Po zaslugi "vrnitve vinilne plošče", ko se mnogi sedaj prilagajajo formatu, smo od The Necks namesto ene enourne skladbe dobili na albumu Travel kar štiri. Vsaka je lepo omejena na optimalnih 20 minut oziroma so vse skupaj prilagojene dvojnemu vinilnemu albumu. Obenem je avstralski trio pazil, da ne preseže skupnega trajanja CD plošče. Za stare ljubitelje, ki smo večinoma kupovali njihove cedeje.
Verjetno se bo našel kdo, ki bo trdil, da bi morale njihove napol improvizirane, napol zložene skladbe trajati po eno uro, šele v tem času naj bi uspešno razvili vse variacije na temo. Tudi te štiri skladbe bi seveda lahko trajale po eno uro, a imam že raje "okrajšane" verzije. Po ta starem bi The Necks iz tega materiala nanizali štiri albume, sedaj imamo vse lepo zbrano na enem.
Uvodna Signalje dokaj značilna; bas Lloyda Swantona stoično melje svojo kodo, bobnanje Tonyja Bucka je že v rahlem razhajanju, zato pa pianistu Chrisu Abrahamsu to predstavlja odlično podlago za stalne variacije klavirske igre. Prehiteva, zastane, dohiteva... Predvsem pa vedno najde nadaljevanje... Na daleč vse že slišano, a še paše.
Če bi ostali pri tem, bi bili sicer zadovoljni, a manjkal bi presežek, ki ga The Necks tako radi ponudijo. Brez skrbi, tudi ta pride. Že naslednji posnetek Forming jih odnese v manj raziskano področje. Sedaj klavir počasi in previdno vodi igro, basist in bobnar pa dobita nekaj več prostora za tipanje v neznano, ki ga s pridom izkoriščata. Še dlje gredo v tretjem zapisu Imprinting, igra je še bolj razpuščena, a se počasi in zanesljivo utiri v necksovski drnec. Še enkrat vrhunsko. Največji preskok se zgodi v četrtem zapisu, saj je podlaga za Bloodstream liturgična elegija na orglah. Glede na to, da jo nadgraduje prav med tisoči prepoznaven klavir, je tole bolj ali manj kar avtorstvo samega Chrisa Abrahamsa. Previden, a potreben odmik na rob zvoka The Necks.
Ampak, kako jim vsakič uspeva samoinvencija in da še na 19. albumu izžarevajo tolikšno ustvarjalno moč?

Vse bolj introvertirano muzicira Martyn Bates. Sploh doživlja drugo ustvarjalno pomlad, saj ne mine leto, da se ne bi izdal albuma ali dveh. Polovica dua Eyeless In Gaza se tretjič zapored pojavlja pod imenom Kodax Stropes in ponuja album Summer, Cat’s Cradle. Daleč je obdobje, ko se je poskušal, zavestno ali ne, približati širšemu okusu. To je bilo tam sredi 80-ih let, ko sta Eyeless In Gaza že zamudila vlak. Nova romantika in sintetizatorski pop sta izgubila zamah in obenem se Eyeless In Gaza nikakor ista uspela poklopiti s trendom. V vsakem primeru sta bila preveč zunaj vsega...
Sedaj se Martynu Batesu ni potrebno več dokazovati in naprezati. Dela točno tisto, kar želi, brez zunanjih pričakovanj, in zato je pridobil nazaj vsaj nekaj starih ljubiteljev. In prav tako zato album ni lahko niti lahkotno poslušanje, ne vsede se na prvi posluh. Zahteva nekaj pozornosti in potrpljenja. Ob precej svobodnem, ultradramatičnem petju je tu še glasbena spremljava polna konkretnih zvokov, ki se večinoma ne prilega petju oziroma okostju posamezne pesmi. Še kitara večinoma disonantno drsi mimo petja... V prvem planu je torej sporočilnost, šele potem forma in razmislek o našem odzivu.

