Esej: IZVORI INDUSTRIJSKE GLASBE

Throbbing Gristle Moda je sovražnik, slog nepomemben – Genesis P-Orridge

Naziv 'industrijska glasba' si je izmislil kar protagonist sam in s tem jasno zakoličil njen 'uradni' začetek. Brez zgodovine oziroma pripadajočih vplivov seveda ne bo šlo, niti brez odklonov, ki 'žanru' jemljejo izvorno moč. Kopica ponovnih objav plošč zgodnjih industrijskih skupin priča, da zanimanje zanje še obstaja, in je glede na okoliščine, v katerih je nastala, zlahka ponovno aktualna.


Monte Cazazza je bil tisti, ki je konec leta 1976 ob prvih nastopih londonske skupine Throbbing Gristle prišel na idejo za ime novega glasbenega gibanja – industrijska glasba pod reklom industrial music for industrial people. Ta na več ravneh pojasnjuje svoje namene in postopke – je parodija in pošten pretres tedaj uveljavljenih načel delovanja večine rockovskih izvajalcev, je negativni komentar o njihovi zlagani avtentičnosti in mitih.
Vendarle je bil Genesis P- Orridge prvi generator celotnega gibanja. Čas je bil pravi. Če se je konec šestdesetih let Genesis lahko še predajal idealom svobodnega umetnika, se je položaj skozi sedemdeseta opazno slabšal. Večina 'preživelih' je podlegla konformizmu, se zaprla v svoj krog in tržila pridobljen status. Kot član večpredstavitvene skupine COUM Transmissions, je Genesis radikalno zbrisal meje med dovoljenim, predpisanim, uveljavljenim, in spontanim. Ob državni podpori je COUM Transmissions v uglednih galerijah uprizarjala predstave, ki so šle preko roba kateregakoli okusa – bruhanje, uriniranje, masturbiranje in škropljenje s krvjo ob dekoraciji uporabljenih ženskih vložkov in tamponov so bili običajni postopki šoka, prednjačila sta prav Genesis njegova tedanja spremljevalka Cosey Fanny Tutti, ki sta ob koncu vso umazanijo polizala s tal - ne spodobi se, da bi galerije ostale zapackane… V promocijskem gradivu, manifestu, so med drugim zapisali: »COUM želi vzpodbudi vse vrste ljudi, da odkrijejo svoje zmožnosti in izrazijo ideje skozi različne medije. COUM verjame, da ne potrebuješ posebnega treninga za ustvarjanje in/ali uživanje nečesa vrednega, pomembnega in unikatnega. COUM demonstrira, da med oblikami ni mej. Ni res, da je bilo VSE že storjeno, še vedno je kaj vredno ponovne interpretacije. Možnosti ostajajo neskončne…«.
Že leta 1974 se ena od njihovih predstav imenuje Throbbing Gristle (erekcija v severnoangleškem slengu), dve leti kasneje se v sklopu performansa Prostitution pojavi glasbena sekcija pod tem imenom. Istočasno ustanovijo glasbeno založbo Industrial Records. Ugotovijo namreč, da kot glasbena skupina najlažje širijo svoje zamisli.
Predvsem do katere mere lahko raztrgajo formo in jo še lahko postavijo v kontekt popularne glasbe, po vzoru cut-up tehnike ameriškega pisatelja Williama Burroughsa in vsestranskega umetnika Briona Gysina. Nastopi Throbbing Gristle so bili vaje iz spontanosti, vnaprej so pripravili le osnovne ritmične vzorce, in skupaj so se dogovorili za tematiko besedil, ki jih je Genesis klepal kar na 'licu mesta'. Zato pa so se načrtno omejili čas nastopa, natanko 60 minut. Po tem času je avtomatsko stikalo prekinilo električno napajanje, in nastop se je hočeš-nočeš končal.
Industrial Records Velike gramofonske založbe objavljajo plošče kot tovarne izdelujejo avtomobile. Naziv Industrial Records je parodija in izziv velikim industrijskim podjetjem, njihovi etiki, razosebljanju. Svoj vadbeni prostor postavijo v zapuščeni tovarni imenovani Death Factory. V angleščem jeziku record pomeni tudi dokument, predvsem v policijskih dosjejih. Zato so njihove plošče (records) kombinacija dokumentov njihovega odnosa do sveta in necenzuriranega časopisa.
