Februar 2020

V februarski inventuri prelet skozi avant-pop do bolj hrupnih rockovskih izdaj, vse do eteričnih, ambientalnih izletov in nazaj v hudomušni neodvisni pop.

Lee Ranaldo podobno kot njegov kolega iz Sonic Youth, Thurston Moore, pelje solistično kariero po dveh tirnicah. Rad improvizira, eksperimentira, sodeluje, po drugi strani pa na „rednih“ albumih ponuja dokaj tradicionalno formo folka in rocka. Redko se pri njem ti dve tirnici križata, na nek način ju je zbližal šele v sodelovanju s španskim kitaristom in producetom Raulom Refreejem. Ta je v mladih letih igral v hardkorovskim bendih, kasneje se je zbližal s flamenkom, a nič od tega ni prinesel na skupni album Names of North End Women. Morda kontrodiktorno, a pesmi so obenem nadvse priljudne, skoraj posladkane, a skozi aranžerske prijeme tudi relativno eksperimentalne ali vsaj nepredvidljive. Ta spoj ustvarja določeno napetost, spodbija pričakovanja, in šele večkratno poslušanje „zloži“ vse sestavine v celoto. Na koncu si celo težko predstavljamo, da bi bile pesmi zgrajene kako drugače. Lee in Raul s tem dokazujeta, da jima le ni šlo zgolj za všečnost po sebi, njuni prijemi kažejo na avtorsko naravnanost, ki jo bosta v polnosti predstavila v živo v klubu Cankarjevega doma 21.aprila.
Čeprav It Dockumer Lokaeltsje veljajo za veterane nizozemskega alter rocka, so v mladih letih poslušali in se navduševali nad minimalizmom nemškega elektro dua DAF. Efektna preproščina in provokativna besedila so burila domišljijo sicer h hrupnemu kitarskemu rocku naklonjenega tria. Druga polovica osemdesetih je bila zanje burna in po le dveh albumih so se fantje razšli. Vsak zase je ostal v glasbi in pred nekaj leti so stare draži prevladale nad nesoglasji; It Dockumer Lokaeltsje so ponovno v sedlu. Po avtorskem albumu Tonger so se odločili za priredbe desetih pesmi starih dobrih DAF, na albumu Alles Is Goed jih odprašijo v 22 minutah. Ne le da so glasbo Roberta Görla prenesli v bazičen zvok kitarskega tria, tudi besedila Gabriela Delgada-Lópeza so prevedli v domačo zahodno frizijščino. Oboje je dodobra oddaljeno od izvirnikov. Oziroma, kdor ne pozna vseh teh alterhitov DAF, bi avtorstvo zlahka pripisal kar samim IdoL. Z dobro zasnovo pesmi zdržijo marsikatero preobleko. Še domača analogija; kot bi Dežurni krivci priredili Videosexe. In to v narečju.
Po treh albumih so širšo medijsko pozornost le dočakali Bambara. Prihajajo iz ameriške zvezne države Georgia, a se kalijo v newyorškem podzemlju. A v njihovem glasbenem izrazu je še največ zapuščine avstralskega blues-rocka, kot ga je poosebljal Rowland S. Howard solistično ali s skupinami, v katerih je deloval. A časi so drugi. Pri Rowlandu in večini njegovih avstralskih kolegov je šlo zares. Svojo vizijo so udejanjali v krvi in znoju, nekateri šli so do konca in naprej.
Na albumu Stray Bambara ostajajo na pol poti. Svoj nebrzdani blues-rock mehčajo z ženskim spremljevalnim petjem, kar samo po sebi ne bi bilo slabo, če bi to spremljevalno petje prinašalo dodatno čustveno dimenzijo. A je tam zgolj za okras. Morda se Bambara preprosto preveč trudijo, sedem mesecev so porabili za pripravo albuma, kar za „rock'n'roll“ ni dober znak. Izvedbam ni kaj očitati, vse je na mestu, a kaj ko pesmi preprosto niso dovolj dobre oziroma zadaj ni pravega pogona. Narejene so na silo, le zato, ker je že čas za nov album. Glede na celotno stanje v polju avtorskega rocka pa so Bambara še vedno dobrodošli, skoraj potrebni. Morda bo kak mlajši poslušalec preko njih prišel do Crime + The City Solution, These Immortal Souls, The Cramps in The Gun Club.
