Januar 2022

V januarski inventuri najprej dekleta; Cat Power v tretje ponuja zbirko priredb, Anna Von Hausswolff koncertni album in Josephine Foster še eno intimno izpoved. Kitarist Mike Cooper jo še vedno reže po svoje, Maria Moles izvaja tolkalske vaje, duo Gilded prav tako igra ponotranjeno, njuni predhodniki bi lahko bili Movietone že sredi devetdesetih. Ob koncu še razširjena izdaja tretjega albuma benda The Dream Syndicate.

Covers je že tretji album priredb pevke Chan Marshall pod imenom Cat Power, po The Covers Record in Juxebox. Torej nas je že pripravila na njen pristop. Predvsem tiste, bolj zlajnane napeve, bo priredila povsem po svoje; na primer, iz poskočnega himničnega komada bo nastala žalostinka. Čeprav se obratno komaj kdaj pripeti. Morda se ji pridruži razširjena zasedba in že zato zveni skoraj udarno, a žgočega rock'n'rolla tule ne bo.
Izbor se tudi tokrat raje nagiba k manj znanim pesmim, raje posega po skriti zakladnici folka, bluesa, rocka... Težko je pravzaprav najti rdečo nit, nekaj, kar bi bilo skupno izvirnikom, šele njena interpretacija jih združi v enotno razpoloženje. Le kaj imajo skupnega Iggy Pop, The Replacements, Billie Holiday in Lana Dey Rey? Malo, dokler te pesmi ne odpoje Chan Marshall. Nekaj je v tem krhkem glasu, da iz vsake pesmi potegne posebno kvaliteto. Ampak, ali ni malce prevzetno, da je vmes, kot vedno, uvrstila tudi eno svojo, avtorsko pesem, prirejeno po desetletju igranja v živo?

Na jazz festivalu v Montreuxu je nastopila že vrsta izvajalcev, ki jih tudi po širšem pojmovanju jazza ne moremo označiti kot take. Anna Von Hausswolff zagotovo ni jazzovska izvajalka, in tudi njen nastop iz leta 2018 ne odstopa od njene siceršnje muzike. Nastopila je s širšo spremljevalno zasedbo in odigrala izbor predvsem daljših skladb z albumov The Miraculous in Dead Magic. Verjetno bi bil solistični nastop le z orglami primernejši za te vrste festivala, ampak ne. Anna je zagrmela iz vseh topov. Ni čudno, da jo je Michael Gira izbral za ogrevanje nastopov Swans.
Najraje snema z velikimi cerkvenimi orglami, največjimi, ki so ji na voljo. Na turnejo jih pač ne more vzeti, a tudi manjši nadomestek dobro služi. Prav tako spremljevalna zasedba, ki naredi vse v smeri pompozne dramatičnosti. Resda se skladbe običajno le počasi razvijajo, orgle komaj sopihajo, a kmalu se razbesnijo in skupaj z udarom bobnov, basa in kitare povzročijo pravi zvočni metež. Skozi to se prebija njeno prodorno petje, kar še potencira čustveni (na)boj. Osnovna struktura pesmi ostaja tudi v koncertni izvedbi ista, le instrumentalni podaljški ponujajo nekaj manevrskega prostora za improvizacijo na temo. Koncertni posnetek na albumu Live At Montreux Jazz Festivaljo kaže v sijajni luči.

V vse mogoče predalčke so že uvrščali Josephine Foster, a v samo zasnovi je folk pevka preprostih pesmi, ki se nikoli ni preveč ozirala na zunanje dogajanje. Kar je plačala s statusom avtorice/pevka na obrobju. Danes imamo to srečo, da je njena glasba lažje dosegljiva kakor kadarkoli prej, le hitro se izgubi v poplavi hiperprodukcije. Zato je že dobro, da ji je v podporo glasbena založba Fire, ki že s svojim izborom opozarja in usmerja našo pozornost.
Njen položaj se ne bo bistveno spremenil niti s pomočjo založbe niti s tridesetletno kilometrino. Morda je tako še bolje. Ostaja samosvoja, intimistična brez pretenzij po širši prepoznavnosti. Tokrat, na albumu Godmother, je akustične uspavanke opremila z nevsiljivimi prelivi analognih sintetizatorjev. A zgolj poudarjajo eteričnost izpovedi, nikoli se ne izpostavljajo oziroma prevzemajo vodilno vlogo. So prej kulisa, ki nehote obarva glavno dogajanje.
Daleč od presežkov in prelomov, s katerimi nas radi zasipajo promocijska besedila, zgolj še en pošten album v seriji. Zadošča.

