Mary Timony se je najprej proslavila s triom Helium, oba albuma iz sredine devetdesetih let jim je izdala založba Matador. V novo stoletje je vstopila samostojno, a obenem razširila izbor glasbil iz klasičnega rockovskega tria še na orkestracijo, klavir in klaviature sploh. Tudi tega se je naveličala in z dvema članicama Sleater-Kinney je ustanovila kratkotrajno zasedbo Wild Flag. Še bolj klasične, kar že hard-rockovske rife je nažigala v sklopu ženskega tria Ex Hex. Tudi to ni trajala prav dolgo, obenem so jo doletele življenjske neprilike, na hitro sta ji umrla starša, in Mary se je glasbeno obrnila vase. Po skoraj 20 letih je izdala nov samostojni album Untame The Tiger, kjer stvari postavlja na svoje mesto. Njena igra kitare in predvsem petje je postalo prečiščeno, občuteno, natančno. Radoživost je zamenjala za trpko izpoved, glasne akorde za pretanjeno obiranje strun električne kitare. Že v uvodni No Thirds streže z krasnim duelom na kitarah, da bi še Tom Verlaine privzdignil obrv. Tudi petju je posvetila več pozornosti, izpostavila barvo glasu, ki ustreza njenemu karakterju in namenu. S tem rešuje manj uspešne pesmi pred generično ujetost v t.i. indie rock. Če si dovolim malo projekcijo, ravno v kitarskih preigravanjih je prihodnost.

Že sami Stereolab so zastavili dokaj ozek glasbeni okvir. Klaviature in odrezava kitara so bile popolnoma sinhronizirane z motoričnim drajvom, in francosko naglašeno petje Laetitije Sadier se je povsem ujelo z glasbeno podlago (v kolikor ni bilo petje zgolj v vlogi podlage). Še spremljevalni vokali so bili vedno na mestu.
Stereolab so hitro ugotovili, da se vrtijo v krogu in v splošnem so za najboljše priznane tiste njihove plošče, na katerih gostuje nemški elektronski duo Mouse On Mars ali še bolje kopica gostujočih glasbenikov iz čikaške post-rockovske in jazzovske scene. Ko so se vrnili k samim sebi, se je krog sklenil in skupina se je razšla.
Laetitia je takoj nadaljevala glasbeno pot, najprej s skupino Monade, kasneje s samostojnimi ploščami, a velike razlike ni. Petje, ki ga je vpeljala pri Stereolab, ostaja z njo. Torej je potrebno svežino poiskati v svežih glasbenih rešitvah. Kar pomeni, da so tudi na aktualnem samostojnem albumu Rooting For Love uspešnejše tiste pesmi, ki nekako odstopajo. Sicer bi poskrbele le za tistega poslušalca, ki je lenobno zleknjen v kavču.
Takšna in drugačna presenečenja so po albumu razvrščena taktično. Z natanko odmerjenimi premori. Med pomirjajočo Proteiformunite trikrat doživimo hipno prebujenje, drugje zavlada bujna orkestracija, tretjič odskočijo tolkala v divje sinkope... V vsakem primeru, Laetitia še vedno prevzame s šarmantnim, a kar je ujeti v besedilih (polovica jih je v francoščini), tudi angažiranim petjem. Ljubitelji Stereolab skoraj ne bi smeli biti razočarani.

Ampak res, kaj je bolje, vztrajati na izvornih pozicijah ali se razvijati v smer, ki morebiti ljubiteljem ne bo ravno po godu? Po štirih albumih žaganja in kričanja, so se (post)punkovski IDLES le premaknili v druge sfere. Ne le, da so mestoma spustili kitare in prepustili tek bobnom in brnečemu basu, tokrat, na albumu TANGK se je zvočna slika temeljito prevetrila. Vsled temu so zvabili na producentski stol Niglea Godricha (nekateri ga štejejo kar za šestega člana Radiohead), ampak vzrok za premik leži drugje. V zasebnem življenju pevca Joeja Talbota. Po rojstvu otroka, ločitvi in novi ljubezni, sta se upor in jeza umaknila "večni" tematiki – ljubezni. Talbot je šel tako daleč, da je TANGK poimenoval kar album ljubezni. In tu ni več prostora za jezo in upor. Vsaj večinoma ne.
Seveda ima tudi ljubezen več plati in zdi se, da jih IDLES obdelajo kar vse po vrsti. Iz pomirjenega šepetanja ob spremljavi klavirja hitro pademo v energični kitarski drnec, a krik iz grla je posvetilo Talbotovi hčerki. Ne manjkajo niti godala in nadvse dobrodošli so mali eksperimenti s kitarami. Mestoma še žagajo, a ponujajo tudi prečiščen zvok, spuščene so skozi odmeve, obdelane s studijskimi efekti, vse v smislu podčrtavanja Talbotove lirike. Po drugi strani pa bodo stari ljubitelji še vedno dobili odmerek panka (Hall & Oates, Dancer...).
Za vsakega nekaj, za nobenega nič? Stvar percepcije, odprtosti, pustimo ustvarjalcu lastno pot. Le kam pridemo, če bi sami diktirali njihovo usmeritev? In v samem izteku albuma, praktično v zadnjih sekundah, se oglasi še pomirjujoča igra saksofona, kot da nam IDLES namigujejo, kaj nas vse še čaka v prihodnje.