Od vseh glavnih 'industrijskih' skupin so se prav Throbbing Gristle najbolj zavedali moči informacij, možnosti dostopa, nadzora in manipulacij le teh. Genesis je celo trdil, da je ob vojaški in ekonomski sili dostop do informacij najmočnejša oblika moči. Po razpadu Throbbing Gristle je Genesis nadaljeval s skupino Psychic TV, s Cabaret Voltaire ustanovijo video založniško hišo Doublevision, pod okrilje organizacije Temple Ov Psychick Youth se stekajo najrazličnejši neodvisni umetniki, ki niso našli mesta pri 'uradnih' institucijah. Skupno vsem je razkrivanje in boj z metodami nadzora osnovanih na informacijah. V tem smislu je televizija precej relevantnejši medij od glasbe.
Industrijsko gibanje se je v veliki meri oplajalo s prevratniškimi idejami z začetka prejšnjega stoletja, predvsem tistimi, ki so nasprotovale tradicionalnim vrednotenjem umetnosti.
Futurizem je nasprotoval tradiciji z navdušenjem nad tehniškim napredkom, poveličeval je gibanje, izpostavljal patriotizmom (zaradi česar so ga nacistični politiki vzeli za svojega), predvsem pa so futuristi imeli raje škripajoči hrup strojev kot prečiščen, čudovit zvok romantike. Že Liugi Rusollo je v svojem manifestu Umetnost hrupa leta 1913 med drugim zapisal: «V 19.stoletju se je skupaj z rojstvom strojev rodil hrup. Danes hrup prevladuje in presega človekovo občutljivost. Preseči moramo omejen krog glasbenih zvokov in vstopiti v neomejeno polje hrup-zvokov. Hrup, ki nepravilen izhaja iz zmede življenja, se nam nikoli ne razkrije v celoti in vedno zadrži neskončno presenečenj«.
Dada gibanje je izšlo iz razmišljanja o absurdu vojne in je sploh postavljalo ogledalo banalnosti družbe. Njihova reakcija ima mnogo skupnega z industrijsko umetnostjo, bil je poskus iskanja estetkih vrednosti v nečem, kjer večina najde le odpor. Po klubu v Zürichu, znanem po dadaističnih ekscesih, dobi ime sheffieldska skupina Cabaret Voltaire. Oboji zavračajo uveljavljene glasbene oblike vprid zvočnega kaosa in hrupa.
Cabaret Voltaire Trio Cabaret Voltaire že leta 1973, torej precej pred 'uradnim' začetkom industrijske glasbe, v podstrešni sobi Richarda Kirka eksperimentira s trakovi, kasneje v to vključi elektronsko generiran šum in ritem. Verjetno bi Cabaret Voltaire obstali v obrobnem položaju, če se ne bi takrat na krilih punkovske revolucije v Angliji razcvetelo neodvisno založništvo. Industrial Records se je takoj vključila v neodvisno mrežo založništva. Bila je ena od vzorov mnogim, dokazala je, da lahko tudi z ne-glasbo, ki ponuja neskončno snovi za razmislek, ob popolni pripadnosti temu, kar počneš, pridobiš dovoljšen krog ljubiteljev, ki s podporo v obliki kupovanja plošč in kaset omogočajo nadaljni razvoj 'scene'. Industrial Record je bila prva neodvisna založba, ki je objavljala profesionalne video kasete, in s tem šla v korak z ostalo video produkcijo tistega časa. Obenem pa je zaradi cenene proizvodnje veliko gradiva objavila le na avdio kasetah, na primer, v kompletu je izdala 24 kaset s posnetki zadnjih 24 nastopov Throbbing Gristle. Med tovrstne agilnejše založbe lahko štejemo tudi Some Bizzare, Fetish, Mute in Rough Trade, slednja je kaj kmalu vzela pod svoje okrilje sheffieldske prevratneže. Ko so Cabaret Voltaire postavili znameniti studio Western Works, so tam producirali glasbo kot po tekočem traku. In počasi, z vsako naslednjo ploščo lezli v plesni teritorij, a nikoli zares zlezli v zavest sredinskih medijev. Med vsemi 'originalnimi' industrijskimi skupinami imajo verjetno največji vpliv, vsaj na sodobno elektronsko glasbo.
Podobno so se razvijale tudi ostale industrijske skupine. SPK (kratica je vsakič pomenila nekaj drugega, npr Sozialistische Patienten Kollektiv, Surgical Penis Klinik, Se-Pu-Ku …) so v začetkih ponujali težko zvočno izkušnjo. Skupino sta ustanovila nekdanji delavec v psihiatrični bolnišnici in njegov pacient. Njun namen je bil ozvočiti skrajna psihična stanja človeka, in že tako strašljivo glasbo sta opremila z izpovedmi težko bolnih šizofrenikov. Šele s prihodom pevke Sinan in multiinstrumentalista Graemea Revella je njihova glasba postala sprejemljivejša, metalno diskoidna in v zadnjih letih celo ambientalna. Graeme Revell kasneje postane znan skladatelj filmske glasbe.