Pri založbi Bureau-B so med številnimi ponovnimi izdajami le ponudili tudi svež album dua CEL. To je poljsko-nemška naveza; Hubert Zemler streže z mnogimi vrstami tolkal, Felix Kubin se vključuje z elektronskimi zvoki. Njuni prispevki so v ravnotežju, nemogoče je razločiti, kdo ali kaj tvori zasnovo, kdo ali kaj to nadgrajuje. Ritmični del je zagotovo bolj mehaničen, skoraj matematično natančen, a še vedno dovolj večplasten, da ne zapade v ceneno plesnost. Na drugi strani elektronski del stalno kroži in variira, z vsakim obratom se zvočna slika spremeni, ne dopušča prostega teka. Najbolj fascinantna je sveta preproščina posameznih prispevkov, na meji banalnosti so, a genialno zloženi skupaj in sočasno v stalnem razhajanju.
Ne da bi zares načrtoval, je Stefan Schneider že sredi osemdesetih let trasiral glasbeno pot, ki je vodila do nemškega odgovora čikaškemu post-rocku. Ko je Stefan nič hudega sluteč kolesaril pod visokonapetostni električno napeljavo, je v zraku slišal šumenje in prasketanje. To ga je pritegnilo do te mere, da je naslednji dan s kasetofonom v roki prišel na isto mesto, želel je zabeležiti ta zvok, a je ta čudežno izginil. Zato je Stefan kar doma s tistim, kar je imel pri roki, poskušal poustvariti to zvočno izkušnjo. Ni bil pretirano navdušen, a posnetek je objavil na kaseti v 15 izvodih. Sedaj je ta „album“ na voljo na CD in vinilu pod naslovom Singende Drähte (pojoče žice) in pod imenom projekta Deux Baleines Blanches. Stefan takrat ni bil zadovoljen z rezultatom, niti približno ni ustrezal slišanemu pod električno napeljavo. A je zgolj s kitaro in ceneno elektroniko igranje z zvočnimi teksturami nezavedno pripeljal do nečesa, kar ga je nekaj let kasneje privedlo do ustanovitve zasedb Kreider in To Rococo Rot. Ostalo je zgodovina.
V seriji Don't Sit On My Vinyl so pri Gusstaff Records nedavno objavili dva albuma, oba v striktno omejeni nakladi 66 kosov na vinilu. No, na voljo sta tudi na CD in digitalni dolpoteg.
Le počasi in postopoma svoje kompozicije gradijo Poljaki Hopper. Na istoimenskemu albumu najdemo le štiri daljše zapise, osnovane na razrahljanih, skoraj dubovskih ritmičnih vajah bobnov in basa. Kitara ima postransko vlogo, zagotovo pa ne tako, kot bi se pričakovala v okviru rockovske zasedbe. V bistvu je še najbolj izpostavljena igra trobente, ta ponese celotni glasbeni vtis proti novim dimenzijam. Mestoma zareže z ostrimi toni in nas prizemlji, drugje prosto zaplava. Spomni na početje angleškega dua Spaceheads, ki prav tako svoj izraz išče na križišču psihadelije in drugih odprtih oblik.
Bolj hrupni in ekstatični so Enemigos Del Silencio. Čeprav je kvartet postavljen v klasični rockovski zasedbi, pritegne pozornost s stalnimi dinamičnimi zasuki. Vokali oziroma petje je v ozadju, kot da ne bi želeli, da bi se poslušalec osredotočil na običajni element „pop“ godbe. Če že gradijo na repeticiji, pa je vsak zapis dovolj drugačen po vzorcu in oblikovanju zvoka, da album Lost In Space gledano v celoti ne zapade v ponavljanje. Imajo širino in znanje, domišljijo in zanos, glasba jih kar sama nese naprej v nepredstavljive širjave. Njihov užitek se skoraj mora prenesti na poslušalca.
