Brian Wilson ne bo ravno navdušen. Nepoboljšljivo nabriti Melvins so kar za uvodno pesem v novi album Working With God vzeli na piko njegovo uspešnico I Get Around še iz časa The Beach Boys in jo sprevrgli v pohujšljivo potepinsko odo z množico besed na f. So pa vsaj ohranili žurerski naboj pesmi, torej brez svojih značilnih počasnih udarcev v trebuh. Tudi ti kmalu pridejo v obliki ritmičnih impulzov bobna skupaj s klasičnimi kitarskimi rifi in hropečim petjem Kinga Buzza.
Melvins se hvalijo, da je to sedaj izvirna zasedba iz začetnega leta 1983, ko se je šele začela transformacija skupine iz klasične rockovske podlage (igrali so priredbe The Who in Jimija Hendrixa) v hard core in naprej v t.i. sludge in nenazadnje so navdahnili dobršen del grungea z Nirvano na čelu. Sedaj se krog nekako zapira oziroma Melvins povzemajo vso svojo preteklost v teh 13 pesmi. Še vedno znajo biti „težki", valeči, nepopustljivi. In nabriti kot hudič s popačenim večglasnim petjem. In skoraj metalsko vihrajo s čupami. In po hardcorovsko peklensko pospešujejo. In so igrivi v lahkotnih komadih, ki bi jih lahko igrali glam rockerji iz sedemdesetih. In za povrh jim ni zmanjkalo „pesmi", praktično vse imajo razpoznavno nit, kar je danes hvale vredna kvaliteta.
Po njihovih besedah je Working With God album, ki bi ga lahko posneli Metallica ali Foo Fighters, če bi imeli „jajca". Melvins jih imajo.

Tudi Mogwai bi si počasi zaslužili naziv „veterani". Po devetih rednih studijskih albumih in kar sedmih soundtrackih se je zdelo, da se samo še vrtijo v svojem okviru instrumentalnega rocka. Morda pa je „kriva" pandemija, da so se za aktualni album As The Love Continues bolj zavzeli, prečistili določene zamisli in jih, tako kot le oni znajo, popeljali v področje bogate orkestracije. Te zamisli so karseda preproste, morda le nekaj tonov na kitari, zgolj osnovna fraza na basu, za kar pa je vseeno potreben dober občutek, da se lahko iz tega izcimi kaj večjega in uporabnega. Mogwai potem ustvarjajo „modularno", na ta temelj postavljajo vse večje in težje zvočne kose vse do vrha in čez.
Po vseh teh letih in obilici že posnete glasbe strašnega presežka pač ni pričakovati. Na formalni ravni je tu že vse postorjeno. Pa vendarle so Mogwai tokrat tej tvarini uspeli vdahniti nekaj svežine, znotraj kompozicij je dovolj pogona in navdiha, da glasba še poleti. Obenem pomeni gostovanje Atticusa Rossa (Nine Inch Nails) in Colina Stetsona samo plus oziroma se je po njuni zaslugi zvočna slika ravno prav spremenila, da v celoti album zveni mogwaijevsko, a tudi malce drugače. Vseeno, kako je mogoče, da je v prvem tednu po objavi album priplezal na prvo mesto britanske lestvice najbolje pradajanih? To je presenetilo vse, predvsem Mogwai same. Natanko po 25 letih od objave samozaloženega singla sedaj tak komercialni uspeh. Še je upanje.

Tudi Animal Collective že prehajajo v tretje desetletje delovanja. Po splošnem mnenju so ustvarjalni vrh dosegli v prvem desetletju tega stoletja, od albuma Sung Tongs do Merriweather Post Pavilion. Kmalu zatem se je zgodil kar občutek padec, nekaj po zaslugi pretirane kvantitete in nekaj po zaslugi njihove razseljenosti. Že prej ni bilo nujno, da so skupaj snemali vsi štirje člani skupine, posnetki bi vseeno izšli pod njihovim skupnim imenom. Pod imenom Animal Collective je objavljen tudi svež soundtrack za film Crestone (Original score), čeprav sta ga pripravila le dva njihova člana – Deakin in Geologist.
Že zato je glasba bolj minimalistična, ne sili v ospredje in zdi se, da je večinoma kar improvizirana. Polovica odpade na elektronske eksperimente, ki večinoma ne vodijo nikamor. Akustični del podobno obvisi nekje v zraku. Pravih pesmi ni, prej osnutki nečesa, kar bi se šele lahko razvilo v nekaj večjega in dokončanega. Za spremljavo filmskega dogajanja verjetno dovolj, ali ravno prav, za „aktivno" poslušanje v domačem okolju, žal premalo.

