IME MI JE DAMJAN
Suzana Tratnik
(založba Škuc / Lambda 18, Ljubljana 2001)

Ravnokar sem prebrala knjigo Ženske ameriške pisateljice Marilyn French. Zares mi je žal, da takih knjig nisem mogla brati takrat, ko sem imela petnajst, šestnajst let, ker bi mi bilo zagotovo laže. Tako pa sem mislila, da sem edina ženska, ki tako razmišlja. Zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984-95, str.26 v intervjuju s Suzano Tratnik, april 1986).
Tako Suzana Tratnik v enem izmed svojih intervjujev iz daljnega leta 1986. Vmes seveda ni držala križem rok. Suzana Tratnik je ime, ki si ga moramo zapomniti. Je zanimiva, pronicljiva publicistka, prevajalka in lezbična aktivistka. Dasiravno prevaja po tekočem traku, ji ostaja dovolj časa, da je po zbirki kratkih zgodb Pod ničlo pri zasložbi Lambda izdala romani Ime mi je Damjan. Roman, ki odseva, drznem si trditi, veliko tega, kar srka Suzana iz okolja, ki jo zanima. Od ljudi, ki so ji blizu.
Družbeno neprilagojeni (saj res, kaj to pomeni, družbeno, danes, v letu 2001 in kaj to neprilagojeni.). Piše zgodbo o fantu Damjanu, ki se mu nekje v cvetu adolescence zalomi, in to v odnosu do staršev, šole, družbe. Želi si samo še miru in sožitja s punco Nelo, pa tudi v odnosu do nje deluje vse skupaj izven običajnih konvencij in vse splošne rutine.
Ali je Damjan res toliko poseben in ali so njegovo okoje in družina res tako zagamano ozki in dušeči in neprilagodljivi in z očetovega vidika tudi skrajno neumestni in neprimerni? ln kje je tu nek antipod; V našem primeru prijatelji, ki so, eni bolj, drugi manj na razpolago. Služba. Nujno, ker če ne izvisiš... Ali s socialne službe svetovani sinovi obiski pri psihiairu, ki , zagotavljajo staršem 'mirnejši' sen in rešitev sinove duše?
Damjan se lahko zgodi vsakemu od nas. Pri kakršnikoli starosti. In v karšnemkoli življenskem obdobju: Ko enostavno ne zmoreš več licemerja in si, točno to, kar si. Recimo, Damjan. Z jajčniki ali brez. Koga to briga. S socialno službo ali brez, s seansami pri družbeno sprejemljivih padarjih ali brez.
S tega vidika berem roman veliko širše in brezčasno, kot ga na ovojnici knjige recenzira Pauerjeva Vida. Kot izvrsten romanček o odraščanju ne le mladeži nižjega srednjega sloja, ampak tudi zastarariih problemov manj navadnih spolnih izbir in identitet v družbi.
Samo, kdo je takrat poleg? Sindrom Damjan, res problem individualnega človeka ali problem umestitve v današnji svet in čas in prostori? Kdo je tu na potezi? Vloga družine? Vloga vzgoje? Vloga izobraževanja? Kje je prostor za vse odtenke človeških duš? Kdo ima dandanes še čas za neprisiljeno, individualno, samosvoje razvijanje individualnih potencialov? Ali res lahko zavoziš življenje samo in igolj zaradi igre hormonov in strasti; ki ene bolj, druge manj, zgrabijo v najstniških letih? Kje je tu popravni izpit? Kdo je tu na potezi? Na koga lahko računaš? Kdo ti prisluhne? In spet in spet... kdo je takrat POLEG?
Damjan je bil dovolj samosvoj, da si je že s simboličnim preimenovanjem utrl svojo pot. Za začetek. Nadaljevanje sledi. Suzana Tratnik je napisala izredno berljiv roman, ki za spremembo NE moralizira. Ampak zgolj in le dokumentira. Fragment časa in okolja. Pisan v izredno duhovitem in humornem stilu. Zelo podobno kot na primer zame najboljši film nedavne slovenske produkcije Jebiga.
Roman Ime mi je Damjan je več kot priporočljivo čtivo za vse starosti in vse spole.
Knjiga, ki bi jo morali uvesti v obvezno branje tam nekje v šestem, sedmem razredu osnovne šole.
Bi bil potem svet za spoznanje bolj toleranten? Vsi smo po malem Damjani, al' ne?!
(Masinfo)

Varja Velikonja