Mathias Götz, znan pod umetniškim imenom Le Millipede, bi nas kmalu prikrajšal za svojo novo muziko. Namreč, pred leti se je odločil, da bo nove pesmi izdal le na malem singlu v nakladi točno enega izvoda in tega je podaril enemu od svojih prijateljev. Še dobro, da so ga pri založbi Dhyana prepričali, da posnetke končno zbere v album Legs And Birds.
Že zato, ker Mathias ni imel namena prodajati teh posnetkov, zvenijo tako neobremenjeno in samosvoje. V osnovi trombonist se Mathias oprime tudi drugih glasbil, a ohranja nek primitiven pristop. Nikoli ne pretirava z aranžerskimi rešitvami, morda sočasno operira zgolj s tremi glasbili. "Moderni" pristopi semplanja in procesiranja so mu tuji.
Občasni sodelavec The Notwist ima dober občutek za kompozicijo triminutnih inštrumentalnih vinjet. Vmes tudi zapoje, a brez besedila, tako ohranja muziko še bolj odprto. Linije so večinoma čiste, prepoznavne, okusne, a spoj vsega skupaj vedno svež in relativno izviren. Pa tako malo je treba.
Desetim skladbam, vse so naslovljene z "Legs", je na drugem vinilu dodal še sedem posnetkov ptičjega petja. Kot bonus. Močno dvomim, da bo kdo to poslušal kot glasbo. Prej zgolj kot nadomestek za prave zvoke narave.

Remont Pomp je poljski kolektiv, ki predvsem z "ljudskimi" glasbili stopa proti avantgardi in improvizaciji. Še najraje rokujejo z afriškimi tolkali, a tudi z "neglasbenimi" objekti (kozarci, steklenicami, lonci...) posegajo v zvočni tok.
V 20 letih delovanja so uspeli izdati tri albume, na vseh treh gostuje saksofonist Mikolaj Trzaska, na aktualnem Sam jestes pompa vol. 1 se je pridružil še basist Adam Zuchowski. Kar že samo po sebi pomeni, da sta gostujoča glasbenika že tako razrahljano ritmično podlago dodatno speljala na improvizacijski teren. Sami Remont Pomp se niti najmanj ne trudijo, da bi zveneli usklajeno, ubrano. Ne, njihov pristop je spontan, prej naiven kot profesionalen, v ospredju je užitek v skupinskem špilu. Mestoma se zdi, da se Mikolaj in Adam nista dosti ozirala na tolkalski kolektiv, da sta bila bolj zagledana v lastno muziciranje. Nenazadnje jima je to omogočil že obredni gruv, ki pelje v trans. Na dobro osnovo pač lahko druščina gradi praktično karkoli, in to stoji.
Že naslov albuma nakazuje, da je bilo posnetega gradiva več, kot ga je izdanega. Menda še letos sledi vol. 2.

Pri založbi Gusstaff nudijo zatočišče tudi multiinstrumentalistu in studijskemu magu Rafalu Iwanskemu. Tudi on ustvarjalno vizijo gradi s širokim naborom "etničnih" glasbil (tekom zadnjih desetih let je menda zbral več sto različic idiofonov), a z bistveno razliko. Že lastno igranje najprej spelje skozi različne procesorje, ga zazanka, za povrh kasneje še studijsko obdeluje. Postopkov je več vrst, od akustične ekvalizacije do različnih rezonatorjev, ki poudarjajo določen karakter glasbil.
Prej v zavetju zasedb, se je sedaj Rafal le odločil, da album izda pod imenom R IWANSKI. In podobno kot pri Remont Pomp je tudi Iwanski naslovu albuma dodal zaporedno številko, torej Transformation I, kar pomeni, da naj bi sledile nove transformacije.
Seveda je kombinacij pri takem številu glasbil in pri dodatni obdelavi zvoka nešteto. Eksperiment bi ga lahko odpeljal kamorkoli. Mnogokrat niti ni mogoče razlikovati med sintetiziranimi zvoki in avtentičnim izvorom. Vse je pregneteno, premešano, zabrisano. Poenoteno v simbiozi naravnih zvenov in elektronskih pomagal.
Večinoma je ta muzika osnovana na dronanju, manj na rtimičnih poudarkih. Prej je namenjena zvočni meditaciji kot aktivnemu uživanju. Že zaradi bogastva tekstur in stalnega prelivanja teh pa ponuja tudi užitev v zgolj spremljanju vseh zabeleženih domislic. V siceršnji poplavi ambientalnega eksperimentalizma, ki se bohoti v zavetju dostopne tehnologije, je ustvarjanje R Iwanskega dobrodošla izjema.

