Januar 2019

V začetku leta se nadaljuje serija ponatisov ključnih albumov iz zgodovine popularne glasbe, tudi tistih z roba. Vrstijo se številni odkloni v polju t.i. indie rocka, predvsem psihedelija je še vedno v ospredju. Kar pelje naravnost v atmosferiko...

PONATISI

Caspar Brotzmann Za ponatise je običajno pravi čas proti koncu leta, ko se naše denarnice lažje odprejo. A nemški kitarist Caspar Brotzmann se je odločil za ponatis svojih dveh zgodnjih albumov v januarju, ko vlada zatišje in morda ravno zato vsaj informacija lažje pride do zainteresirane javnosti. Blizu 30 let je minilo od izvorne objave albumov The Tribe in Black Axis (oba Southern Lord), dovolj da še pritegne kakšnega starega ljubitelja za nakup vinila in z upanjem, da bodo tudi mlajše generacije prepoznale unikaten pristop do igranja kitare oziroma igranja celotnega tria Massaker. Caspar Brötzman (sin saksofonista Petra Brötzmanna) je samouk. Igra po posluhu, tako, kot se njemu zdi prav. Zvok električne kitare je nastavil po Hendrixu, vMassaker v pomoč basist Eduardo Delgado Lopez in na prvem albumu bobnar Jon Beuth, kasneje pa Danny Arnold Lommen. V vsakem primeru je igra daleč od rockovske ritem sekcije, kakor jih poznamo iz zlatih šestdesetih oziroma se kvečjemu napaja ravno pri vrtinčenju Hendrixovega tria Experience. Več dolguje newyorški „šoli“ hrupa, le da so dinamični poudarki oziroma izleti iz pritlehnega brnenja kitarskih strun v popoln nalet hrupa še izrazitejši in povsem nepredvidljivi. Besedila, kolikor jih je, so le izbruhi urbanih ekspresij, zelo primarni so, konec koncev je tudi naslovnica albuma Black Axis preslikava jamskega motiva naših pradavnih prednikov, podpisal jo je kar sam Caspar Brötzmann.
Vreden omembe je še ponatis prvega albuma poljskega dua MAPA, ki sta ga sestavljala Paul Wirkus in Marcin Dymiter. Leta 1998 je bil t.i. postrock na vrhuncu, možnosti raznih odklonov še odprte in MAPA sta jih lepo izkoristila. Zamisli sta si izmenjevala in nadgrajevala na daljavo, namreč Wirkus se je preselil v Köln (namig; dolgoletno domovanje slavne nemške zasedbe CAN), kjer je pripravil ritmično podlago, na katero je Dymiter nalagal zvočno plast za plastjo. Njuni pristopi k oblikovanju zvočnega zapisa so bili kar se da različni, nekje umirjeno elegantni, drugje divji in nebrdani, za povrh še podkrepljeni s stalnimi studijskimi triki, od duba preko postopkov rezanja in lepljenja do vmešavanja konkretnih zvokov. Še danes glasba z albuma Fudo (Gusstaff) zveni intrigantno in navdihujoče. Ponuja možnosti nadaljnjih raziskovanj v tej smeri.
Hi-Fi Is Sweeping the Country! V bistvu dvojni album Hi-Fi Is Sweeping the Country! (Edition Telemark) projekta Populäre Mechanik ne sodi v rubriko „ponatisi“. Na albumu so zbrani posnetki nastali v letih 2005 do 2014, ki pa do sedaj sploh še niso bili objavljeni. Populäre Mechanik so jih naredili kar v vadbenem prostoru (pravi underground) in se šele sedaj odločili za objavo. Zametki skupine segajo že v zgodnja osemdeseta leta, ko je Wolfgang Siedel okoli sebe zbral ohlapno zasedbo eksperimentalnih glasbenikov. Konec osemdesetih je Wolfgang razpustil skupino, ki je v desetletju za seboj pustila ne vinilni singel in dve kaseti. Ko je leta 2005 Siedel ponovno zagnal Populäre Mechanik s povsem drugimi glasbeniki, je očitno užival predvsem zase. Po slišanem pa bi bila velika škoda, če bi posnetki obležali na trakovih ali diskih, saj ponuja alternativo današnji anemični produkciji. V ospredje postavlja drzne eksperimente, ki pa so dovolj komunikativni, da pritegnejo že na prvi posluh. Večinoma spontani izlivi poezije se prilegajo svobodno improvizirani psihedeliji, ki preči meje žanrov in se pri nobenem ne zadrži prav dolgo. Raje preskakuje po svoje, glede na trenutno razpoloženje in namig. Ti valeči zvočni eksperimenti se mestoma prelijejo v divji garažni rock z odmerki jazzovskega krika in naprej v kaos „žive“ elektronike. Produkcija je temu primerna „garažna“, a ravno zato glasbi primerna in nadvse organska. Samo na vinilu, samo 300 kosov.

