Samohodec
po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja
Jurij Hudolin
(Beletrina, 2020)

Zapisujem nekaj misli, utrinkov, ki mi jih poraja nova knjiga Jurija Hudolina. Naslov je Samohodec, s podnaslovom „po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja“. Avtor nam tako že takoj v izhodišču jasno in glasno pojasni modus vivendi knjige, ki je pred nami.
Vsi tisti, ki pričakujejo pikantne, sočne prigode izza kulisja punk ideologa Vidmarja, so tako ostali praznih rok. V domiselno sestavljeni vsebini v bistvu nikoli ne veš, kdaj se je snelo piscu in kdaj njegovemu junaku Bobanu. Igor ne obstaja. Samohodec je Boban, Hudolinov junak, ki ga nekateri poznamo že od prej. Tudi prav.
Hudolinov pristop k tematki me na trenutke spomni na pristop Michaela Winterbottoma v filmu 24 Hour Party People, to je zgodbi o legendi manchesterske scene Tonyju Wilsonu. Oba, Michael in Jurij sta se v svojih delih posluževala veliko resničnih in simboličnih prizorov, izsekov. Podobna je struktura del, kjer se mešata dokumentarno gradivo s filmsko, v našem primeru z literarno naracijo. Tu bi citirala tudi Johna Forda, ki pravi: Ko izbiraš med resnico in legendo, objavi legendo. In pisec se je v veliko meri držal tega načela.
Jurij Hudolin na koncu knjige natančno zapiše vire, kjer je črpal dokumentarno gradivo (intervjuji, knjige, etc), kar je sicer nek normalni, kulturni higienski minimum pri pisanju, žal pa še posebej v naši literarno publicistični krajini vse prej kot običajen element. Povzetkov brez navajanja virov mrgoli, splet nudi neskončen vir brezplačnih vsebin in ja, brezsramno privzemanje in tkanje le teh v lastna besedila je postalo skorajda že pravilo.
Igor Vidmar je imel lani 70 let. Njegovo življenje je tesno prepleteno z alternativno godbo, ki jo je uspel v živo lansirati tudi na naših domačih tleh. Vzgojil je generacije mladih, ki so črpali iz vsebin popkulturnih vzorcev, ki niso vedno le in samo glasba. Godba, ki jo je predstavljal Igor Vidmar, bodisi preko desetletji delovanja njegovega ŠKUC Ropota, bodisi kot radijski voditelj alternativne godbe na nacionalnem radiu. Ne pozabimo, kultura in glasbena vizija nove dobe ni bila obče sprejeta v družbi. Ovir in spregledov na poti je bilo ogromno. Ujeti entuziazem nove godbe in jo več kot uspešno prenesti v domačo kulturno srenjo je dosežek, ki še dandanes nima v tej sredini, še posebej pri nas, zasluženega pomena. Samo spomnimo se, kako brezsramno so na nacionalnem radiu ukinili pionirsko Vidmarjevo oddajo Drugi val? In na ta način odvzeli glas godbe in kulture godb iz vseh underground delov domače in tuje scene. Ta, še kako moj del kulture, je pri nas izbrisan. IZBRISAN. To se je zgodilo pred leti, brez pietete in z veliko pomočjo duha današnje družbe. Kajti, saj vemo, punk in vse kar sledi, alternativa v najširšem pomenu besede in vse druge godbe tega sveta, niso samo glasba. Nikoli niso bili. To je svet, zvočne pokrajine in miselna filozofija, ki odstopa od običajnega poslušanja in sprejemanja umetnosti. To je v bistvu način življenja in njegov pogled na svet, ki ostaja neumorno in esencialno isti, od vedno. Punk pooseblja to držo. To zavračanje vsiljenih vsebin, obrazcev, protokolov... Punk je večji od punka. In Igor Vidmar je njegov ideolog, ideolog punka na Slovenskem. Točno v pravem času na pravem mestu.
Ampak, s tem se zgodba ne začne. S tem praktično zgodba traja in traja. Boban, pardon Vidmar je neujemljiv. Na spi na lovorikah in enako nezaupljiv je na vse strani. Jurij Hudolin ga je spretno vešče in všečno uspel popeljati skozi čas. V bistvu v knjigi ni zdrsa v poteku, v naraciji. Prizori se nizajo dramaturško čisto, jasno in z veliko mero humorja in tiste avtorske trezne distance.
Boban in njegov lik rasteta počasi pred očmi; nemajhno vlogo pri tem odigra otroštvo, starši in seveda obmejna in posebna lega mesta, kjer je preživel šolska in gimnazijska leta. Tu je Nova Gorica in izjemni posamezniki v njej, ki so ga po svoje oblikovali; od Kostje Gatnika do novinarja Francija S. Ah, koliko podob se mi meša pred očmi...
Kako lepo je brati te inserte, kako dragoceno. Da o vpogledu v kasnejši čas ne pišem posebej in o njegovih družbeno političnih odzivih, ki so nabrušeno bistri do dandanašnjih. Preberite knjigo in če je v vas količkaj empatije do polpretekle zgodovine in godbe, ki nam je bila v živo posredovana preko Igorjevega izbora, boste mogoče ujeli košček ere, ki jo je vnesel v našo kulturno krajino Igor Vidmar.
Absolutno priporočam v branje.

(Rock obrobje, Januar 2021)

Varja Velikonja