Februar 2019

Februarska inventura je karseda pisana. Veterani dokazujejo, da niso za staro šaro, s svojo nebrzdano ustvarjalnostjo kvečjemu kritično kažejo na omlednost sodobne indie scene. Obenem je vse bolj jasno, da ne obstaja več prevladujoča smer, trend, žanr, ki bi zaznamoval tekoče desetletje. Vse je možno, dovoljeno, relevantno... Znak časa, menda.

Half Japanese V nasprotju z razvajenimi rockovskimi zvezdniki, ki svoje ljubitelje z novimi albumi razveseljujejo na nekaj let, pri Half Japanese ne mine leto, da ne bi objavili svežega albuma. Aktualni Invincible (Fire Records) ponuja praktično vse, kar Half Japanese znajo; od žgočih garažnih komadov do bolj prefinjenih akustičnih izpovedi, vsi pa so začinjeni z lucidnim komentarjem Jada Faira, ki jih vodi že dobrih 40 let. Ker so pesmi posnete hitro in učinkovito, ohranjajo tisto spontanost in radoživost, ki jo slišimo le na posnetkih mladih, zagnanih zasedb. Kilometrina se kaže le v zmožnosti udejanjanja, zdi se, da skupina še iz tako ohlapne zamisli telepatsko oblikuje pesem in jo že shrani na medij.
Podobno velja za trdožive Guided By Voices neutrudno objavljajo nove posnetke tako v obliki albumov, malih singlic ali EP-jev. Menda se je vseh skupaj nabralo natanko 100, in za povrh je aktualni Zeppelin Over China (GBV Inc) dvojni album, prinaša 32 pesmi v dolžini dobrih 75 minut. V zvoku in slogu skupine se ni dosti spremenilo, ne glede na to, da se zasedba spreminja in edini stalni član ostaja Robert Pollard. Še vedno črpa iz zakladnice t.i. starega rocka, še vedno je osnovna premisa njegovega početja nebrzdana energija The Who ali zgodnjih R.E.M., sodobnost se ga ne dotakne. Pesmi so narejene hitro, brez velikega premisleka, prav tako posnete brez nepotrebnega blišča. Kar vrejo iz njega, ostali le še postavijo potrebno obliko.
Vsakih nekaj let se aktivirajo Lemonheads. Iz podtalja so izskočili leta 1992 po zaslugi priredbe pesmi Mrs Robinson dua Simon And Garfunkel, in kot kaže, se v pomanjkanju avtorskih pesmi ponovno posegli po pesmih drugih. Pred desetimi leti so že objavili tak album z naslovom Varshons, sedaj sledi Varshons 2 (Fire Records). Nič bistvenega se mi spremenilo v njihovem pristopu in izvedbi. Gladko prestopajo med lahkotnimi country napevi in novovalovskim drncem, brez inštrumentalnih presežkov, tako da je v ospredju še vedno barvit glas Evana Danda. Zanimiv je izbor, saj sega od obskurnih avtorjev do Nicka Cavea in Eagles. Lemonheads ne delajo razlik, in vseh 13 pesmi priredijo tako kot da so njihove.
The Telescopes, photo Lily Kowski Prejšnji mesec Swervedriver, tokrat The Telescopes. Še ena angleška skupina, ki je nastala konec osemdesetih na krilih shoegazea in sorodnih pristopov (Spacemen 3, Loop...) Podobno kakor vrsta drugih so tudi The Telescopes poniknili in se na prelomu stoletja vrnili na sceno. Od ostalih jih je vseeno ločil nekaj radikalnejši pristop, premik v razpotegnjene kitarske pejsaže in drone. Na aktualnem albumu Exploding Head Syndrome (Tapete Records) so svoj izraz vseeno nekoliko omilili, leta naredijo svoje, nekaj več je strukturiranih pesmi in "pravega" petja. Vmes se The Telescopes radi spustijo v področje gole zvočnosti, ki so sicer na studijskih posnetkih omejeni, a natančno merijo na koncertne podije, kjer naj bi se razvili eksperimenti meditativne repeticije šele prav razvili.
