Portret: INTERPOL

Ob njihovem nastanku, leta 1998, je še prevladovala miselnost, da se mora skupina najprej potrditi s izdajo singel plošč pri majhnih založbah, morda celo v samozaložbi. Potrditi se mora z nastopi v manjših klubih in tako počasi izgrajevati lasten glasbeni jezik in spotoma pridobivati trdno jedro ljubiteljev. V primeru Interpol je bila ta pot nujnost, saj so bili zgodnji posnetki še okorni, le obris tega, kar je sledilo.
Obenem sta glavna člana zasedba, pevec in kitarist Paul Banks in drugi kitarist Daniel Kessler, prej oba delala pri manjših gramofonskih založbah in ta moto počasnega izgrajevanja statusa sta zagotovo pridobila prav tam. Ne nepomembno je, da sta oba rojena v Angliji, le da sta se njuni družini kmalu odselili v Združene Države. Tako lažje razumemo, zakaj so Interpol zveneli bolj angleško od angleških skupin, čeprav so nastali in ostali v New Yorku. Pišem so, kajti s svežim, že za veliko založbo Capitol objavljenim ploščkom Our Love To Admire se stvari spreminjajo, Interpol so šli s to ploščo »naprej« in v širino. Ali je to posledica »naravnega« razvoja ali že podzavestni pritisk pričakovanj širšega poslušalstva, je vprašanje, ki običajno ne dobi enoznačnega odgovora.
Največkrat omenjena asociacija v zvezi Interpol so bili Joy Division. Podobnosti zagotovo obstajajo, obstajajo pa tudi pomembne razlike. Še sami Interpol so kategorično zanikali neposredni vpliv, zavrgli so ga kot površno novinarsko etiketiranje. Seveda, metronomsko odmerjen boben in rezka kitara, navidez brezčuten, a notranje »prizadet« vokal so formalne vzporednice, ki pa jih najdemo še v drugih izvirnih post-punkovskih skupinah, predvsem pri Echo and the Bunnymen in Gang Of Four. Predvsem oblikovanje vokalnih melodij, tudi večglasij, je bližje omenjenim Echo and the Bunnymen kot strogo ekstatičnemu Ianu Curtisu, da ne poudarjamo razlik v pristopu k igranju basovske kitare!
Mimo strogo glasbenih vzporednic imajo Interpol še mnogo skupnega s starimi post-punkovskimi skupinami z načinom prezentacije. Izdelali so celostno podobo art skupine, vse v skladu z izgrajevanjem kulta. Prvi singel oziroma prve posnetke so objavili le na kaseti, prva plošča pa je bil 12 palčni vinilni singel, ki ga je objavila škotska neodvisna založba Chemikal Undergound v okviru seriji Fukd ID. Šlo je za podobno izdajo, kot so bile nekdaj priljubljene izdaje malih vinilnih singlov založb SubPop ali Clawfist. Skratka, te vinilne plošče so bile namenjene le ljubiteljem, ki so se morali za nabavo posebej potruditi, včlaniti v »klub« in plošče natisnjene v omejeni nakladi naročiti po pošti.
Danes je kos prvega singla skupine Interpol vredna rariteta, v času objave pa zanje dobra popotnica prvega obiska Anglije. Hitro jih je zapazil John Peel, povabil k snemanju radijskega sessiona in vsaj na Otoku so hitro izgradili natanko tisto, kar so načrtovali. Postali so kulten bend, še preden so objavili album. Ampak do tega je bila še relativno dolga pot! Šele leta 2002, po petih letih delovanja, so Interpol pri newyorški Matador Records objavili prvenec Turn On The Bright Lights. Po razpadu skupine Pavement in zgodnjem odhodu Liz Phair, so Interpol postali kar paradni konj te nekdaj slavne gramofonske založbe. Matador pa slovi še po nečem – podpisujejo le z izvajalci, ki se izkažejo s koncerti in ki imajo že prej objavljene posnetke. Torej s takimi, ki dejansko dokažejo, da niso muhe enodnevnice in povsem stojijo za lastnim početjem.
