Ker smo lanskoletno decembrsko inventura končali pred rokom, so se nam izmaknile dve „pozni“ izdaji, ki sta vredni vsaj omembe. Kalifornijski trio Duster je doživel nenavaden preporod, saj so konec devetdesetih let fantje objavljali plošče (predvsem singlice) in nastopali brez posebnega odziva, kmalu po objavi drugega dolgometražnega albuma Contemporary Movement iz leta 2000 pa so se tudi razšli. In vendarle je njihova neambiciozna, introvertirana, podproducirana glasba (dejansko posneta v garaži) postopoma našla zveste in vse številčnejše poslušalce. Očitno obstaja občinstvo, ki ceni predvsem avtorski pristop in manj vsesplošno prilaganje širšemu, z algoritmi preračunanemu okusu. Za uvod v svež album, ki nosi v naslovu kar ime skupine Duster, so fantje v maniri najprej objavili vinilni singel, ki ga ni na albumu, in še prej, v začetku lanskega leta je izšla pregledna zbirka Capsule Losing Contact s praktično vsemi posnetki, ki so jih naredili v svoji prvi fazi. Z novim albumom se v njihovi glasbi ni nič bistvenega spremenilo. Še vedno delujejo po starem; snemajo doma v garaži, analogno, in še vedno se njihova glasba giblje počasi, brez izrazitih vrhuncev in drugih popularno-glasbenih vzgibov. Petje je potisnjeno v ozadje, prekrito s shoegazersko kitaro in elektronskimi efekti. Bobni so garažno zmazani, činele kar pršijo naokrog. In seveda, od nosilcev zvoka je na voljo le vinil.

Pred koncem lanskega leta je izšel tudi skupni album norveškega ženskega tolkalskega tria Pinquins in rockovskega tria Moe, slednji z močnim nagibom v hrup. Ali so se vsaj tako nagibali v preteklosti. Na skupnem albumu Vi som elsket kaos (z ljubeznijo do kaosa) namreč vsi skupaj ponujajo nenavadno razgibano ježo s številnimi zasuki in pospeševanji. Vse skupaj zveni prej kakor scenska glasba za multimedijsko predstavo kakor album, ki bi ga pozorno poslušali v domačem okolju. Dekleta iz tolkalskega tria tudi pojejo ali bolje vokalizirajo, po potrebi in v skladu s sporočili je njihov glas največkrat jezen in kričav, drugje spet pomirjen in zgolj šepetajoč, lahko se močno krohotajo ali po otročje opevajo položaj banalne stvarnosti. Rockovski trio se temu dinamično prilagaja, mestoma žge na robu hrupa, lahko se umakne in čaka kot na preži, da po potrebi vskoči v prvi plan. Polje izraznosti je tokrat izjemno široko, pa vendarle nikoli ne zapade v banalnosti eklektičnosti zaradi te same. Kot tudi ne sodobnosti za vsako ceno.

Tu nekje se dobro počutijo tudi japonska dekleta OOIOO. Dolgo ni bilo slišati zanje, lani so le za japonski trg objavile album Nijimusi, prvi po osmih letih, nedavno ga je za preostali svet objavila čikaška založba Thrill Jockey. Uvodni trenutki kažejo na nasledstvo japonskih legend hrupa Boredoms. Bobnarka in prvi glas OOIOO, Yoshimi P-We je pač dolga leta držala ritem v Boredoms, in nekaj te kričave razigranosti je prenesla tudi v svojo skupino. A kmalu se izkaže, da je Nijimusi nekakšen prerez vsega, kar so OOIOO že počele v svojih 25 letih delovanja. Imele so že različne faze, obdobja, in sedaj je čas za rezime. K sreči je ta povzetek nadvse avtorski in drzen obenem, nobenega prilagajanja trenutnemu dogajanju ni zaznati. Dekleta znajo hitro in učinkovito preskakovati med obredno razposajenostjo in izleti v zvočno kakofonijo, kjer so glasbila le „izvori zvoka“, brez tradicionalne delitve vlog. Vsi ti pristopi so tudi v „pravem“ ravnovesju, oziroma se OOIOO izogibajo določenemu slogu, opredelitvi, raje se prepuščajo trenutnemu nagibu. Z izvedbo teh divjih zamisli nimajo težav, konec koncev so že dolgo mojstrice svojega poklica. Blizu albuma tega meseca.

