INFINITE MUSIC
A Tribute To La Monte Young
(Fire, 2018)

Ko je mladi La Monte Young sredi petdesetih let prejšnjega stoletja prvič slišal indijsko tamburo (oz. tanpuro), ga je ta podaljšan ton glasbila povsem navdušil in zaznamoval za celo življenje. Po selitvi v New York je sredi šestdesetih ustanovil ansambel Theatre Of Eternal Music, ki je prakticiral neskončne variacije sicer preprostih zvočnih linij, te vaje so lahko trajale tudi po več dni in vsakih 24 ur so udeleženci zamenjali akord. La Monte Young zato velja za pionirja minimalizma in dronea, desetletja je študiral in prakticiral vzhodnjaške glasbene forme in filozofijo. Skozi Theatre Of Eternal Music je šla množica zvočnih eksperimentatorjev, nekateri so kasneje pomembno vplivali na del avantgarde v popularni glasbi. Violinist Tony Conrad je kasneje igral s faUSt in Gastr Del Sol, Angus McLise je postal prvi bobnar v The Velvet Undergound, in še pomembneje, John Cale je z dolgimi in rezkimi potegi po čelu usodno spremenil rock'n'roll formo pesmi Louja Reeda, prav tako v zgodnji zasedbi The Velvet Underground.
Ob 50.obletnici ustanovitve The Velvet Undergorund, torej leta 2016, so v Parizu organizirali več dogodkov. Eden od teh je bil poklon tej pred-zgodovini, trio Infinite Music je izvedel performans posvečen glasbi in filozofiji La Monte Younga. Očitno je bil ta performans dovolj odmeven, da so ga Infinite Music predstavili še na drugih prizoriščih po Evropi, in nazadnje je posnetek koncerta iz Lizbone iz leta 2017 na voljo tudi na vinilnem albumu in kot digitalni dolpoteg.
Poglavitni član zasedbe je Sonic Boom, nekdaj v angleški psihedelični zasedbi Spacemen 3, ki so bili zagotovo predani ljubitelji The Velvet Undreground. Poleg je morda presenetljivo francoski elektronik Etienne Jaumet, ki deluje v polju elektro-popa., in nenazadnje je tu francoska pevka Celine Wadier, mojstrica indijskega pevskega sloga dhrupad in igranja indijske tanpure.
Prva omejitev je nosilec zvoka. Vemo, da je optimalna dolžina posnetka na eni strani vinilne plošče le dobrih 20 minut. Zato so posnetki Infinite Music najverjetneje močno okrajšani ali so se morda izvajalci omejili že tekom koncerta. Glede na to, kako je uvodni zapis okrajšan, je verjetno rezan kasneje. La Monte Young je svoje početje navezal na ciklično gibanje kozmičnih teles in v končni fazi, gibanje in prepletanje zvočnih frekvenc skozi meditacijo pripelje do ločitve duha od telesa.
Uvodna „skladba“ je kar programska, Infinite Music. V enem združuje tradicijo indijske rage in „sodobne“ elektronske glasbe, saj prav sintetizatorji lahko generirajo praktično neskončni ton. Spodaj nadležno brenči neskončni „drone“, tesno nad njim kroži čisti ton in čez vse se razteza meditativno petje in vibrira indijska tanpura. Skladba nima začetka ne konca, zavita je sama vase, resnično bi lahko trajala neskončno dolgo. Ker se znotraj zapisa pravzaprav dogajajo le variacije osnovne zvočne linije, je tudi nekaj minut dovolj za razumevanje zamisli. Končno že ime zasedbe implicira na zelo dolge, napol improvizirane skladbe. Ostala dva zapisa sta izvedena zgolj s sintetizatorji, a način in namen ostajata. Z majhnimi spremembami v tonu se vse linije združujejo in razhajajo in se v velikem loku izogibajo določni melodiji. Zvočni tok namenoma ostaja abstrakten, neoprijemljiv, še najbližji je nekemu drugemu „tribute“ posnetku, tistemu, ki sta ga La Monte Young in njegova družica Marian Zazeela posvetila velikemu učitelju Panditu Pranu Nathu. K sreči Infinite Music ostajajo dovolj zvesti svojemu učitelju, njihova glasba ostaja brez melodije in ritma. Vse prevečkrat se namreč t.i. meditativna glasba podreja tržnim zakonitostim oziroma novodobnim duhovnim gibanjem, ki ponujajo hitro zadovoljitev.
Medtem ko je Pandit Pran Nath lepo podučil mladega La Monte Younga: „Najprej boš potreboval 12 let za urjenje petja, po dobrih 20-ih letih učenja boš lahko nastopil“. Tudi člani Infinite Music imajo za seboj približno toliko učenja oziroma glasbene prakse in s tem so pridobili dovoljenje za izvajanje glasbe po načelih La Monte Younga. Na posnetkih ni slišati glasu občinstva, morda je bil namen dosežen in je preprosto „odplavalo“ v višje sfere zavedanja.

povprečna raven dinamičnega obsega: DR6

Janez Golič
(Rock Obrobje, junij 2018)