu z izbranimi, predvsem pa manjšim številom varovancev, morale delovati profitno tudi s samimi domačimi izdajami. Mislim tudi, da bi domača scena nasploh tako bolje delovala. Brez prevzemanja pravil velikih tujih založb, ki se ravnajo po natančno določenih shemah, recimo koliko izvajalcev takega tipa in takega tipa potrebuješ… naš trg je pač majhen in specifičen. Toda mislim, da bi šlo. V tem primeru pokrivanja izgub s prodajo tujega programa sploh ne bi potrebovali. Sicer pa ne vidim smisla vzpostavljanja strategije pokrivanja izgub iz dobička od tujega programa, kajti če v nekem trenutku zaradi takih ali drugačnih okoliščin ostaneš brez velikega licencodajalca, kar se po neki na videz povsem nemogoči globalni transakciji kapitala lahko kaj hitro zgodi, ostaneš po te tej logiki le z domačim programom, ki prideluje izgubo. To je neodgovorno do podpisanih izvajalcev in do sebe, kajti potem lahko le še ukineš založbo…
Zdi se mi, da je na nek način vse to, kar doživljamo v domačem založništvu, ki se blazno razlikuje od tujega in v večinoma nima jasne strategije ne pri založbah, ne pri izvajalcih, kaj šele ostalih vpletenih – o medijih, kjer je situacija res kritična sploh nima smisla izgubljati besed - nujno v smislu prehajanja k vzpostavitvi bolj predvidljivih razmer. Tudi glasbena industrija je le industrija in že dolgo ne več igra na srečo. Ko se bomo tega enotno zavedli v založniških krogih se bo lahko kaj občutno premaknilo na bolje. Skoraj gotovo pa bo to daljši proces.
Ali napis Multimedia na plošči že nekaj pomeni?
Tako naj bi to bilo in vsaka založba v svetu stavi na to. Pri nas pomeni predvsem kvaliteto dela.
Je domači program zahteva tujih založb?
Seveda potrebujejo domači program in obenem vsaj Universal zahteva, da se ta program izplača. Gre za skupno strategijo, pri promociji domači program priklopiš tujemu in obratno. Mediji recimo so od nas v večini primerov deležni paketnega obveščanja. Poleg močnega tujega močan domač program pomeni še močnejšo pozicijo založbe
Kaj pa založba naredi za izvajalca, poleg vsega tega, kar si že povedal?
To, da vzame skupino, izda ploščo, pod vsemi pogoji, ki sem jih že naštel, jo maksimalno podpre promocijsko… O kakšnih višjih ciljih ne bi govoril, recimo kaki mesijanski vlogi pri urejanju razmer na tem področju, prosvetljevanju ljudi… v nekem trenutku potrebuješ tudi to, ampak tega ne bi posebej izpostavljal. To pride samo po sebi. Seveda je mogoča odločitev za skupino oz. izvajalca, ki nima komecialnega potenciala, ampak da založbi še malce kredibilnosti.
Kakšna je razlika med založbo in distribucijo? Ste za plošče izvajalcev pri Universal založnik?
Ne, smo njihov licenčni partner za Slovenijo. Mi smo založniki le za naše skupine.
Kljub temu skrbite za promocijo tujih plošč, vlagate…
Ker smo za njih licenčni predstavnik, ne le distribucija. Licenca pa vsebuje obveznosti in pravice. Obveznosti so tudi lokalna promocija, v kar seveda vlagaš, zato pa dobiš ugodnejše pogoje za nakup nosilcev zvoka. To je osnovni princip. Sicer oni svoje izdelke promovirajo preko globalnih medijev, kar ima precejšen vpliv na potrošnika lokalno. Še vedno pa ostaja glasba, ki jo lahko promoviraš lokalno. Gre za določen segment njihove ponudbe. Ni pretirano velik, a za Universal, ne boš verjel, šteje vsak prodan izvod.
Kako je Multimedia pripravljena na nove tehnologije? Najprej morda prodaja plošč preko interneta.
S tovrstno prodajo se ne bomo ukvarjali. Zanimivo bi bilo, če bi vsi predstavniki velikih tujih založb dosegli nek dogovor, morda vzpostavili skupno distribucijo, kar bi bilo za tako majhen trg edino smiselno. Še bolj pomembna bi bila taka združitev zaradi plačilno neurejenega trga. Ostali so poskušali s kataloško prodajo in se ne izplača. Vprašanje, če se sploh kdaj bo, po moje bodo plošče prej postale zgodovina.
Ampak glasba ne bo izumrla, niti založbe.
Ne, založbe se bodo preusmerile in distribuirale glasbo drugače. Mislim, da se bo za to potreben še bolj razvit internet, predvsem v smeri večje pretočnosti podatkovja in boljšega nadzora. Pristajam tudi na možnost, da bodo prihajajoče generacije povsem zadovoljne s standardom MP3. Vendar je ta format neprimerljiv s kvaliteto zvoka formata WAV, torej tega, ki ga poznamo s CD plošč.
Doma bi bila možna prodaja MP3 datotek, a dokler stvari niso urejene globalno, se tule ne izplača opravljati nekega pionirskega dela. V bistvu bi s tem samo olajšali delo tistim, ki nenadzorovano izmenjujejo MP3 datoteke - če je vsebina teh avtorsko zaščitena, potem torej kršiteljem zakona. Zakaj bi torej ob neurejenih razmerah v internetu prihranili piratom še kodiranje posnetkov oz. pretvorbo iz WAV v MP3 format.