Album Turn The Bright Lights so kritiki takoj povzdignili med najboljše neodvisne izdaje leta 2002. Izdaja plošče je sovpadla z drugimi preporodnimi ploščami post-punka, čeprav ta termin pomeni raznorodne pristope in Interpol zna verjetno vsak ločiti od !!!, Radio 4 ali The Rapture. Ločijo se predvsem po jasnih, skoraj naivnih kitarskih linijah, ki ne poznajo frivolnosti, ega, sprostitve. Temu sledi zavzeto petje Paula Banksa, polno melanholije, ki se v refrenu približa pretresljivemu razkritju. Ja, Interpol so uglasbljene štiriminutne drame, art-rock visokega dometa.
Interpol so se po cenjenem prvencu očitno želeli obdržati svoj položaj, za katerega so pet let grizli v klubskem okolju. Vsaj tako se zdi ob poslušanju njihovega drugega albuma, Antics (Matador, 2004). Razen komaj slišnega podlaganja s klaviaturami, se kaj bistveno v njihovi glasbi ni spremenilo. Recimo, da so le potrdili status skupine, ki se trdno drži lastnih načel.
»It's up to me now turn on the bright lights (got to be some more change in my life)«, gre refren pesmi NYC (New York Cares in ne New York City) s prvenca skupine. Obetajo si spremembo, ki se je udejanjila šele pred kratkim, s ploščo Our Love To Admire. Česar so si želeli vsi, ljubitelji in skupina sama, se je končno uresničilo. Paul Banks v pesmi z novega albuma, No 1 in Threesome, le še potrjuje: »Maybe it's time we give something new a try«...
Ne bom prvi, ki je zapisal, da znamo biti ljubitelji tudi precej zoprni. Do svojih ljubljencev gojimo nejasno predstavo, kako naj bi se razvijali oziroma kako nam bodo vsakič ponudili več kot smo si sploh upali želeti. Ko se to dejansko zgodi, pa ugotovimo, da nam ta njihova usmeritev ni všeč, da smo pričakovali nekaj drugega. Nekaj podobnega se je zgodilo z Interpol. Po dveh albumih, ki sta absolutno držala stil, kjer ni bilo odstopanja od nepisanih pravil, kako naj se skupina prezentira v vseh pojavnih oblikah, so z Our Love To Admire v veliki meri zavili s strogo začrtane smeri. Na to nas najprej opozori sam ovitek plošče, ki ni več minimalističen, kombinacija črne, bele in rdeče barve, ampak naslovnico krasi fotografijo prizora iz cikla naravne selekcije. In potem uvodni takti. Takoj je jasno, da so tokrat Interpol zastavila širokopotezno, skoraj glamurozno. Kje je tisti suh, prostorski zvok prejšnjih plošč? Sedaj je vse zapolnjeno do roba, pod tem plazom so se bobni kar sesedli, kitare umaknile, le vokal je ostal prezenten, oziroma je vloga tega še bolj izpostavljena. V nekaterih himnično povzdignjenih pesmih se glavnemu vokalu pridružijo spremljevalni glasovi v slogu pop-progresivnih skupin iz sedemdesetih let! Težko verjamem lastnim ušesom, ampak Interpol so vpeljali aranžerske rešitve skupin Electric Light Orchestra, Queen in Supertramp. No, še vedno so to Interpol, petje Paula Banksa je nezgrešljivo in nekaj pesmi je izrednih, z mojstrsko izpeljano melodijo in prehodom v mogočen refren. Interpol so postali kvečjemu Outerpol, z velikim korakom so stopili na plano in naprej ciljajo le še na velike odre. Že prvi odzivi na internetnih forumih kažejo, da bodo Interpol izgubili nekaj starejših, strožjih fenov. Nedvomno bodo pridobili nekaj drugih, takih, ki jih ozadja »zgodb« ne zanimajo, ki ne bodo cenili »drže« oziroma prepričanj, ampak bodo padli na zunanji blišč. Po letošnjih primerih Bloc Party in Arcade Fire to še ne pomeni, da bodo slednji v večini. Kajti, rado se zgodi, da »prodane« duše padejo nekam vmes, postanejo preveč komercialne za izbirčne, in še vedno težko razumljivi za ostalo večino. Oziroma, pesmi z albuma Our Love To Admire bi veliko raje poslušal v »stari« produkciji. So povsem na ravni starih »klasik« Slow Hands, Stella, NYC, Obstacle 1, le prijaznejše radijskemu predvajanju.
(Muska, julij-avgust 2007)

Janez Golič