Pandemija je omejila normalno delovanje še enih razseljencev, Tindersticks. Odpadla je lani napovedana obširna turneja in nemirnemu duhu ni ostalo drugega kakor snovanje novih pesmi. Glede na oteženo „skupinsko" pisanje in snemanje pesmi, je album Distraction dokaj minimalističen. Klaviaturist David Boulter, drugi mož Tindersticksov, se tu predstavlja v komaj vidni vlogi, nenazadnje je konec lanskega leta objavil samostojni album in fokus je bil drugje. Zato je večino bremena prevzel kar pevec Stuart Staples in zlahka bi ta album označili za njegov solistični. Še njegova prva dva zares solistična albuma (Lucky Dog Recordings 03-04 in Leaving Songs), zvenita bolj tindersticksovsko kot Distraction. Ampak vemo, kaj pritegne.
Na približno polovici pesmi si Stuart pomaga kar s ceneno ritem mašino, manjka tudi tista grandiozna orkestracija, ki krasi njihove ključne pesmi. Obenem so tokrat Tindersticks poleg štirih avtorskih pesmi uvrstili kar tri priredbe, torej imamo pravzaprav malo avtorske „neto" vsebine, še posebej, če to primerjamo z njihovimi začetki, ko so bili albumi dvojni in pesmi na singlih eksluzivne.
Novih ljubiteljev s tem albumom Tindersticks verjetno ne bodo pridobili, morda bodo celo izgubili nekaj starih. Priznati pa jim je še vedno določeno drznost, še vedno se spustijo v male eksperimente (uvodna Man Alone (Can't Stop The Fadin') traja celih 11 minut, od tega večina odpade na eksperiment z odmevom na vokalu) in samo poslušajte njihovo izvedbo znane youngove A Man Needs A Maid. Razen besedila je od izvirnika ostale bore malo

Že na albumu Ghosteen se je zvok The Bad Seeds očitno premaknil na stran analogne elektronike, s katero vse raje rokuje Warren Ellis. Čeprav se je proslavil s tisto diabolično igro violine. Sedaj je podpisan kar kot soustvarjalec albuma Carnage, skupaj z Nickom Caveom in brez ostalih slabih semen. Prvič z glasbo, ki ni soundtrack. Tako da je na zvočni ravni album logično nadaljevanje Ghosteen, prevladuje skoraj liturgična spremljava z oddaljenim zborom in lebdečimi orglami. K sreči Nick spet več poje in manj recitira, in Warren mestoma ponovno poprime za violino in se približa vražjemu plesu. Glede na to, da je album zaenkrat na voljo le na pretočnih glasbenih servisih in Caveovem youtube kanalu, smo prikrajšani za podatke o ostalih sodelujočih, ki jih je zanesljivo več.
Nick Cave je album najavil takole mimogrede v pogovoru z ljubiteljem, izšel je takorekoč brez promocije, v fizični obliki bo na voljo šele konec maja. S tem je Cave storil še korak naprej v nepredvidljivosti in prav lahko bo njegov naslednji korak vrnitev Grindermana, na primer.
Tematsko se ni premaknil. Uročena reka in božja roka ga ponovno vodita in preizkušata. Očitno sinove smrti še ni prebolel, še vedno je usodni dogodek povod njegovih izpraševanj in moralnih tehtanj. Čutiti pa je, da se počasi "prebuja", oživlja, išče nov zagon.

Vse bolj poduhovljena in ponotranjena je tudi Danielle De Picciotto. Verjetno posledica nomadskega načina življenja in ustvarjanja. Pred dobrimi desetimi leti sta se z Hackejem odločila prodati imetje v Berlinu in od takrat vandrata po svetu, še najraje po odročnih krajih. Pristen stik z naravo in ljudmi na podeželju se pozna tako v glasbi kot besedilih albuma The Element Of Love.
Danielle večinoma šepetaje recitira stihe o izgubljenem svetu in išče vse bolj redke prostore razsvetljenja in svobode. Podlaga je večinoma elektronska, večinoma na robu new age meditacije, temu pritrjuje še nežen poteg po strunah violine in lahkotna klavirska igra. Vseeno se v tem okviru globje spodaj razkrije večplastnost tako glasbenih rešitev kakor nekaj pronicljivih trditev („Bog obstaja, stanuje v sosedstvu in hrani mojega psa") in vprašanj („Kdo sem, če je moj oče Egipčan, mama Nemka, dedek Italijan in babica Rusinja?").