Kitarist Kim Myhr je prišel do mojih ušes po zaslugi več izdanih albumov pri domači, norveški založbi Hubro. Za letošnji podvig, album Hereafter, ki ga je posnel s petnajst člansko zasedbo Kitchen Orchestra, pa se je ponovno odločil za samozaložbo.
Že bežen prelet skozi spremljevalno zasedbo pokaže, da Kim ne bo stal na istem mestu. Sestavil je povsem nov orkester, razširil paleto uporabljenih glasbil in slogov. Ob dveh kompletih bobnov so tu še dva basa, godala in pihala, vibrafon in harmonika. Očitno se je odmaknil od bolj klasične rock zasedbe, s katero je predlani nastopil tudi pri nas.
Obenem, noben od desetih zapisov ne nosi posebnega naslova, označeni so kar z zaporednimi rimskimi številkami. Tudi premorov med skladbami ni, prelivajo se ena v drugo, le ko bi obrnili vinilno ploščo, se glasba ustavi in premakne iz bolj temačnega dela proti svetlobi v drugem delu.
Vseskozi se zdi, da je bila ena od Kimovih namer izmikanje preveč določeni melodiki oziroma nikjer ni hakeljca, ki bi poslušalca posebej pritegnil. Glasbeniki si vseskozi izmenjujejo trenutne zamisli, ki se prepletajo skozi psihedelično t(r)ipanje. Kim je prej v vlogi stranskega igralca, ki zgolj na daleč usmerja glasbeni tok. Nikjer ne poseže v skupinsko igro do te mere, da bi konkretno vplival nanjo. Tako da hitro pripelje do stanja, ko naša pozornost popusti in gre muzika v ozadje. Šele proti koncu, od zapisa VIII do X, se igra poveže v bolj koncizno celoto. Morda pa tudi velja, če se že imenujejo Kitchen Orchestra, da preveč kuharjev pokvari jed. Po nekaj manj uspešnih receptih je njihova mineštra na koncu le dobila pravi okus, toliko da vsaj zadovoljno prikimamo, če se že ne oblizujemo.

V osemdesetih in še delno skozi devetdeseta leta prejšnjega stoletja so bile neodvisne glasbene založbe še dokaj profilirane. Približno si vedel, kaj boš dobil pod "znamko" 4AD, Mute, SST in SubPop, na primer. Kmalu so se te usmeritve razblinile; pri Matadorju so začeli objavljati elektronske derivate, pri SubPop kantavtorje, pri Mute so šli sploh v širino...
Danes je vse skupaj še bolj nepredvidljivo. Aktualni paket poljske založbe Gusstaff je en lep primer popolne raznovrstnosti. Oziroma, nekaj le druži te tri izdaje; izogibajo se sredinskosti.
Voices Of The Cosmos sta zvočna umetnika - Rafał Iwański in Wojciech Ziębaand ob pomoči astronoma Sebastiana Soberskega. Pri ustvarjanju "glasov iz globil vesolja" so na petem albumu De Revolutuonbus MMYXYIII za osnovo uporabili dejanska valovanja oddaljenih zvezd, planetov, pulsarjev in severnega sija. Praktično vse, kar slišnega prihaja onkraj našega planeta. Pa vendarle niso šli tako daleč kot, na primer, Matmos, ki sta na svojih tematskih albumih bolj striktna, uporabljata zgolj vnaprej določene "konkretne" zvoke. Voices Of The Cosmos torej zvočna valovanja iz globin vesolja nadgrajujejo z igro sintetizatorjev in drugih generatorjev zvočnih učinkov, tako da ta "nadgradnja" najprej sledi izvirnim "motnjam" in jih kasneje spelje v ritmični tok sodobne elektronike. Ker je tekstura preveč razrahljana in ne podlega preprostemu zaporedju, bi se plesni korak na tole muziko hitro zapletel. Prej je njihova manipulacija namenjena poslušanju, lahko samo uživamo v bogastvu zvokov in številnih kombinacijah le teh.