Kakšno je tvoje osebno mnenje in mnenje založbe o Napsterju.
Moje mnenje, in enako je stališče založbe - Napster kot program ni sporen. Tudi ni sporen prenos datotek. Težava je v tem, da je večina glasbe, ki se prenaša, avtorsko zaščitena. Nenadzorovan pretok glasbe, ki je zaščitena, pa je nezakonit. Zato je Napster tudi 'padel'. In tako bo verjetno vsak naslednji klon tega programa. Dokler je prisoten internet, stanje ne bo šlo nazaj v klasično piratstvo, absolutno pa se temu ne bomo mogli izogniti. Večji del interneta bo prej ali slej pod nadzorom, gotovo pa bo kot vedno in povsod še vedno deloval nek vzporedni “underground” internet, kjer bodo svoje mesto našli tudi glasbeni pirati. Vprašanje je le, kako vse spraviti v sprejemljive okvire. Kar pomeni, da pade pod raven, ki jo svetovna glasbena industrija in zakonodaja še tolerira.
Kaj pa domača cedepeka. Imate občutek, za koliko se vam je zaradi tega zmanjšala prodaja?
To je zelo težko oceniti. Odvisno od naslova do naslova. Če primerjam domače izvajalce, Helena Blagne verjetno proda blizu tega, kolikor jo ljudje poslušajo. Torej vsi kupijo CD ploščo. Pri Siddharti je drugače, ker je ciljna publika drugačna, računalniško osveščena… jasno, da se iz CD pekačev kar kadi. Rekel bi, da obstaja 40 do 50% skopiranih izvodov albuma ID, kar pomeni, da bi sicer morali doseči vsaj še enkrat višjo prodajo. In tukaj se domine na domači sceni začenejo podirati - če manj zaslužiš, tudi manj vložiš v naslednji projekt.
Ali vseeno obstaja kakšna prednost domačega piratstva, kot npr glasba se več posluša, bend ima več obiskovalcev na koncertu, proda več poslikanih majic itd?
Bend sam lahko nekaj pridobi, ampak še več izgubi, ker ne dobi iz tega nobenih nadomestil pravic izhajajočih iz zakona o avtorskih pravicah. Ne gre le za izpad dobička založbe, končno je bend plačan tudi od prodaje plošč in pri pravicah. Posledično so zaradi manjših proračunov prikrajšani pri produkciji, tako pri glasbenem kot video delu.
Sedaj založba dobiva tudi iz naslova sorodnih pravic.
To je povsem ustaljena praksa v razvitem svetu, in glede na to, da smo se odločili sprejeti kapitalizem, moramo sprejeti tudi ta del folklore. Pri nas to še ne deluje, čeprav je koncesija ZFIS (Združenje Fonogramske Industrije Slovenije) že podeljena, uradno pa zaradi nepotrjenih tarif še ne more začeti z delovanjem. Vendar zakon o avtorskih pravicah tovrstno dejavnost predpisuje, kar pomeni, da bo pritekal denar tudi iz tega naslova. Vendar ga bo treba večino nakazati predvsem lastnikom posnetkov iz tujine in tukaj smo spet pri naših licencodajalcih. Del denarja bo šel v fond za boj proti piratstvu, del pa bo končal na računih založnikov domačega programa. Seveda pa je kljub zakonu problem zbiranja denarja, ima ga že SAZAS, ki kljub jasnim zakonskim določilom tudi od največjih medijev ne more izterjati denarja. Moje edino osebno veselje ob načrtovanem vstopu v Evropo je predvsem ureditev teh razmer. Kajti sprenevedanje medijev, sodišč in političnih lobijev je ob jasno napisanem avtorskem zakonu ne le smešno, ampak dvolično.
Kako si ta delež delijo založbe?
Združenja, ki se s tem ukvarjajo v svetu, so izdelala učinkovite sisteme nadzora javnih predvajanj. Če imaš urejeno to, je mogoč tudi pošten sistem delitve avtorjem in založbam. Zaradi stanja informacijskih sistemov v Sloveniji je tak nadzor nemogoče vzpostaviti v kratkem času, SAZAS kolikor vem še vedno za izračun uporablja ključ, ki ga določi iz predvajanj na nacionalnem radiu. Smešno in predvsem izjemno daleč od realne slike strukture medijskega časa namenjenega glasbi. Z razvojem informacijskih sistemov in doslednim uveljavljanjem avtorskega zakona na tem področju se bo zgodila sprememba. Ko bo torej denar in približno realna slika dogajanja bodo založbe deležne kolikor toliko realnega deleža. Zaenkrat je številka enaka 0.
CD plošča se mi zdi predraga. Ali ne bi z nižjo celo dosegli boljše prodaje in s tem povečali dobiček?
Ceno tujih plošč v osnovi postavi že licencodajalec. Nesmiselno je prodajati domačo ploščo bistveno ceneje od tuje, namreč glede na prodajo je do nadomestila upravičen tudi avtor in izvajalec, izhajajoč iz zakona o avtorskih pravicah. Ne vidim razloga, zakaj bi bila plošča Stinga več vredna od tiste, ki jo izda Kreslin. Glede na večino povedanega v tem pogovoru bi domače kvečjemu podražil oz. jih izenačil s tujimi.
način bo bogatel samo lastnik npr Napsterja, na račun tistih, ki so, kakorkoli obrneš, bolj upravičeni do tega denarja.
(prirejeno za članek v Časopisu za Kritiko Znanosti)

MP3 odlomek/excerpt (59", 404Kb)

Janez Golič