"Osemdeseta" imajo podmladek. Na slepo nikoli ne bi uganili, da je duo Chasm relativno sveža zasedba in za povrh izhaja iz San Francisca. Po vseh "parametrih" se Jess Labrador in Shannon Madden zgledujeta po zgodnjih Cocteau Twins ali The Cure. Torej imamo primitiven boben speljan skozi močan odmev, kitara obvezno odzvanja skozi efekt "flanger" in petje lebdi nekje daleč, visoko... Njun drugi album The Mirage gre v podaljških pesmi v dub vode, vrsta zasebnih težav pa se zrcali v žalobnem tonu, ki se vije praktično skozi vse pesmi.
Ko se je Yann Tiersen pred desetimi leti preselil iz Parizu na otok Eusa blizu bretonske obale, se je spremenila tudi njegova glasba. Iz mediteranske živosti je prehajal počasi v severjanško zadržanost, ki jo je zapeljal v epske širine. Njegov prejšnji, klavirski album Eusa je bil poklon otoku, kjer živi, konkretne zvoke narave pa je vključil v igro klavirja. Uvodna skladba aktualnega albuma ALL (Mute) je logično nadaljevanje. Najprej slišimo zvoke iz narave, zatem lirično figuro na klavirju, ki pa jo Tiersen nadgradi na način kakšnih Sigur Ros v kompleksno, epsko skladbo z naslovom Tempelhof (berlinsko letališče), se pravi, odmaknjeno naravno okolje sooči z značilnim urbanim vrvežem. Tu se Tiersen poda v območje, ki ga je že dodobra raziskal na treh ali štirih prejšnjih albumih. Teme niso več dovolj navdahnjene, narejene so na silo in variacije so že na daleč predvidljive. Potrebna je osvežitev. Ta je prišla z gostujočimi pevkami in pevci (ne prvič), mestoma jih je za cel zbor. S tem Tiersen rešuje glasbo pred rutino in se ravno prav odmika od predvidljivih rešitev. Še vedno pa album ALL nevarno meji na lagodni newagerski muzak, zaenkrat je Tiersen še na strani avtorske kreative.
Prav nič pomirjen ni Jamie Stewart, tokrat le v navezi z Angelo Seo in nekaj zunanjimi pomočniki. Skupaj kot Xiu Xiu še vedno, ali še bolj, razkriva neenakosti po usmeritvi. Že naslov aktualnega albuma Girl with Basket of Fruit (Polyvinyl) meri na sliko Boy With Basket Of Fruit italijanskega slikarja Carravagia, le spol je zamenjan. Jamie trdi, da moški mučeniki vedno naletijo na razumevanje, medtem ko ženske ostanejo same oziroma zasmehovane. In to neenakost zlahka preslika na druga področja. Tako tudi glasba ne more biti pomirjujoča, temveč je petje poudarjeno paranoično in glasbena spremljava natrgana, potujitvena, strašljiva, nelagodna. Žal zato pesmi same trpijo za neprepoznavnostjo, komaj kakšen motiv ostane v ušesih še potem, ko odzveni. Tokrat so zamisli pred izvedbo.