Pomembna sestavina zgodnje industrijske glasbe je bil ritual, oziroma povzemanje in preoblikovanje le-tega. S tem so industrijske skupine parodirale togost uveljavljenih družbenih obredov, obenem so jim postopki repeticije in obrednega obnašanja na odru pomagali pri kreiranju ekstatičnega občutja, ki so ga pripeljali do roba in čez. Ko so opozarjali na vse večjo moč represivnih vzvodov oblasti, so si nadeli njihovo podobo in simbole, trgali politične citate in jih postavljali v povsem drug kontekst. Nemalokrat so bili obiskovalci koncertov izpostavljeni pravi zvočni torturi, še pred pravim začetkom so jih iz zvočnikov strašili pasji lajež, regljanje strojnic, neskončno ponavljajoč vzorec hrupa…
Nekatere skupine so hrup izpostavile za osnovo glasbenega jezika. Za nekatere svoje zgodnje posnetke je skupina Whitehouse sama opozarjala, da gre za najbolj skrajno obliko hrupa, 'kar smo je lahko deležni'. Za spoznanje bolj artikuliran je Boyd Rice, ki proizvaja le usmerjen hrup pod imenom Non. V njihovih primerih hrup nima posebne konotacije, ostaja zunaj vsega, ali kot bi zapisal angleški glasbeni kritik Simon Reynolds, je najboljši takrat, ko 'zgolj obstaja, globok in brezpomenski'. Industrijska glasba se je napajala tudi na povsem drugem koncu - 23 Skidoo so ritmično osnovo vzeli pri primitivnih ljudstvih daljnega vzhoda, vmes so posegli s potujitvenimi efekti in tako učinkovito izpostavili razmerje med spontanostjo pradavnih ljudstev in ujetostjo modernega, 'industrijskega' človeka.
23 Skidoo so ime povzeli po zapiskih Williama Burroughsa, še dlje je šel po njegovi numerologiji Genesis P-Orridge. Ne da bi iskal racionalno razlago, le želel je razkriti psihološki učinek števila 23, če v njegovo magično moč verjameš oziroma postaneš na to pozoren. Genesis je opazil, da je število 23 trdno povezano z njegovim življenjem, ali je večina njegovih najbližjih rojenih 23. v mesecu, ali na tak dan priredi najboljši koncert, v hotelu ga največkrat nastanijo v sobi s to številko… Sam je to povezanost še potenciral, plošče Psychic TV so trajale po 23 minut na stran, na CD ploščah je dodal za 23 minut bonusa, za finale je najavil serijo koncertnih albumov – natanko 23 in vsak naj bi izšel 23. v mesecu. Zaradi finančnih težav se mu načrt ni dokončno uresničil, obenem je takrat v Anglijo pljusknila rave manija. V samoorganiziranju in druženju mimo institucij je Genesis v začetnem stadiju rave kulture razpoznal ideale, ki so ga vodili k novemu glasbenemu početju. Tudi Psychic TV so se po svoje priključili gibanju, a brez principov šoka ni šlo. Ko so na angleški nacionalni televiziji dobili enourni termin, so izzvali škandal. Po domači policijski preiskavi, v kateri je bilo zaseženega obilo spornega gradiva (pornografske videokasete in revije, nacistična literatura, izrezki člankov o serijskih morilcih…), so Genesisa P-Orridgea kot prvega angleškega državljana v stotih letih izgnali iz domovine.
Genesis P-Orridge Genesis P-Orridge je dal ime še eni ključnih angleških industrijskih skupin – Clock Dva. Njihova zasedba, in z njo glasba, se je precej menjala, stalnica je ostal le Adi Newton. Če so v izhodišču prisegali na improvizacijo - z uporabo klarineta se je ta učinek še povečal – so kasneje urbano paranojo uglasbljali s trdno funk osnovo in mračnimi toni cool jazza 50-ih let. Kot večina njegovih sodobnikov je Newton v prehodu v devetdeseta našel nov ustvarjalni zagon v digitalnih mašinah in se potopil v misticizem, numerologijo, okultizem, virtualno resničnost… Test Department so bili edini, ki so se konkretno angažirali. S kovinskimi palicami in odpadki, najdenimi na bližnjem tovarniškem smetišču, so se se pridružili stavkajočim rudarjem v Walesu, z njimi so posneli ploščo, odkrito so izražali simpatije s sindikatom, imeli serijo koncertov proti konzervativni angleški politiki, podprli zdravstvene delavce, tiskarje in kampanjo proti zvišanju davkov, vendar se nikoli niso pridružili nobeni politični stranki. Ostale industrijske skupine se niso nikoli konkretneje angažirale, zanje je družba v celoti preveč skorumpirana, da bi se veljalo zanjo truditi na ravni dnevne politike.