Prav tako za Thrill Jockey je svež album objavil nemški mojster elektronskih manipulacija Markus Popp oziroma Oval. V okviru elektronske glasbe je preizkušal že marsikatere meje; velja za pionirja t.i. glich elektronike, sodeloval je z južnoameriškimi glasbeniki, uvedel prave bobne, ponudil plesno klubsko muziko. Tokrat je sproduciral zvočno bogat album Scis, ki prehaja med plesnim poudarkom in zvočnimi eksperimenti enega širokega nabora zvočnih sestavin. Še vedno ostaja občutek, da je ta glasba prvenstveno le namenjena poslušalskemu okolju in manj plesnemu podiju. Več je posegov v zvočni okras, večja skrb je namenjena obdelavi aranžmajev. Pravzaprav Markus stalno posega oziroma obdeluje posamezne zvočne elemente, nikoli ne dopusti, da bi tekli svoj sprogramirani krog. In ker je teh sestavin nadpovprečno veliko, je tudi delokrog njegovih posegov nadvse obsežen. Tokrat je vključil tudi akustična glasbila oziroma tolkala, a nič od tega se na koncu ne sliši tako, kot je dejansko posneto. Vse je podvrženo naknadni obdelavi, vse v smislu popolnega konglomerata postopkov in učinkov. Eden tistih albumov, ki ga z vsakim poslušanjem na novo odkrivamo.

Komaj kaj sodobnosti pa je zaznati v glasbi še enega projekta enega moža, Deserta. Matthew Doty je tokrat vzel stvari zgolj v svoje roke, dovolj je bilo koordinacije in prilagajanja med člani zasedb Saxon Shore in Midnight Faces. Na albumu Black Aura My Sun je spisal vse pesmi, odigral vsa glasbila, opravil snemalno delo. Praktično vsak izvor zvoka (bobni, kitara, sintetizatorji, vokal...) je podkrepil z močnim efektom odmeva. Tisto, kar so “patentirali“ že Cocteau Twins skozi osemdeseta, je Doty potenciral do skrajnih meja. Ti odmevi se gibljejo v prostoru v neskončnost, mestoma se srečajo v krešendu studijskih manipulacij, drugje se potopijo praktično v tišino. O čem poje Matthew Doty večinoma le ugibamo, saj je tudi petje podvrženo tem silnim postopkom podaljševanja zvoka. S tem tudi pesmi kot take izgubijo na pomenu, fokus se premakne na zvočne učinke.

Bolj na tehnične veščine se naslanja norveški kitarist Stein Urheim. Po lanskoletnem solističnem izletu je tokrat sestavil širšo zasedbo prekaljenih glasbenikov, le tako mu lahko sledijo skozi številne glasbene domislice. Album Downhill Uplift uvede umirjena, razrahljana filmska tema, z razpotegnjenim kitarskim zvenom v središču, kar odpira številne možnosti nadaljevanja. In te Urheim tudi izkorišča. Tri pesmi tudi poje, in to povsem suvereno v slogu čikaške šole z Jimom O'Rourkom ali Ryleyem Walkerjem na čelu, skupaj z njunima poskusoma sredinskega pop-rocka z jazzovskim odmerkom za ozadje. Podlaga se gibko preliva od country žvenketa do razpotegnjenih kitarskih vinjet, ki vizualizirajo ameriška prostranstva. Kvartet seže do navidezne improvizacije, spusti se z vajeti in zdrvi po neraziskanemu terenu, posebej v inštrumentalnem podaljšku pesmi Free To Go. Zato pa v celoti kvartet vzdržuje solidno ravnovesje med vsemi temu pristopi, nič posebej ne izstopa, ne prevladuje, ne določa. Podobno velja za vsako pesem posebej; z bogatimi in vseskozi živimi aranžerskimi posegi Urheim Stein s svojo zasedbo poskrbi za poslušalčevo pozornost, navkljub navidezni ležernosti muziciranja.