Kaj bi šele lahko rekli za svež album kitarista Mikea Cooperja? Še vedno se rado zapiše, da je bil resen kandidat za zamenjavo Briana Jonesa v The Rolling Stones, kar je odklonil. Po slišanem na njegovih solističnih ploščah, je jasno zakaj.
Sedaj še bolj kot konec šestdesetih. Tedaj je še igral akustični blues po vseh mogočih otoških festivalih in klubih. Ob prelomu v sedemdeseta je „padel" med improvizatorje ali vsaj razširil nabor možnosti igranja kitare. Sredi devetdesetih se mu je zgodil tretji večji prelom, po potepanju po pacifiških otokih je odkril neokrnjeno kulturo odmaknjenih ljudstev, in njihovo kulturno dediščino je začel vpletati v svoje muziciranje. Moral je le še dodati elektronska pomagala, šele tako je lahko združil različne pristope v celostno vizijo.
Na albumu Oceans Of Milk And Treacle je še enkrat rezimiral svoja zanimanja. Uvede posnetek neokrnjene narave, ki ga Mike nadgradi s procesiranimi efekti. Kmalu se oglasi dokaj značilna igra kitare lap steel, daleč od uglajenega country sloga je. Raje igra praktično naključne tone, in ker med njimi drsi po strunah, se vse skupaj sliši kot ekvivalent moogovega sintetizatorja. Še jazzovsko navdahnjena igra saksofonov v rokah štirih gostujočih improvizatorjev, je prav lagodna v primerjavi. Za tretji antipod skrbi obredna ritmika, drži in povezuje vse niti skupaj.
Muzika je pravzaprav spremljava nememu filmu istega naslova, in lahko si predstavljamo, da je dogajanje dokaj pestro. Ravno zato tudi glasba stoji sama zase, če ne drugače, je zagotovo kasneje urejena s poslušalcem v mislih. Teče logičen dinamični tek, gladko se giblje med zgolj konkretnimi zvoki do popolne kakofonije z obredno zamaknjenostjo vmes. Pri skoraj osemdesetih se Mike Cooper še ne pusti ujeti.

Prav tako za založbo Room40 v lasti Lawrencea Englisha je izšel prvi album avstralske bobnarke Marie Moles. Čeprav rokuje še z vrsto drugih pomagal in vse od leta 2014 sodeluje in objavlja posnetke širom sveta. A For Leolanda je prvi povsem njen dolgometražni album.
Navdih je našla v glasbenem izročilu Filipincev. To je bila kar njena zasnova, na katero je naigrala svoje tolkalske in druge vaje. Ampak počasi se razvija tole potovanje. Vsaj uvodni zapis je ambientalno lirična vinjeta, Maria se komaj dotika tipk klaviatur in v ozadju le pritlehno škrtajo konkretni zvoki nedoločljivih izvorov. Izstopa In Pas-an, ki je ime farme njenega očeta, kjer je velikokrat poslušala glasbo filipinskih gongov. V trinajstih minutah šamanske ritmike zagotovo doseže želen učinek. V drugi polovici albuma se vrne v meditativno izhodišče, tokrat z igro na tibetanske lonce. Mati Leolanda, ki ji je album posvečen, bi zadovoljno kimala.