Če gre Rafalu za poenotenje različnih izvorov zvoka, se Refree na vsak način upira klasifikaciji. Občutek ob poslušanju aktualnega albuma je celo, da je njegov namen zmesti poslušalca. Navajeni smo na približno poenoten pristop, zvok, slog, razpoloženje določenega albuma, ampak ne. Refree nam na albumu El Espacio Entre ponudi "vse"; od zborovskega petja, pred akustičnih folk motivov, do izpadov v "industrijski" metež. Kako naj se poslušalec/poslušalka znajdeta v primežu žanrskih preskokov? In obenem ne gre za zbrko semplov, ampak za večinoma zaključene kompozicije.
Del razloga za to kakofonijo žanrov leži v dejstvu, da je Refree v samostojni abum predelal svojo glasbo za nemi španski film The Cursed Village iz leta 1930. Kakopak, spremljava h gibljivi sliki je nekaj drugega kot poslušanje zgolj zvočnega dela. Očitno se Refree ni kaj prida oziral na poenotenje "razpoloženja", on, kot avtor, se je pač prilagodil dogajanju na filmskem platnu. Brez tega obvisimo v zraku, čudimo se vsem divljim domislicam in nekako izgubimo sled...

Dunajski trio Bulbul je potreboval dobrih 25 let, da je izkristaliziral lastno početje. Po diverzantskih izbruhih rockovskega hrupa z vmesnimi izleti v plesne vode, so Manfred Engelmayr, Roland Rathmair in Dieter Kern na aktualnem albumu Silence!, v skladu z naslovom, upoštevali tudi to – tišino. Nikamor več se jim ne mudi, tokrat so se v večji meri posvetili podrobnostim, odtenkom lastnega špila.
V ospredju je dub rockovski boben, ta tvori temelj vseh šestih kompozicij albuma. Torej je ritem suh in mogočen, udarja silovito, a obenem se razleze v prostor. Spodaj prileze brnenje, ki bi bilo lahko vibracija kitarskih strun ali sintetizator v nizkih registrih. Ker Bulbul tokrat meljejo počasi, tudi kompozicije kar trajajo in trajajo. Nimajo običajnega dinamičnega loka, naraščajo in upadajo na način pionirjev industrijskega duba Scorn ali God. Oziroma je sam razpored skladb ukrojen na dinamiko celotnega albuma. Šele v zadnji tretjini se namreč Bulbul razživijo, napnejo sile in se približajo kitarski ekstazi kakih Neurosis. In še takrat ohranijo nenavadno prečiščen zvok, kjer je vsak zven, naj si bo še tako hrupen, na svojem mestu. In zato nič manj ne zareže!