Že enkrat prej, pred leti je Tim Rutili obupal nad glasbeno kariero in kiatro postavil v kot. Njegovi Califone so sicer želi kritiško hvalo, a kaj, ko ta še ni dovolj za dostojno preživetje. A na drugi strani brez glasbe ne gre. Le ena pesem je bila dovolj (ko je slučajno slišal Just Drifting samih Psychic TV), da je Rutili spihal prah s kitare, objavil nekaj albumov, obredel klube po Združenih Državah in ponovno obupal. In kar sedem let je ponovno minilo od prejšnjega albuma (Stiches, l.2013), ko so Califone nenapovedano objavili svežo zbirko pesmi in samosvojih eksperimentov pod naslovom Echo Mine. Pravzaprav gre za glasbo za gledališko predstavo, a velike razlike pravzaprav ni. Califone še enkrat ponujajo spust v dovolj značilno amerikano, a vmes se še drzneje spustijo v raziskavo zvočnih učinkov, ki jih izvajajo praktično v živo v studiu. Navada je ostala s snemanj serije Deceleration, možnosti za uspeh pa so enako možnosti spodrsljaja. Rutili pač ne more iz kože, preživetje gor ali dol.
Drzna in nepopustljiva je tudi Amanda Palmer. Še leto dni ni minilo od njenega (za mnoge) kontroverznega albuma There Will Be No Intermission, že je s pomočjo nekaterih prijateljev na hitro posnela album Forty-Five Degrees - A Bushfire Charity Flash Record, na njem so večinoma priredbe in to večinoma avstralskih avtorjev. Z namenom. Namreč ves izkupiček od prodaje gre avstralski organizaciji Firesticks Alliance, ki skrbi za okolje in ljudi v območju obsežnih požarjev. Znana tema My Favorites Things (iz filma Moje pesmi, moje sanje, tudi Laibach so jo vzeli na piko) ji je pisana na kabarejsko kožo, ponuja odlično izhodišče za naštevanje njenih najljubših stvari. Ali, povsem je spremenila besedilo, ostal je le stavek v refrenu. K prodaji bodo pripomogli dve priredbi najbolj znanih pesmi avstralskih The Midnight Oil (Beds Are Burning in Truganini), vmes je nekaj manj znanih, a vsebinsko zaokrožujejo album. Kot tudi ena avtorska, spisana posebej za to priložnost. V Suck It Up, Buttercup Amanda še enkrat kaže na svoje pripovedne kvalitete. V skoraj devetih minutah ji ne zmanjka besedil niti interpretativne moči. Danes je malo takih avtoric.
Pri Constellation so letošnjo bero začeli z albumom Waxing Moon pevke, čelistke in pianistke Rebecce Foon. Če ni dovolj znana kot članica Esmerine in Saltland, pa zagotovo mnogo prispeva k zvoku orkestra Thee Silver Mt. Zion. Njen solistični izlet je vseeno zasuk v drugo smer. Med neoklasične klavirske skladbe je posejala eterične pop vinjete, zasanjane in sploh zagledane v neopredeljive širjave. Ker je ta zamaknjenosti v današnjem neodvisni produkciji že norma, se ponuja resno vprašanje namena in pomena tovrstne godbe. Še posebej, če prihaja izpod okrilja glasbene založbe, ki je (bila?) pojem angažirane vsebine in drznih glasbenih obratov.
T.i. neoklasicizem je še v polnem zamahu. Eterična klavirska igra Paula Haslingerja bi zlahka pristala v funkciji spremljave filmskih podob, nekako oddaljena je, abstraktna v lovljenju melodij skozi golo zvočnost glasbila. Ne bi mu prisodili, da je bil v drugi polovici osemdesetih član samih Tangerine Dream, a zlahka razumemo, da je avtor že številnih soundtrackov, tudi širše odmevnih. Aktualni in samostojni album Exit: Ghost je mala nočna glasba, in čeprav je nastajala celih sedem let, jo odlikuje silna preproščina. Počasni podaljšani klavirski toni se iztekajo v elektronski ambient, v drgetanje in valovanje nedefiniranih zvokov. Kar je bilo najprej videti v jasnemu izrisu, se kmalu zamegli in transformira v skrivnostno gmoto sozvočja. Nič ni tako, kakor se zdi.
Lahko bi bil kar sestrski album, prav tako na klavirju je namreč zasnovan album Invisible Islands japonske klaviaturistke Midori Hirano. Obenem se je Midori iz predmestja Kyota preselila v Berlin, in soočenje dveh kultur je poglavitni „moto“ njenega novega albuma. Otok Honšu je postal vse bolj neviden, oddaljen, vse izrazitejši je vrvež velemesta. Torej so v središču še vedno klavirske vinjete, a obrobne intervencije postajajo vse bolj intenzivne, drzne in moteče v razmerju do klavirja. Dve kulturi se popolnoma zlijeta v skladbi Belong, kjer se z violino pridruži Christoph Berg.