Še en preskok je „uspel" tudi Jamesu Johnstonu. Vse kaže, da so Gallon Drunk le še zgodovina, saj je James vmes objavil dokaj umirjen solistični album, tokrat, v navezi s fotografom Stevom Gullickom gre še korak naprej v stanje zamišljenosti in temu pritiče glasbena spremljava albuma We Travel Time. James in Steve se še komaj dotikata kitarskih strun, klavirskih tipk in nežno vlečeta lok po violini. Petje je na robu šepeta in spomni na „nerodno" interpretacijo Willa Oldhama ali Billa Callahana. Nobenega razkazovanja ni v tem, kar počneta. Muzika, ki jo ustvarjata, v prvi vrsti zadovoljuje njune ustvarjalne impulze. Rock'n'roll ekstaza je že pozabljena, tudi nepotrebna, njuna stremljenja so itak bolj na vizualni ravni. James se je v zadnjih letih v veliki meri posvetil slikarstvu in je v tem dokaj uspešen, Steve Gullick je že desetletja cenjen fotograf. Z glasbo se jima ni potrebno dokazovati in je že zato nadvse poštena.

Kitarist Chuck Johnson se je najprej postavil v vrsto tistih, ki sledijo slogu igranja akustične kitare glasbenikov pod okriljem založbe Takoma (John Fahey, Leo Kottke, Robbie Basho...). Vendarle je počasi in zanesljivo prešel na kitaro pedal steel in sedaj goji, vsaj za okvir country in folk glasbe, povsem drug slog. Razpotegljeni kitarski toni, ki jim je mogoče spreminjati glasnost celo med odzvenom, napeljujejo na filmski široki plan, na pogled v daljave ameriške pustinje. Na aktualnem albumu The Cinder Grove je temu dodal orgle, ki se popolnoma zlijejo z vibracijami kitarskih strun oziroma so si zvočne karakteristike glasbil nenavadno podobne. Lebdijo in migotajo kot zrak na obzorju puščave.

Skozi osemdeseta jo je komaj kdo opazil. Svojo meditativno, z analognimi sintetizatorji ustvarjeno glasbe je Pauline Anna Strom najprej objavila na dveh vinilnih albumih, kasneje še na štirih kasetah, in poniknila. Vse dotlej, ko so leta 2017 pri založbi RVNL Intl. objavili izbor njenih starejših kompozicij v album Trans-Millenia Music. Sprožil se je val ponovnega zanimanja in z založbe so Pauline ponudili pogoje snemanja in objave svežih kompozicij.
Od rojstva slepa Pauline Anna Strom je ponudba sprejela in nedavno so posnetki našli mesto na albumu Angel Tears in Sunlight. Pri njenih 74 letih ni bilo pričakovati skoka v sodobnost, po slišanem pa je niti ni potrebovala. Z digitalnimi napravami je ustvarila srhljivo-lepo zvočno krajino, ozvočila je „slike" oddaljenih dežel, ki jih nikoli ni obiskala niti videla. Kar nekaj skladb je namreč poimenovala po krajih, o katerih je zgolj slišala in poslušalec ji zlahka verjame. Očitno je na račun slepote izostrila slušna občutja, saj so nove skladbe polne odtenkov, ki se zlivajo vase in vse naokrog. Njena igra je neverjetno živa, organsko gibka in nadvse vizualna. Polna. Lahko ji zavida sam Brian Eno, povzela je mistično dimenzijo početja dua Coil (čeprav ni nujno, da jih je sploh kdaj poslušala), nekje na obzorju odmevajo tudi Tangerine Dream, predvsem z albuma Phaedra in v ritmičnih vajah „prišepetava" Steve Reich. Žal ni dočakala objave novega albuma, lani decembra je zapustila ta svet.