V pomenljivo imenovani seriji Mind Travels je izšel že peti album naveze Geins’t Naita in Laurenta Petitganda. Prav na snemanju aktualnega albuma OLA se jima je pridružil še en veteran, angleški mojster zvočnega kolažiranja Robin Rimbaud, bolj znan po imenom Scanner.
Pravzaprav je rezultat njihovega snovanja zelo blizu njihovemu pedigreju. Vsem je blizu t..i "industrijska elektronika", z nujnimi odstopanji. Laurent, na primer, večinoma pripravlja filmske soundtracke, tudi za Wima Wendersa. Scannerju so bližje studijske manipulacije, Geins't Nait se nagiba k temačnejšim razpoloženjem. Zatorej imamo tu pritlehno brbotanje, zamešano z oddaljenimi monologi, ki le mestoma prerastejo v koncizno zvočno maso. Posamezni prispevki so večinoma zabrisani, popačeni, sprocesirani, vse v smislu neke abstraktne "zgodbe". Še dopadljiva igra klavirja se komaj, nekako sramežljivo prebija na površje, a jo vedno znova preglasijo vsi ti moteči elementi.
Ob tem misli zlahka odtavajo v neznano...

Le pri avstrijski založbi GOD Records je potihoma izšel novi album Laibacha. Še enkrat več in še bolj izrazito se je pokazala dvotirnost njegovega početja. S Sketches Of The Red Districts se namreč Laibach ozira v svoje začetke, v domači rdeči revir, poudarja politične in socialne okoliščine, ki so privedle do ozaveščenosti tamkajšnjega prebivalstva.
Nekaj predloge predstavljajo zapisi partizana, pisatelja in pesnika Franceta Kozarja, ki je padel leta 1944 v Zgornji Savinjski dolini. Laibach je uporabil le skice, grobe poteze, ki najbolj zarežejo. Najsi bo to zgolj rudarski pozdrav, sentimentalni pesniški verzi, srhljivo morbidne ekpresije vse do političnih parol, ki delujejo avtokratsko, a napeljujejo na splošno dobro. Vse z distance, ki presojo prepušča poslušalcu. Obenem je v največji možni meri uporabil sredstva, ki kličejo v spomin njihova zgodnja "industrijska" dela. Pri tem vseeno ne more prikriti dejstva, da so posnetki sveži, produkcijsko "silovitejši". Tule ni nobene pop privlačnosti, še militantnih koračnic ne. Samo suhi, razčlovečeni udarci in hrup. Približek tega, kar bi Laibach naredil iz te predloge v začetku 80-ih let, če bi le utegnil.
Album je strogo namenjen ljubiteljem zgodnjega Laibacha. Izšel je le na CD in na vinilni plošči, še digitalnega dolpotega ni na voljo, kaj šele strimanje. Za širšo rabo je takorekoč sočasno izšel singel Love Is Still Alive, s katerim se je Laibach na krilih drugega dela filma Iron Sky z osmimi verzijami kozmično country popevčice izstrelil v širjave domačega – Osončja.

Pri Yo La Tengo nikoli ne vemo, kaj bomo dobili z naslednjim albumom. Iz okvira kitarskega rocka so izstopili nekje s šestim albumom Painful, prvim za založbo Matador, s katero si izkazujejo zvestobo še dandanašnji. Najbolj v širino so šli z Electr-O-Pura, pa tudi I Can Hear The Heart Is Beating As One je poln preskokov v psihedelijo podprte s hiphopovsko sinkopiranimi ritmi in podložene z elegentnimi klaviaturami. Vmes so stregli z zasanjano nočno glasbo na albumu And The Nothing Turned Inside-Out, a še vedno so se radi vračali k osnovni postavitvi kitare, basa in bobnov. Podobno zasanjani, vase zagledani so bili še na prejšnjem "rednem" albumu There's Riot Going On, potem pa prešli v fazo improvizacije, še posebej, ker so bili prisiljeni v izolacijo, ko so lahko uprizarjali špile le v lastnem vadbenem prostoru.
Iz teh improvizacij je najprej nastal inštrumentalni album We Have Amnesia Sometimes, tiste predloge, na katere jim je uspelo umestiti petje, pa sestavljajo aktualni album This Stupid World.
Po nepisanem pravilu naj bi album uvedla krajša udarnejša pesem, ne pa devetminutni trans z naključnimi vpadi in izpadi kitarskega škripanja. Stanja budnosti oziroma angažmaja in na drugi strani zapiranje v lastni svet se nadaljuje skozi celoten album. Že Ira Kaplan praktično nikoli ne povzdigne glasu, kaj šele Georgia Hubley, ki nas zlahka zaziblje v spanec. Spodaj pa vedno nekaj brbota in žubori, nek moteč element, ki svari in opominja na stanje stvari.
Po vsem, kar so Yo La Tengo že izkazali na prejšnjih 16-ih albumih, nekega silnega presežka ni bilo pričakovati. Je pa zato This Stupid World še ena močna kolekcija domiselno narejenih pesmi, po občih standardih še vedno dokaj izkrivljenih in neprilagojenih, a utrjujejo zaupanje v popolno avtorsko noto tria iz Hobokena.