Po razpadu Throbbing Gristle julija 1981 in istočasni ukinitvi založbe Industrial Records, se je končalo izvorno industrijsko gibanje. Genesis P-Orridge je še z enim odpadnikom iz Throbbing Gristle, Petrom Christophersonom, takoj nadaljeval v Psychic TV, zraven pritegnil še Alexa Fergussona iz Alternative TV in kasneje še Monteja Cazazzo, taistega, ki je industrijski glasbi dal ime. Ostala odpadnika iz Throbbing Gristle, Cosey Fanni Tutti in Chris Carter, pa še danes delujeta kot duo Chris & Cosey. Genesisov egocentrizem je povzročil stalne menjave članov Psychic TV, v skladu s tem so bili njihovi albumi karseda različni. Po prvih dveh, izdanih za veliki založbi WEA in CBS, je odšel Christopherson in našel novega zaveznika v Johnu Balancu, ki je že eksperimentiral pod imenom Coil. Resda je poslanstvo Industrial Records najprej nadaljevala založba Some Bizzare, a so jo zaradi nepoštenega odnosa kmalu praktično vsi zapustili. Po teh izkušnjah je večina šla na svoje, plošče so objavljali v samozaložbi, zgradili so si lastne snemalne studije, ustanovili izpostave za svoje neglasbene dejavnosti… Navkljub delovanju izven kolesja korporativne glasbene industrije, so vsi še vedno dejavni in po svojih standardih tudi dovolj uspešni. Podobno velja za 'drugo' generacijo angleške industrijske glasbe. Current 93 Izpostaviti gre tri zasedbe, Death In June, Current 93 in Nurse With Wounds, ki si delijo kar nekaj značilnosti; za vsako od njih stoji le en član, vse imajo podobno razvojno pot, od improvizacije hrupa do naklonjenosti do angleške folk glasbe in predvsem njene mistične razsežnosti, in vse, po dvajsetih kreativno raznolikih letih, aktivno delujejo še danes. S tem da so ves ta čas medsebojno povezane, sodelujejo z istimi glasbeniki in glasbenicami, ohranjajo kultni status nekje v ravnotežju med populizmom in obskurnostjo. Za to še vedno skrbi prodorna in profilirana distribucija World Serpent.
Še pred zatonom Industrial Records so se podobne skupine pojavile tudi drugje v Evropi – Einstürzende Neubauten v Nemčiji, Young Gods v Švici, naš Laibach, v Belgiji pa se je kmalu razcvetela scena Electronic Body Music s Front 242 na čelu. V Ameriki so prav tako že obstajale skupine, ki so se izmikale običajnim modelom rock glasbe (Chrome, Tuxedomoon, The Residents) in ponujale izkrivljeno podobo odtujenega, sodobnega sveta, vendarle njihovi postopki niso bili tako skrajni in dosledni…
Za nadaljni razvoj t.i. industrijskega rocka je poskrbela čikaška založba Wax Trax, ki je delovala (ali bolje rečeno životarila) že od leta 1973, a svoj trenutek dočakala šele z Ministry. Po njihovi 'zaslugi' je oznaka 'industrial' postala tržna znamka, praktično vse skupine, ki so kariero začele pri neodvisni Wax Trax so podpisale pogodbe z velikimi založbami in začele igrati 'njihovo' igro, povsem skregano z izvornimi načeli industrijske glasbe. Ta je oblikovala subverzivne ideje, ki so šle opazno izza prodajanega 'upora', ki ga ponuja rockovski udobje. Jasno je, da trg prebavi le umetno agresijo in prepoznaven slog.
Še vedno se najdejo ustvarjalci, resda večina le v polju eksperimentalne elektronike, ki ohranjajo izvorna načela industrijske glasbe, kot jih je, na primer, izpostavil angleški glasbeni kritik Jon Savage: dostop do informacij, taktika šoka, organizacijska neodvisnost in ne-glasbene zvočne sestavine oziroma anti-glasba. Zatorej pionirski koraki zgodnjih angleških industrijalskih skupin niso bili zaman, še več, zdi se, da v splošnem hlastanju po priznanjih, popularnosti in komercialni uspešnosti njihovo delo (p)ostaja še kako aktualno.

