INCA BABIES
The Stereo Plan
(Black Lagoon, 2014)
V izobilju informacij, ki nas obstreljujejo s spleta, se marsikaj izgubi. Včasih naletimo na tisto, kar nas potencialno zanima, skorajda po naključju. In ko se človek še malo poglobi, ugotovi, da se je v zadnjih letih vrnila na sceno množica skupin, na katere smo že skoraj pozabili. Kje ležijo poglavitni razlogi za to, da spet nastopajo in objavljajo plošče stare angleške post-punkovsko gotske skupine kot so UK Decay, Psychedelic Furs, The Godfathers, Skeletal Family, The Jesus and Mary Chain, A Certain Ratio, The Pop Group, The Monochrome Set, Theatre Of Hate, 999, Death Cult, Fields Of Nephilim, Gene Loves Jezebel, The Sisterhood, Orchestral Manoeuvres In The Dark in nenazadnje Inca Babies? Banalen odgovor bi lahko bil, njihovi otroci so odrasli, prosti čas pa ne želijo tratiti s posedanjem po krčmah in pred televizijo. In če obenem še obstaja zanimanje za njihovo glasbo, zakaj ne?Inca Babies se svoj čas niso skladali z razvpito sceno Madchester. Obenem so nastali že nekaj let po obdobju, ko je bila tudi na Otoku izpostavljena radikalnejša, post-punkovska godba. The Pop Group so razpadli že leta 1981, The Birthday Party so bili blizu temu, Gang Of Four so se že začeli obračati v sprejemljivejšo smer, prav tako Public Image Ltd. Ko so Inca Babies oživljali radikalnejši pristop k formi rock''n'rolla in bluesa, so padli v prazen prostor. V rodnem Manchestru je zavladala plesna manija, ki se je razmahnila po vsej Angliji in čez. Inca Babies so vztrajali do leta 1988, in se po štirih solidnih albumih poslovili.
Ko je nemška koncertna agencija IBD v Munchenu organizirala koncert, na katerega so povabili tudi Inca Babies (krinka je bila 20. obletnica njihovega razpada), so ti zbudili dovolj zanimanja, da so nadaljevali s turnejo in kasneje še začeli s skladanjem novih pesmi. Vendar, ti Inca Babies niso več isti. Ne le, da je vmes minilo 20 let, izvirni pevec Julian Woropay se ni odzval vabilu po ponovnem članstvu v skupini, njegovo vlogo je prevzel kar izvirni kitarist Harry Stafford. Če so izvirni Inca Babies veljali za angleške naslednike The Birthday Party, so sedaj bližnji vplivi The Cramps in The Gun Club. No, način interpretacije Nicka Cavea vsaj na daleč še odmeva v njihovi novi godbi.
The Stereo Plan je tako že tretji povratniški album, zaokrožuje t.i. trilogijo Death Blues. Takoj je jasno, da se Inca Babies ne gredo revolucije. Za uvodno in naslovno pesem je Harry Stafford posnel še video spot, kjer eksplicitno kaže na mladostne glasbene vplive in na te se sklicuje še danes. Vsekakor je njegov okus izbran in že zato z avtorsko godbo ne more veliko zgrešiti. Inca Babies samozavestno prašijo surferski, psiho rock'n'roll, skupaj z vsemi pripadajočimi mitskimi simboli, z držo oziroma prepričanjem. Ker je v tem polju narejeno že vse, na albumu The Stereo Plan ne bomo našli nič antologijskega, nič takega, kar bi preseglo kultne pesmi in plošče iz pretekle zgodovine psihobillyja in sorodnih smeri.
Ker pa ne moremo v nedogled drgniti le starih plošč že pokojnih The Gun Club in The Cramps, se Inca Babies tule ponujajo kot soliden nadomestek. Prepričajo z neustavljivim zanosom, žarom, ki udarja iz vsake izmed 14 pesmi na albumu. Torej nimamo le ene ali dve izstopajoči pesmi z večinskim mašilom, album deluje kot gibka celota. Ponuja dinamično popotovanje skozi drzne rock''n'roll štikle in balade dvomljive vsebine, v tem miljeju Inca Babies najdejo ves svoj ustvarjalni potencial. Moderno se jih ne tiče. Glasbeno se je čas zanje morda ustavil pred četrt stoletja, sla po življenju je ostala.
(Rock Obrobje, september 2014)
Janez Golič