Še v tretje, po desetih letih premora, je Tom Barman ponovno sestavil dEUS. Od prvotnih članov mu stoji ob strani le Klaas Janzoon, ki je tokrat večinoma obesil violino na klin in operira s klaviaturami. V skladu z namenom "povratniškega" albuma How To Replace It.
Razlika je očitna. Res ostaja petje in glas Toma Barmana lepo razpoznavno, poje nekoliko nižje kot prej (poznajo se leta) in to izkorišča v pesmih, ki vlečejo k Leonardu Cohenu. Ampak veliko raje se prepušča bombastičnemu, nabuhlemu zvoku spektakelskih razsežnosti, čemur se običajno reče "sodobna produkcija". Nekdanje "underground" estetike je bolj malo.
V začetkih dEUS je Tom rad pravil, da: "poskušam napisati popolno pop pesem, ostali pa jo poskušajo uničiti". Res so bile zgodnje pesmi polne divjih aranžerskih domislic, violina je škripala, kitare so šle po svoje, vmes so brenčala trobila... Tudi žanrsko so bili dEUS praktično neulovljivi, a zadržali karakter.
Očitno si Tom po 30 letih glasbenega udejstvovaja želi še komercialne potrditve. Vmesni premor je izkoristil za udejstvovanje v jazzovsko-funky nastrojenih TaxiWars, ki so bili povsem druga zgodba.
Tom Barman, kakor obrneš, alfa in omega skupine, še vedno piše spodobne pesmi, le preobležene so z generičnimi aranžmaji, torej so zgolj spremljevalne narave in ne dovolijo, da pesmi poletijo. Vsega je preveč. Očitno so dEUS pozabili na izrek "manj je več" in ga obrnili na glavo. Nova usmeritev dEUS cilja ne velike odre, pomanjkanje izvirnih idej pa bodo verjetno zakrivali odrski efekti.

RETROMANIJA

Ob vseh stranskih projektih je delo matične zasedbe The Notwist zastalo, vmes se je zgodila še koronska pandemija in čakali smo sedem let na studijski album Vertigo Days. Ob številnih gostujočih glasbenikih in dolgotrajnem piljenju posnetkov v studiu se je izgubila začetna iskra, in zato, zgolj ugibam, so se The Notwist po dveh letih odločili za revizijo albuma. Večino pesmi so izvedli "v živo" v svojem vadbenem prostoru Alien Research Center, ki služi tudi za snemanja. Posnetki tega koncerta v studiu so sedaj na voljo v obliki albuma.
Izkaže se, da velike razlike ni. The Notwist s pomočjo studijski trikov ali The Notwist prepuščeni igri šestih članov brez semplanja. Še najbolj na udaru je petje Markusa Acherja, a ohranja vse občutljive odtenke interpretacij oziroma razpoloženj. Obenem so na mestu vsi domiselni aranžmaji, v tem se The Notwist bistveno razlikujejo od večine "indie pop" skupin. Zlahka preskočijo v trip-hop z jazzovskim pridihom, zaigrajo na folk strune, brez semplov, nasnemavanja in popravljanja so s privitimi kitarami še bolj udarni. Ta koncertni album brez občinstva se zdi kot zadnja, dokončna vaja pred dejansko koncertno turnejo. Zna biti uspešna.