Kel Assouf Pri založbi Glitterbeat nadaljujejo z odkrivanjem glasbe, ki prihaja z afriške celine. Pravzaprav je pevec in kitarist Anana Ag Harouna zapustil rodno Nigerijo že pred 13 leti in od tedaj živi in deluje v Bruslju. Njegova skupina Kel Assouf je glasbeno razpeta med tuareško tradicijo in arhetipi rocka. Anana se na odru predstavlja v afro opravi, a v rokah trdno drži kitaro Gibson. Pozna se, da je nekaj časa prakticiral v znamenitem bandu Tinariwen, a kasneje se je navzel tudi evropske elektronske glasbe. Vse to je sedaj zamešal v aktualni album Black Tenere. Zvok je nabit, nasičen, plesen na način funka sedemdesetih. Ne manjka se trdih kitarskih rifov, le da se hitro namenoma potopijo v zvočno maso. Tudi klaviature prikimavajo zvoku sedemdesetih, podpirajo in raztegujejo afrogruv v mamljivo celoto. Petje je angažirano, močno in odločno, tudi tam, ko bi zaradi besedil lahko padlo v sentiment. Temu se najbolj približa lirična Tamatant, ki predstavlja le predah na sicer nepopustljivem albumu.
Že na prejšnjem albumu A Raw Youth je bilo nekaj namigov, da se bo Teri Gender Bender s svojimi Le Butcherettes pokazala v sprejemljivejši podobi. Garažni punk rock se je namreč umikal spodobnim pop melodijam, le da so bile te še prekrite z gostim prepletom klaviatur, kitar in bobna v produkciji Omarja RodrĂ­guez-LĂłpeza. Tokrat je na producentskem stolčku sedel Jerry Harrison (ex Talking Heads) in razlika je očitna. Jerry je na albumu bi/MENTAL (Rise Records) poudaril Terijeno petje, ki je medtem pridobila na teatraličnosti, na dramski razsežnosti, obenem pa je napredovala tudi celotna zasedba v smer kompleksnosti pesmi. Aranžmaji so bolj razmigani, domiselni, a povsem v službi izpovedi same Teri Gender Bender. Žal tam od polovice albuma naprej zanos uplahne, skupini zmanjka prepoznavnih pesmi, ali pa so se le ušteli pri razporedu, če jim je že zmanjkalo enakovrednega gradiva. So že dosegli svoj zenit in se bliža spust v populizem? Pustimo se presenetiti.
Susanna & The Brotherhood of Our Lady, photo by Signe Fuglesteg Luksengard Norveška pevka in pianistka Susanna se je tokrat okrepila z žensko zasedbo, ki jo je poimenovala z The Brotherhood of Our Lady. Tako se je namreč imenovala krščanska organizacija, ki je v srednjem veku sponzorirala danskega slikarja Hieronymusa Boscha, in po njegovih slikah so nastale pesmi za album Garden of Earthly Delights (SusannaSonata). Resnici na ljubo jo je že večkrat vleklo v sredino, posebej ko je snemala priredbe pesmi svojih priljubljenih avtorjev. Sedaj je očitno to obdobje za njo, v ospredju je avtonomen avtorski pristop, ki se ne ozira na trenutno stanje na glasbenem prizorišču. Medtem ko ima njena vokalna interpretacija skoraj liturgični prizvok, se glasbena spremljava giblje med igro srednjeveških orgel do sodobnih elektronskih vložkov. Vse je pač samo v funkciji sporočil, ki so univerzalna in relevantna obenem.
Kljub temu, da so se angleški Teeth Of The Sea skrčili na trio, je njihov novi album Wraith (Rocket Recordings) znaten premik v vse bolj kompleksno zvočno podobo, kjer se teksture stalno prepletajo, dopolnjujejo ali križajo. Že v uvodni I'd Rather, Jack so hitri elektronski udarci v nasprotju z elegantnimi posegi trobil, a ravno to ustvarja potrebno cinematično napetost. Kasneje Teeth Of The Sea popustijo, zgladijo urbano tesnobo in jo speljejo na plano, v melanholični trip spremljan z oddaljenimi ženskimi vokali. Drugje nas popeljejo še dlje, prav v kozmična prostranstva z igro sekvencerjev, znano še iz berlinske šole elektronike iz daljnih sedemdesetih. Ja, Teeth Of The Sea se ne omejujejo z uporabo glasbil, vse pride prav oziroma je v funkciji ustvarjanja razpoloženj. In ta se razprostirajo karseda široko, še posebej ker je večina glasbe inštrumentalne.