Prav tako v Avstraliji in v počasnem tempu ustvarjata Gilded. Prvi album Terrane sta Matt Rösner in Adam Trainer posnela in izdala že leta 2012, takoj po avstralski turneji pa že zasnovala tisto, kar je šele nedavno zabeleženo na albumu Alden. Zakaj se je vse tako zelo zavleklo, ni jasno.
Morda je razlog v njuni razseljenosti, le poredko se srečata, in takrat pač snujeta sveže gradivo. Nazadnje se je to zgodilo leta 2020 v odmaknjem, severozahodnem delu Avstralije, kar se je prelilo tudi v njuno glasbo. Prostrana pustinja z zavitimi rečnimi rokavi je pustila sled. Muzika je lagodna, ležerno vabi v zasanjano zibanje. „Rock'n'rolla" je ostalo komaj za vzorec, vse je ponotranjeno in usmerjeno v detajle oziroma v oddaljene mikro zvoke, ki jim je potrebno natančno prisluhniti, v nasprotnem nimajo učinka. Letijo mimo.
Gilded ne izbirata sredstev, vse se lahko uporabi. Pomembna je končna obdelava zvoka, čeprav so tolkala in podrhtavanje kitarskih strun v ospredju. A niti za trenutek se tule ne zgodi preskok v postrockovski drnec ali vrtinčenje, čeprav dramaturgija kar kliče po temu. V ozadju je namreč stalno prisotno škrtanje „zunanjega" sveta, atmsoferične motnje in duh divjine, ki pomirja in vznemirja obenem.

RETROMANIJA

Tako intimistično, vase zazrto muziko so ustvarjale tudi zasedbe iz Bristola in okolice tam sredi devetdesetih. Predstavljale so antipod, pravo nasprotje tedaj razvpitemu grungu in trip-hopu.
Očitno se je njihove zapuščina navkljub antizvezdniški drži ohranila in še vedno najde nove poslušalce. Pri založbi Textile so se namreč odločili izdati zbirko t.i. Peel sessionov skupine Movietone. Člani te so, na primer, vzporedno ali kasneje delovali še v Flying Saucer Attack, Amp, Crescent, Third Eye Foundation... Vse so kasneje upočasnile dejavnost ali se razšle, njihovi zgodnji albumi pa še danes predstavljajo posebnost njihovega početja.
Movietone so pri Johnu Peelu, najslavnejšemu angleškemu radijskemu didžeju, v letih 1994 do 1997 gostovali trikrat. Snemalo se je hitro, spontano, praktično v živo, kar se na posnetkih tudi pozna. Mnoge pesmi so Movietone objavili na ploščah šele mnogo kasneje, tu imamo embrionalne verzije, ki kažejo na njihove razvojne faze. Več je improvizacije, mestoma tudi kaotičnih momentov, le petje Rachel Brook in Kate Wright je vedno potisnjeno daleč v ozadje. Kar klaustrofobično se sliši njuno šepetanje ujeto v miriado razpuščene spremljave. Še vedno unikatno.

Po albumih Days Of Wine And Roses in Medicine Show so The Dream Syndicate prišli do razpotja. Najprej jih je zapustila basistka Kendra Smith, za njo še kitarist Karl Precoda. Vodja Steve Wynn je potreboval novega drugega kitarista v skupini, in prišel je Paul B. Cutler, ki je zasedel še producentski stolček.
Smo že globoko v osemdesetih, trend je narekoval drugačen pristop, in The Dream Syndicate so mu na žalost podlegli. Predvsem bobni so pridobili sintetični prizvok, tudi njihov udarec je moral biti čimbolj enakomeren, brez organskih prehodov in zamikov. Tudi petje se je prilagodilo, podredilo melodičnosti, manj rockovski ekspresivnosti. K sreči so ostale kitare, ki so še vedno stregle z domiselnimi dueli.
Tako je zvenel njihov tretji album Out Of The Grey, sedaj na voljo v razširjeni inačici na treh CD ploščah pod naslovom What Can I Say No Regrets Out Of The Grey + Live, Demos & Outtakes. Torej so izvirnim posnetkom dodane pesmi singlov, so demo posnetki in koncert iz leta 1985. Večina tega ni najboljše tehnične kvalitete, nekateri demo posnetki so celo zgolj odlomki z vaje, čeprav je že sam izbor, kar nekaj je priredb, dovolj intriganten – od logičnega Neila Younga, preko Pink Floyd in Alicea Cooperja do manj logičnih The Temptation. Za ljubitelje nujno, za ostale bo izvirni album verjetno zadoščal.

Inventura december 2021

Foto/Photos:
Cat Power (Lee Wakefield)
Anna Von Hausswolff (bandcamp)
Josephine Foster (Fire Records)
Mike Cooper (Greg Clovelly)
Maria Moles (bandcamp)
Gilded (bandcamp)
Movietone (Domino Records)
The Dream Syndicate (Fire Records)

(Rock Obrobje, 1.februar 2022)

Janez Golič