Viri:
Charles Neal: Tape Delay (SAF Publihing, 1987)
Roni Sarig: The Secret History Of Rock (Billboard Books, 1998)
http://www.hyperreal.org/intersection/zines/est/articles/preindex.html

DISKOGRAFSKI KAŽIPOT ZGODNJE INDUSTRIJSKE GLASBE

V poplavi objavljenih posnetkov se je težko znajti. Mnogi izvajalci so objavili precej več koncertnih plošč kot na primer rednih, če temu prištejemo še razno razne kompilacije, stranske projekte, spontana sodelovanja, bi tak pregled obsegal že manjši katalog. Zato se omejim na pomembnejše redne in kompilacijske albume poglavitnih izvajalcev.

CABARET VOLTAIRE
Vsi štirje redni albumi, Mix-Up, The Voice Of America, Red Mecca in 2x45, objavljeni za Rough Trade v letih 1978 do 1981, ostajajo male klasike zgodnje industrijske glasbe. Že tu je zaznati razvoj artikulacije in produkcije, ki se je nadaljeval tudi v letih pri Virgin oz. EMI. Crackdown (1982), prvi album za veliko založbo, vsaj na vsebinski ravni ohranja subverzivni naboj, kasnejše se vse bolj prilagajajo plesnim trendom. Od kompilacij se priporoča Living Legend, s posnetki zgodnjih singlov, ki jih Cabaret Voltaire na svojih rednih albumih niso objavili. Lani objavljena The Best Of Virgin/EMI Years vse pove že s svojim naslovom. Vsi omenjeni albumi so dosegljivi na CD ploščah in so dokaj redno v ponatisih.

CLOCK DVA
Prvi album White Souls In Black Suits (1980) so Clock DVA prvotno objavili le na kaseti pri Industrial Records. Je plod daljše improvizacije, iz katere so kasneje izrezali in uporabili konsistentnejše dele. Bolj dognan je drugi album, Thirst (1981), ki šteje med 'obvezne', medtem ko naslednji Advantage (Polydor, 1983) pomeni korak k širši sprejemljivosti in je praktično že brez 'industrijskih' sestavin. Nosi pa še vedno močna urbana občutja. Po daljšem premoru in še enkrat v prenovljeni zasedbi Clock DVA objavijo serijo elektronsko naravnanih plošč, od katerih bi težko katero posebej izpostavil – naj bo to prva od teh, Buried Dreams (Interfisch, 1989).
Vsi omenjeni albumi so ponatisnjeni na CD formati, a se je pri nabavi potrebno malce bolj potruditi.

COIL
Med številnimi ploščami sodita najglobje v industrijsko domeno prva dva redna albuma – Scatology (1984) in Horse Rotorvator (1987), oba prvotno objavljena za Some Bizzare. Po dolgoletnem sodnem sporu zaradi neizplačanega dohodka od prodaje, Coil šele lani dobijo pravico do ponovne objave in oba albuma res ponatisnejo v rahlo remiksani obliki in z nalepko 'Stevo, You Still Owe Us Money'. (Stevo je bivši lastnik založbe Some Bizzare)

CURRENT 93 / DEATH IN JUNE / NURSE WITH WOUND
'Skupino' Current 93 vodi odpadnik iz Psychic TV, David Tibet. Med številnimi ploščami je težko izbrati eno, reprezentativno, morda se je na liniji razvoja od spontanega hrupa do neke vrste apokaliptičnega folka najbolje ustaviti pri leta 1992 objavljenem albumu Thunder Perfect Mind (samozaložba Durtro). Podobno velja za Nurse With Wound, Steve Stapleton kot edini stalni član 'skupine', je prišel na zamisel, da oboji (Current 93 in NWW) objavijo istočasno album istega naslova. Iz obsežne diskografije NWW bi lahko izpostavil prav tega. Death In June oz. edini stalni član Douglas Pierce je bil trdno povezan s sodelavci Psychic TV in kasneje World Serpent. Njegovi začetki vseeno dolgujejo več Joy Division kot 'pravi' industrijski glasbi, a kasneje je Douglas zašel v akustični folk in elektroniko. Najuspešneje je to združil na albumih Nada! (1985) in But, What Ends When The Symbols Shatter (1992).