Cosey Funni Tutti, photo Chris Carter Po desetih letih jih nekateri že označujejo za "skoraj" veterane angleške elektronske scene, kaj bi potem rekli za Cosey Funni Tutti? Njena subverzivna aktivnost namreč sega že v konec šestdesetih let, ko je kot članica kolektiva COUM Transmissions razburjala angleške moraliste. Leta 1976 nastanejo Throbbing Gristle, ki so subverzivni performans prenesli na glasbene odre. Leta 1981 so se njihove poti ločile, Genesis P. Orridge in Chris Christopherson sta ustanovila Psychic TV, Chris Carter in Cosey Funni Tutti sta nadaljevala večinoma v duo navezi. Tako da je aktualni solistični album Tutti (Conspiracy International) šele njen drugi. Na njem ne želi biti pretirano nostalgična ne po vsej sili moderna. Časi industrijskega trpinčenja so za njo, po drugi strani se ne prepušča newagerski meditaciji. Spretno krmari med razgibanimi ritmičnimi podlagami in bolj ambientalnimi pasusi. Le da nikdar ne prepušča glasbi, da zapade v rutinsko ponavljanje, vsak obrat pomeni premik v strukturi. Njena elektronska intervencija je aktivna, v stalnem gibanju, v stalnem prepletanju in razpletanju linij.
Praktično brez ritmičnih pomagal ustvarjata Faith Coloccia in Alex Barnett, skupaj kot Coloccia-Barnett. Črpata iz starih filmskih grozljivk, pomagata si s staromodnimi elektronskimi inštrumenti, prav pride tudi sodobna klasična glasba 20.stoletja. Album VLF (SIGE) sta posnela v vsega treh dneh ob producentski pomoči Randalla Dunna. Kar ne pomeni, da bi njuna glasba dobila metalski značaj, daleč od tega, prej je osnovana na pritlehnem zvenu hladne elektronike, drži se predvsem nižjih frekvenčnih leg. Bolj bi se prilegla kot glasbena spremljava filmskemu suspenzu kot v zgolj poslušalskem okolju.
Glede na ne najbolj kompatibilna glasbena izhodišča, sta se Les Claypool in Sean Lennon lepo ujela že na prvem skupnem albumu Monolith Of Phobos. Kot The Claypool Lennon Delirium sta v drugo stopila še korak naprej v psihedelične vode ter pogumno družno zaplavala na odprto. Medtem ko je Les Claypool s svojimi Primus pred letom dni ponudil generičen, bled album, se za nazaj zdi, da je svojo ustvarjalno žilico pravzaprav prihranil za tole sodelovanje. Na albumu South Of Reality (ATO) s Seanom zvenita še bolj enotno; Les je nekoliko obrzdal svoje popačeno petje in zmehčal udarce po basovskih strunah, Sean je na polno izkoristil široko glasbeno znanje in se povsem prepustil domišljiji, nenazadnje jo je podedoval po svojem slavnem očetu. Dokončno se nikomur ne dobrikata, po ničemer konkretnem zgledujeta. Imata svoj trip, in če ju zanese v progresivno smer (praktično vsaka pesem se na sredini "prelomi"), vsaj ne pretiravata s tehniškimi bravurami. Če sta zapeljivo melodična, pa je oblika tako samosvoja, izven standardnega obrazca pop pesmi, da ju ne moremo obtožiti populizma. Uživata predvsem zase, tudi s posmehljivimi komentarji na račun družbene stvarnosti.

Inventura februar 2019

Foto/Photos:
Half Japanese: Fire Records
The Telescopes: Lily Kowski
Kel Assouf: Glitterbeat
Susanna & The Brotherhood of Our Lady: Signe Fuglesteg Luksengard
Cosey Funni Tutti: Chris Carter

(Rock Obrobje, 1.marec 2019)

Janez Golič