Tudi nekateri veterani še niso povedali vsega. Wire, angleška post-punk skupina, stopa v 45.leto delovanja (resda so si vzeli vmes dva premora) in to z eno navdahnjeno zbirko nadvse preprostih pesmi. Na albumu Mind Hive še enkrat izkazujejo prefinjen občutek za melodijo na eni strani, a še vedno presenetijo z izvirnim aranžerskim pristopom. Razlika se skriva v podrobnostih; v malih zamikih med petjem, igro dveh kitar, globokim basom in metronomično odrejenim bobnom. Če je pesem zgrajena na vsega dveh akordih, jo znajo Wire nadgraditi v malo pop mojstrovino. Še vedno velja manj je več. Seveda to niso več tisti Wire, ki so na album zabeležili 21 pesmi, nekatere tudi krajših od minute. A to tudi niso tisti Wire, ki so se skozi osemdeseta prilagodili duhu časa. Ne, sedaj izstopajo od vsega zunaj njih, imajo svojo pot in ta vodi samo naprej.

Podobno velja za francosko veteranko, glasbenico, igralko, pesnico, in nasploh angažirano in radikalno umetnico Brigitte Fontaine. Zaradi svoje neuklonljive drže je še vedno povsem na obrobju. K sreči pa njeno ustvarjalno moč prepoznajo nekateri drugi glasbeni zanesenjaki; Laetitia Sadier iz Stereolab mi jo je že pred 20 leti izpostavila kot glavni vzor, Kim Gordon je fenica in Sonic Youth so prispevali dve pesmi za njen album Kekeland iz leta 2001. Kasneje je snemala z Grace Jones v zgodnjih sedemdesetih pa celo z Art Ensemble Of Chicago. Med mnogimi drugimi. In že zaradi teh navez glasba Brigitte Fontaine le pride do naših ušes.
Ne, leta res niso pomembna ali odločilna. Pri svojih 80-ih Brigitte hrope in kriči in opozarja in žuga, še vedno je ne zanimajo tržne niše in algoritmi in kaj se danes splača in kaj je „in“. Dela svojo stvar, in s svojo spremljevalno zasedbo ponovno izstopa. Ali vse bolj izstopa iz žanrskih zavetij, v katerih se je zadrževala na večini prejšnjih albumov. Bila je še spravljiva, mestoma všečna in po frikovsko zabavna. Sedaj se je odpovedala še tej, relativni pristopnosti, očitno so razmere resne. Če vsebina oziroma sporočilo to zahteva, bo zasedba žgala en pritlehni hardrockovski rif. Drugje zapadejo v disonance, ali peljejo njeno pripoved na plesni podij. Ali se mu zgolj približajo, čistih žanrskih oblik namreč na albumu Terre Neuve pač ne boste našli. Vse je prirejeno viziji Brigitte Fontaine, in ta v vseh pogledih odstopa od norm.

Ko sta se Alexander Hacke in Danielle De Picciotto odločila za nomadsko življenje, je bila to tudi odločitev o potovanjih, iskanjih, svežem navdihu in predvsem pot h glasbeni avanturi. Nazadnje sta se nastanila na zahodni angleški obali, v mestu Blackpool, s čezmorskim pogledom na Irsko. Tega predela se neoliberalizem skoraj ni dotaknil, življenje tam teče še po starih tirnicah. V tem okolju se lahko šele zaveš, katere vrednote so pravzaprav pomembne.
Te izkušnje sta Alex in Danielle prelila v glasbo na albumu The Current. Očiten je premik od razmišljujočega, skoraj resigniranega zvena na prejšnjih album h bolj razposajeni, optimistični muziki, kar se v prvi vrsti kaže v bogatejši ritmični strukturi in bolj izpostavljenem petju. Še vedno je tu značilna govorjena beseda Danielle De Picciotto, potopljena v drone in oddaljeno igro godal. Le ko krmilo prevzame Hacke, se vzdušje dvigne tudi na površini, splošna intenzivnost se približa krešendu, taktično izpeljan proti sredini albuma. Zatem se zanos ponovno zmanjša, slabi vse do umirjenega pristanka proti koncu albuma. Kot da na koncu prevlada zavest, da večina sveta še vedno brezglavo drvi t.i. razvoju naproti. Umik je le še v umetnosti.