PSYCHIC TV
Težko je verjeti, da je skupina, ki je nasledila tako skrajno zvočno izkušnjo, kot so jo ponujali Throbbing Gristle, že 1.album uspela objaviti za veliko založbo WEA. Force The Hand Of Chance združuje diametralno nasprotne glasbene učinke v učinkovito celoto. Sentimentalne pesmice se izmenjujejo z morbidnimi poemami, iz vseh pripovedi osamljenosti, prevar in neizpoljenih želja pa veje optimističen ton. Še dlje v spajanju različnosti so šli Psychic TV na albumu Dream Less Sweet, objavljen leta 1983 za CBS. Med fragmenti nelagodja še vedno dokazujejo, da so obenem izvrstni pisci pesmi. Mouth Of The Night (samozaložba Temple Records, 1985) je glasba za balet, Toward Thee Infinite Beat (Wax Trax, 1990) poskus v acid houseu. Kasneje, že v azilu sončne Kalifornije, Genesis streže večinoma s ploščami govorjene besede, le Trip Reset (Cleopatra, 1993) je glasbeni izlet v idealistična šestdeseta leta.

SPK
Iz zgodnjega, industrijskega obdobja lahko izpostavim album Leichenschrei (1982), ritem si SPK držijo kar z zazankanim vzorcem elektronskega hrupa, teksture so popačene do nerazpoznavnosti… Za potreben kontrast poskrbi le pevka Sinan. Zgodnji albumi, narejeni po vseh standardih industrijske glasbe (beri načela Jona Savagea), žal niso objavljeni na CD formatu. Tudi za vinilne plošče se je potrebno potruditi v trgovinah s ploščami iz druge roke.

TEST DEPARTMENT
Test Department so bili predvsem koncertna skupina. Šele po treh letih (ali pa so načrtno čakali na Orwellovo leto) so v studiu posneli svoje na koncertih utrjene metalne kompozicije – to je bil dvojni maksi singel v dolžini albuma Beating The Retreat (Some Bizzare, 1984), do danes to ostaja njihova najbolj razpoznavna plošča, osnovana na kovinskih tolkalih. Šele leta 1997 newyorška založba Thirsty Ear te posnetke objavi na CD formatu z video dodatkom (CD-ROM). Kasnejše plošče so ali močneje sintetizirane (Unacceptable Faces Of Freedom) ali celo posnete s pomočjo širokega izbora akustičnih instrumentov (Materia Prima). Skozi devetdeseta leta Test Dept ne morejo pobegniti elektroniki.

THROBBING GRISTLE
Pionirska skupina industrijske glasbe je na zgodnjih posnetkih brezobzirna, v percepciji povprečnega poslušalca popularne glasbe je njihov kolaž dokumentarnih posnetkov, eksperimentov z magnetofonskimi trakovi in drobci pesmi povsem svobodne oblike, nekaj povsem neposlušljivega. Po albumih 2nd Annual Report (1977) in D.o.a. (1978) svoj subverzivni naboj usmerijo v pop teritorij, album 20 Jazz Funk Greats (1978) je lahko le posmeh industriji popularne glasbe. Podobno velja za kompilacijo Throbbing Gristle's Greatest Hits (Rough Trade, 1980), ki dejansko zajema izbor z njihovih štirih rednih albumov. Ti albumi so že večkrat ponatisnjeni, običajno z drugače oblikovanim ovitkom, vrstnih redom zapisov, celo z nazaj predvajanimi posnetki…

23 SKIDOO
Verjetno manjša izjema med pravovernimi 'industrijskimi skupinami leta 1982 pri založbi Fetish objavi prvi album Seven Songs. Na njem predstavijo improvizirano fuzijo močnega etno ritma in potujevalnih efektov. Bolj eksperimentalen je album Culling Is Coming (1983), raziskuje predvsem zvočnosti tolkal. Urban Gamelan (1984) je spet poln trdega funka že z vplivi newyorškega hiphopa.
Šele leta 2000 za Virgin objavijo nov, istoimenski album. Nekdanji žar skupinske tolkalske izkušnje skoraj povsem zamre. Šele lani 23 Skidoo v samozaložbi (Ronin) ponatisnejo prve tri albume na CD formatu.

(Muska, 2002)

Janez Golič