INDIE ODKLONI

Deerhunter - Why Hasn't Everything Already Disappeared? Kot se radi zgodi je tudi Bradford Cox po sedmih albumih svojih Deerhunter potreboval spremembo. V njegovem primeru je bil to umik v mirno okolje Teksasa, kjer je praktično šest mesecev snoval in snemal album Why Hasn't Everything Already Disappeared? (4AD). No, ni pa se zadovoljil s pesnitvami o lepotah in razsežnostih okoliških prostranstev, njegov pogled je segel še mnogo dlje in globje. Tematiko bi stežka spravili na skupni imenovalec, saj ga tare tako globalno segrevanje, umor angleškega politika, ruska revolucija in James Dean. Sprememba je tudi v širši uporabi glasbil. Kitara igra obrobno vlogo, v ospredje stopajo širše aranžerske rešitve, celo čembalo v uvodni Death In Midsummer, kjer gostuje Cate Le Bon. Še vedno pa pesem, in ne edina, zveni bolj „angleško“ od vse prejšnje glasbe Deerhunter. V spomin kliče pozne Beatles, tudi Kinks, po rabi elektronike se približa retro-futurizmu Garyja Newmana, le nekateri produkcijski prijemi kažejo na sodobnost. Glavno draž le predstavljajo same pesmi kot take, ki so domiselno in navdahnjeno strukturirane, preproste v osnovi in še vedno dovolj izvirne v izvedbi, da ne podležejo sivemu povprečju današnje večine „indie“ produkcije.
V tem polju se trudijo tudi škotski The Twilight Sad. Po začetnem kreativnem valu se je trio skoraj moral vzeti nekaj več časa (premora) za aktualni, že peti dolgometražni album Won't Be Like This All The Time (Rock Action). Okvir kot so si za zastavili na začetku, so dodobra izčrpali, potrebna je sprememba, nek odmik od varnega zavetja že doseženega. Žal se je zgodil premik v zanesljivo „sodobnost“; tokrat so si The Twilight Sad nastavili „moderen“ zvok, stisnjen, skompresiran (DR=5), zgoščen, zvok je zmiksan v gosto maso, kjer je težko prepoznati posamezna glasbila, le vokal Jamesa Grahama je izpostavljen, štrli ven, kot da ni del spremljave. Tudi aranžerske rešitve so preproste, zbite na osnovo, zgolj držijo ta zvočni zid brez izrazitih motivov in prehodov. Pesmi same so sicer čisto solidne, v drugačnem zvočnem prijemu bi bile povsem sprejemljive v okviru post-darka.
MONO Nič bistvenega se ni spremenilo niti pri japonskem kvartetu MONO. Zadnji albumi sicer ponujajo večji razpon med stonerskim kitarskim zidom in padci v tihe pasuse komaj drhtečih kitarskih strun, a polje je že hudo izčrpano, manjka vsaj navdahnjenih motivov. Na aktualnem albumu Nowhere Now Here (Pelagic Records) smo priča stalnim poskusom, kako iz tisočkrat preigranih linij potegniti še kaj vznemirjenja. A kaj, ko so vse preigrali že Mogwai, in to precej bolje.
Kot da bi šlo za skupni dogovor so se po dobrem desetletju zatišja vrnili vsi glavni protagonisti t.i. shoegazinga. Po My Bloody Valentine, Ride, Slowdive in Lush so ponovno dejavni tudi Swervedriver. In podobno kot pri prej naštetih se tudi pri Swervedriver ni spremenilo nič bistvenega. Zmazane kitare, v ozadje potisnjen ritem in zamaknjeno petje je odlika aktualnega albuma Future Ruins (Dangerbird Records). Težava je le v tem, da so že v njihovem katalogu številni podobni posnetki, kaj šele, če prištejemo še vse dosedanje dosežke njihovih sodobnikov. Prepričali bodo le že prepričane oz. strastne ljubitelje žanra. Ostali bomo/bodo ostali pri ključnih albumih iz preteklosti.

ATMOSFERIKA

Gemini 4 Hugo Race je samo namignil, kaj bi se znalo izcimiti iz elektronsko-atmosferične podlage, ki sta jo z Michelangelom Russojem pripravila za priredbe bluesov Johna Leeja Hookerja. Le kdo bi si mislil, da bo njun „blues“ povsem izginil za obzorjem kičaste space-elektronike pod imenom Gemini 4 (Gusstaff). S še dvema pomagačema sta posnela retro-elektronski album z močnim odzvenom sedemdesetih in s tem zajela val na novo odkrite fascinacije z vesoljem. Filmska industrija je to fascinacijo že dobro podprla (nadaljevanka The First, film The First Man...), pridružujejo se glasbeniki različnih izhodišč. Kaj šele bo, ko bo julija 50 let od prvega pristanka človeka na Luni?
H glasbi. Na slepo ne bi nikoli uganil, da je tule zraven Hugo Race oziroma je kar pobudnik projekta. Naslovnica sicer pritrjuje glasbi, a odmika pomisel, da zadaj dejansko stoji Hugo Race. Prevladujejo analogni sintetizatorji, kar samo po sebi ne bi bilo problematično, le njihova raba ostaja globoko v sedemdesetih. Njihovo žvižganja in zavijanja nas gladko peljejo v izven zemeljska prostranstva, le mestoma se ritmični vzorci okrepijo in lagodno glasbo za ozadje preusmerijo na plesni podij. Od Hookerjevega bluesa so ostali le odmevi orglic in godal, potisnjeni daleč v ozadje. Upam le, da se Hugo Race in Michelangelo Russo iz astralnega potovanja še vrneta na staro dobro zemljo!
Atmosferična in zamaknjena je tudi nova glasba čelistke Julie Kent. Pravzaprav je bila glasba z albuma Temporal (Leaf) najprej namenjena scenskim projektom, zgolj za spremljavo ali ozadje, šele naknadno jo je Julia predelala za objavo na samostojnem albumu. Očitno se zaveda, da bi zgolj z igro čela zašla v enosmerno ulico. S postopki nasnemavanja igra godala preraste vsaj v kvartet, in še ta je podprt z več elektronike in se zato gladko sprehaja med neoklasicizmom in sodobnim ambientom. Spoj je narejen z obilo okusa, ne zapade v lagodno newage meditiranje, ampak stalno išče kreativne silnice, zbližuje in razhaja akustični in digitalni zvočni svet. Učinkuje lahko zgolj kakor glasba za ozadje, a ponuja precej več, če se ji resno posvetimo.

Inventura januar 2019

(Rock Obrobje, 1.februar 2019)

Janez Golič