Za celovito pomiritev duha skrbi Robert Haigh. Čeprav ni bilo vedno tako. Igral je že glam rock, izvajal krautrockovske eksperimente, zašel v eksperimentalno elektroniko in nazadnje pristal v neoklasicizmu. Predvsem se posveča klasičnemu klavirju, na katerega igra kar se da nežno. Komaj se dotika tipk, tudi vse ambientalno okrasje naokrog je potopljeno v zavetje tišine. Na albumu Black Sarabande je dosegel novo raven zamaknjenosti, ki jo prakticira zadnjih 15 let. Ko se nam vse povzpne čez glavo, potem je tole pravo zdravilo, ki ga vzamemo brez slabe vesti in nima škodljivih stranskih učinkov.

Ponatisi etc

Očitno so se ponovni ponatisi prvih štirih albumov francoskih Heldon dovolj dobro prodajali, da se je založba Bureau-B odločila za ponatis še preostalih treh albumov na CD in vinilu. Vse so Heldon izvirno posneli in objavili skozi sedemdeseta, in šele za nazaj je njihov eksperiment daljnoviden in vpliven. Kitarist Richard Pinhas se je mnogo tega naučil od Roberta Frippa, klaviaturist Patrick Gauthier se je kasneje priključil Magmi, in tu je bil še vsestranski bobnar Francoise Auger. Že po uvajajočih in zaključnih rezih skladb je jasno, da je večina zapisov izsekov precej daljših napol improviziranih kosov. Nekatere krajše objavljene skladbe se končajo, ko bi se šele začele razvijati. Dejansko so Heldon v živo izvajali polurne skladbe. Očitno je glasba nastajala hitro, spontano, in šele v končnem miksu so Heldon rezali uspešnejše dele v končne posnetke. Zato so najboljši daljši zapisi, ko so Heldon usmerili pogled proti istemu cilju in šele prava skupinska igra ponese njihov trip v neslutene daljine (19-minutna Interface je na youtube listi spodaj).
Drznili so združevati „nemško“ elektronsko šolo in angleški progresivni in psihadelični rock, vnašali so industrijski zven, mestoma so se zgubljali v neravnovesju posamičnih prispevkov, a to je del njihovega šarma. Resda so svoj čas prodali malo plošč, a stavim, da so jih poslušali tako Coil kot Neubautni. Čas za poravnavo še traja in Heldon ponovno koncertirajo.

Čudna so pota glasbenega založništva, (še vedno) zadnji album belgijskih predstavnikov rocka v opoziciji, Univers Zero, je leta 2014 izšel le na CD in le na Japonskem. Šele nedavno je album Phosphorescent Dreams za evropski trg objavila založba Sub Rosa, prvič tudi na vinilu (na vinilki manjkata dva zapisa). To niso več isti Univers Zero s konca sedemdesetih, ko so s svojo mračnjaško, komorno rockovsko muziko sprevračali ustaljene vzorce. Ko je prvi val gibanja uplahnil, so se tudi Univers Zero razšli, in se sredi devetdesetih vrnili z bolj „sodobno“ zvočno podobo. Ker ta ni bila del njihovega DNA-ja, so se vrnili bližje izhodišču in leta 2010 postregli z zelo solidnim albumom Clivages. Žal so na Phosphorescent Dreams postali le preveč previdni, uglajeni, zadržani, premišljeni, da bi zares pritegnili. Pritegne zgolj njihova tehniška odličnost, še vedno se skladbe lomijo po svoji logiki, a žara skupinske igre ni prav veliko. Za ljubitelje.

Foto/Photos:
Duster (bandcamp)
Moe/Pinquins (Anna Julia Granberg, Blunderbuss)
OOIOO (bandcamp)
Oval (Markus Popp (bandcamp)
Stein Urheim (bandcamp)
Wire (Matias Corral)
Brigitte Fontaine (naslovnica albuma)
Hackedepicciotto (bandcamp)
Heldon (Bureau-B)

(Rock Obrobje, 1.februar 2020)

Janez Golič