Nekaj dni pred uradno objavo gre opozoriti na dva albuma izpod okrilja agilne poljske založbe Gusstaff. Namreč, oba bosta izšla v seriji Don't sit on my vinyl, kar pomeni, da bosta na vinilu na voljo le v omejeni nakladi 66 primerkov. Še vedno ostane digitalni dolpoteg...
Brata Piotra in Michała Žuralskich delujeta pod imenom Kompozyt. Na njunem prvem albumu je sodeloval sam Lee Scratch Perry, sedaj, na albumu Spell elektronske dub eksperimente ustvarjata sama. Dovolj pošteno je, da se ne spogledujeta z „Jamajko", njun dub je „evropski" ali vsaj „urban". Industrijski. Slika hladen, odtujen okoliš velemesta. Dobro se ujema s prazni ulicami sredi pandemije.
Obenem je njun pristop dokaj odprt. Vedno najdeta novo kombinacijo pri skladanju elektronskih impulzov in efektnih odmevov. Torej se ne zanašata zgolj na zapuščino Scorn ali Techno Animal, na katero so se obesili že številni. Vnašata svoj karakter, nove zvoke, obračata nepisana pravila. Iščeta sveža neskladja in nova ravnovesja pritlehnega basa in nedoločnih in zato nelagodnih valovanj.

V tradicionalni postavitvi kitare, basa in bobnov iščejo svoj izraz Magneto. Toliko težja naloga, ker se ne rešujejo skozi studijske trike, ampak puščajo glasbilom svoj „naravni" zven. Pod to lahko štejemo tudi „efektno" vibriranje kitarskih strun, medtem ko sta bas in boben povsem osvobojena kakršnih koli okraskov. Nič radikalno novega ni v tem, kar počnejo, a sliši in čuti se, da v relativno ozkem okviru surf rocka vsaj poskušajo predreti meje. Če ne drugega, so vsaj vloge instrumentov na albumu Requiem Pour Satana prerazporejene, torej ni nujno, da kitara igra glavno vlogo. Tudi bas se lahko izpostavi in boben ni zgolj spremljevalni privesek. Lahko usmerja tok posameznih skladb, dinamične preskoke, pospešuje, kjer je to potrebno. Prijeten, a še vedno nekoliko drzen album.

Še retromanija. Po lanskoletni seriji ponatisov prvih osmih albumov so se Stereolab odločili še za nadaljevanje serije Swiched On. S tem lajšajo glavobol tistim ljubiteljem, ki si želijo zbrati vse njihove posnetke, kar je ena težjih nalog. Namreč, Stereolab so velik delež svojih pesmi objavili le na singlih ali EP ploščah, marsikateri tak vinilni plošček je izšel le v omejeni nakladi ali je bil na voljo le na njihovih turnejah. Zato so kasneje te posnetke zbrali na kompilacijskih ploščah.
Četrti del nosi naslov Electrically Possessed in na enem mestu prinaša pesmi iz zadnjega obdobja, od leta 1999 do 2008. Še vedno je tega za skoraj dve uri! Prvih sedem zapisov je bilo objavljenih na EP-ju The First of the Microbe Hunters, ki že sam traja blizu 40 minut. Stereolab so se tu spustili v svoje „videnje" sambe, vpete v metronomičen ritem v stalnem prepletu klaviatur in rezke kitare. Pevka Laetitia Sadier nima nobenih težav z vpeljavo petja, njene melodije so vaje iz preproščine. Po tolikšni kvantiteti dokaj omejenega izraza je nemogoče, da se glasba ne začne ponavljati. Zato so se Stereolab ravno na singlih mnogokrat spustili v eksperiment, v studijske manipulacije, ponujajo različice že znanih napevov. Vsekakor Electrically Possessed ne more biti prva izbira, niti druga. Pravzaprav je izbira šele za tiste, ki so že zbrali vseh deset rednih albumov in vse predhodne kompilacije skupaj s trojno Oscillons from the Anti-Sun, ki zanimivo, prav tako zajema pesmi s singlov in EP-jev in sploh ni izšla v seriji Switched On. Kvantiteta je pri njih resnično presegla kvaliteto.

Foto/Photos:
Melvins (bandcamp)
Mogwai (discogs)
Animal Collective (bandcamp)
Tindersticks (bandcamp)
Nick Cave & Warren Ellis (discogs)
Danielle de Picciotto (bandcamp)
James Johnston (Janez Golič)
Pauline Anna Strom (bandcamp)
Magneto (bandcamp)
Stereolab (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.marec 2021)

Janez Golič