Na okopih eksperimentalne elektronike ostaja Jan St. Werner, polovica dua Mouse On Mars. Redno se odziva na povabila za delavnice, ena od teh se je zgodila leta 2014 v dvorani Cornerhouse v Manchestru. Daljši monolog je prispeval Mark E. Smith, bentil je predvsem čez angleški višji razred, prosto ga je podpiral Jan z elektroakustično, močno eksperimentalno glasbo. Le mestoma se glasbena spremljava in govor srečata, poudarjata, še največ je razkrižja, prostih asociacij na obeh straneh. Kompozicija Molocular Meditation je dala albumu naslov in studijsko prirejena prekriva celotno stran A vinilnega albuma. Na strani B je osrednja skladba „elektronska opera“, osnovana na kozmološki teoriji renesančnega pisca in filozofa Giordana Bruna. Sklene še enkrat Mark E. Smith, prebira elektronsko sporočilo založbe Domino, ki se je odrekla projektu Von Sudenfed, ki so ga sestavljali ravno Mark E. Smith in Mouse On Mars.
Za dobrih 20 let se je Stephen Mallinder umaknil v Avstralijo, v tem času zanj praktično ni bilo slišati. Po vrnitvi v Anglijo pa se zdi, da želi urgentno nadoknaditi zamujeno. V okviru tria Wrangler je objavil že tretji album A Situation, lani solističnega Um Dada in nekaj prej še skupnega z Johnom Grantom. Vsaj enakovreden delež v Wrangler prispevata Ben Edwards in Phil Winter, a kaj, ko je Mallinder glavni magnet zaradi slavne preteklosti v Cabaret Voltaire. In tudi zvočna podoba albuma A Situation ni daleč od snovanja legendarne trojice iz Sheffielda, ki je tlakovala pot mnogim elektronskim podžanrom. Wranglerjev album bi hitro lahko zamenjali za Cabaret Voltaire iz druge polovice osemdesetih na primer, Mallinder namreč niti najmanj ni spremenil svojih vokalnih interpretacij, konspirativno sopenje ob mehanični elektroniki je pač njegov zaščitni znak. Žal kaj kmalu po dveh uvodnih zapisih (oba singla) Wrangler že padejo v generično past, morda bi bilo še najbolje, da bi se pridružil še Richard H. Kirk in bi družno dejansko nadaljevali kot Cabaret Voltaire.
Pri Fire Records so v zadnjih letih pod svojo streho kar lepo spravili vrsto dovolj zanimivih izvajalcev, ki bi jih ohlapno sicer razvrstili v predal indie popa, a s pomembno avtorsko razliko. Jane Weaver koketira s kraut zapuščino, Death & Vanilla so mojstri filmskih dimenzij, Valežani Islet znajo s hipnozo in argentinski ženski trio Las Kellies se napaja pri The Slits in The Raincoats, kar že samo po sebi ne more biti slabo. A v februarski inventuri nas bo zanimal Pictish Trail z aktualnim albumom Thumb World. Za imenom Pictish Trail se skriva Johnny Lynch, škotski glasbeni zanesenjak, ki je vpet v založniško dejavnost in pri dejanskem glasbenem ustvarjanju skrbi za stalen pretok svežih zamisli. Tokrat so pri snemanju albuma pomagali še trije glasbeniki, le tako je lahko realiziral vse divje ideje, ki se mu podijo po glavi. Glasba je zato bolj razkošna kot poprej, ko je večinoma snemal sam. V okviru pop oblike vedno najde sveže prijeme, aranžerke domislice stalno letijo vse naokrog. Večglasno petje nekje lahko spomnijo na harmonije fantov z obale, uporaba elektronike ga zbliža s sodobnostjo. Skratka okusna pop muzika, ki nima namena ugajati na vsako ceno.

Inventura februar 2020

Foto/Photos:
Lee Ranaldo & Raul Refree (Ari Marcopoulos)
It Dockumer Lokaeltsje (bandcamp)
Bambara (bandcamp)
CEL (Hubert Zemler & Felix Kubin) (Simone Scardovelli)
Hopper (bandcamp)
Amanda Palmer (bandcamp)
Paul Haslinger (bandcamp)
Wrangler (bandcamp)
Pictish Trail (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.marec 2020)

Janez Golič