Berlinski trio Groupshow je v letih delovanja od 2005 do 2018 uspel izdati le dva albuma, še od tega je eden koncertni. Raje kot snemanja so imeli koncertiranja, raje so improvizirali kot skladali. Ko so jih povabili za spremljavo osemurnega filma Empire Andyja Warhola, so ta čas zlahka zapolnili z inventivnimi posegi. Tudi sicer so si zadali poseben kod dela; njihova godba naj ne bi imeli dramatičnih zasukov, običajnega dinamičnega nihanja, naj bi bila brez začetkov in koncev. Vsaj v teoriji.
Za prvi in edini vinilni album so izbrali najbolj uspele izvlečke koncertnih nastopov, domačih vaj in tistih nekaj snemanj. Vse pod udarnim (in nedvomno samoironičnim) naslovom Greatest Hits.
Glavne niti vleče Jan Jelinek, nenazadnje so Groupshow nastali, ko sta se je njegovemu nastopu leta 2005 pridružila Hanno Leichtmann in Andrew Pekler. Muzika je tako postala še bolj interaktivna in še enkrat dokaz, da elektronska glasba ni nujno mehanska in hladna, ampak nadvse organska, stalno razvijajoča in gibka. Že sam Jelinek je s solističnimi projekti izkazal različne pristope k oblikovanju zvočnega gradiva; posluževal se je semplov, vnašal šume in digitalna popačenja, poudarjal base, izkrivljal ritme. Ko temu prištejemo še organsko jazziranje bobnov in dodatne elektronske vpade in izpade, dobimo nešteto izhodišč in možnih izvajanj. Ker jih uprizarjajo mojstri poklica, je glasbeno potovanje še toliko bolj privlačno.

Praktični sočasno z Jelinekom se je na evropski eksperimentalni elektronski sceni pojavil finski zvočni malipulator Sasu Ripatti, bolj znan pod imenom Vladislav Delay. V polju t.i. minimal techna in glitch elektronike je našel svoj prostor, v izvajanju je dopuščal napol naključne intervencije, se sproti izmikal pričakovanjem plesa željnega poslušalstva in sploh lastno vizijo postavljal pred potrebo trga.
Ker se je tudi ta prostop že dodobra izčrpal, vsa ključna podžnarska izhodišča so preigrana, ostane pogled nazaj, na referenčne albume. Eden teh je izšel prav izpod prstov Vladislava Delaya, dobro uro trajajoč Whistleblower. Ljubitelji, ki svoje glasbene zbirke gradijo na vinilnih izdajah, zagotovo najprej poiščejo najbolj reprezentativne plošče določene smeri/scene. Delay jim je ponudil svoj Whistleblower sedaj prvič na dvojnem vinilu, remasterizirani posnetki pa so na voljo tudi v digitalni obliki preko bandcampa.
Skozi številne studijske intervencije je techno-dub povsem izgubil svojo izvorni namen. Prevečkrat je prestreljen s popačenimi teksturami, odmevi prej zavirajo pod pospešujejo zvočni tok, nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim beatom. Ampak brez skrbi, Vladislav Delay vseeno skrbi za, v celoti gledano, dokaj umirjeno ježo, skoraj chill-out je, a znotraj se dogaja in dogaja. Verjetno res eden ključnih albumov "žanra".

Foto/Photos:
The Necks (bandcamp)
Martyn Bates (bandcamp)
Mathias Götz (Millipede) (bandcamp)
Remont Pomp (facebook)
Rafal Iwanski (bandcamp)
Refree (bandcamp)
Bulbul (facebook)
Geins’t Nait & Laurent Petitgand (G. Didierjean)
Laibach (bandcamp)
Yo La Tengo (bandcamp)
dEUS (facebook)
The Notwist (bandcamp)
Groupshow (bandcamp)
Vladislav Delay (discogs)

(Rock Obrobje, 1. marec 2023)

Janez Golič