Uvodoma, prav na kratko, bi nas Fifidroki zavedli. Ubrano zborovsko petje namreč prav nič ne kaže na nadaljevanje. Tri pevke v skupini se strogo držijo ljudskega izročila, od tega ne odstopajo, pa naj drugi v zasedbi godejo po svoje. Ja, obrat je dokaj nepredvidljiv. Namesto "ljudske" spremljave akustičnih strunskih glasbil, na primer, nas doleti rockovski drnec v klasični postavitvi. Resda se kitara, bas in bobni kdaj spogledajo s post-rockovskimi obrazci, a ne gredo v dinamične skrajnosti tipa Mogwai. Še dlje od folk tradicionalizma stopijo s pomočjo gostujočega saksofonista, a igra ostaja v okviru preprostih figur.
V teoriji je mogoče skupaj "zamešati" karkoli, vprašanje pa se postavi, do katere mere to sprejme in dojame poslušalec. V primeru Fifidroki je spoj ljudskega petja in elektrificiranega rocka v popolnem sožitju. Ni čutiti "umetne" prisile, izvirnosti zaradi izvirnosti same. Zadeva funcionira. Vsi so uglašeni na eno razpoloženje. Le da spotoma, proti koncu albuma Figura Dziks že padejo v kliše, strukture pesmi postanejo predvidljive, že kar preveč domače. Tako hitro se jim privadimo.
Tretji odmik od nečesa, kar naj bi bil "zvok" založbe Gusstaff, predstavlja naveza Melech – Kurek. No, obstaja tanka vez z ljudsko godbo, saj je bobnar Wojtek Kurek tudi član avant folk zasedbe Tuleje. Vendar se ta vez hitro pretrga, ko zaigra skupaj s klarinetistom Piotrom Mełechom, in se na albumu Walk Thru upaj sprehodita po robu jazzovskega gruva in tolkalskega drobljenja. Ja, večkrat si Wojtek in Piotr zamenjata vlogi, ki bi jima pripadala po običajni delitvi po glasbilih. Takrat tolkala plešejo po svoje, polna so hitrih poskokov in preskokov, medtem ko klarinet repetitivno kroži na način Colina Stetsona. Ali se Wojtek spusti v motorični drnec in se Piotr lahko sprosti v malih improvizacijah. Vsi trije aktualni albumu so izšli tudi na vinilu, v seriji Don't Sit On My Vinyl. Naročiti jih je mogoče le po pošti, vrezali vam jih bodo sproti, neposredno v vinil (lathe cut).

RETROMANIJA

Turška glasbenica Elif Yalvac je po nekajkratnem potovanju po Islandiji nazadnje prav s tamkajšnjimi glasbeniki ustvarila opus, album My Heart Of Noise. Poleg sintetizatorja in kitare je uporabila še "konkretne" zvoke narave, kaj šele, ko so svoje pridali še islandski kolegi. In to ni bilo dovolj, kasneje se je Elif odločila, da še v drugo poseže v tkivo albuma, še enkrat je povabila glasbenike in producente širom sveta, da po svoje preoblikujejo že objavljeno gradivo.
Albumi remiksov so bolj stvar devetdesetih. V grobem jih lahko razdelimo na dvoje; tiste bolj kreativne, ki radikalno posežejo v tvarino, in druge, namenjene plesnim podijem, ki izvirniku nekaj vzamejo, dodajo pa močan disko beat.
Zbirka remiksov Maelifell (ime stožčastega vulkana na Islandiji, obenem se znotraj imena skriva ime avtorice) sodi prej v prvo kategorijo. Množica producentov, večina njih zverzirana v elektronski glasbi najširšega razpona, si je dala duška. Zdi se, kot da je njihov moto "več je več", tako zgoščeno so posegli v remiks. Elektronika brbota, praska in se vrtinči ob popačenih teksturah, ki dajejo ritem. Še en dokaz več, da je lahko elektronska glasba vsaj tako "živa" in "organska", kot glasba, narejena s "pravimi" glasbili. Morda kak remiks zveni nespoštljivo do izvirnika, a tu Elif nima več besede. Ko se enkrat odločiš za rekonstrukcijo s strani povabljenega mojstra zvočnih manipulacij, ni več vrnitve. A takih pomislekov skoraj ne bi smela imeti.

Serija napol improvizirane kitarske psihedelije v režiji in izvedbi Bardo Pond se nadaljuje. Čeprav je aktualna aktivnost skupine pod velikim vprašanjem. Uradna spletna stran je nedosegljiva, zadnji „redni“ album so objavili leta 2017, kasneje le še posnetke, narejeni še pri Johnu Peelu na BBC in osmo nadaljevanju arhivske serije s skupnim naslovom „Volume“. Tudi sveže vkup zbran album Volume 9 prinaša posnetke, narejene že v začetku tega stoletja. Torej pred približno 20 leti. Kar je glede na razvoj njihove godbe pravzaprav nepomemben podatek. Bardo Pond se praktično niso razvijali, ostajajo isto „nemoderni“, zavezani „izvornemu“ psihedeličnemu rocku, kot so ga zakoličili že Hawkwind v srednji fazi ali zgodnji Pink Floyd, na primer.
Na albumu Volume 9 najdemo dve „plati“ početja Bardo Pond. Na prvi strani vinilke sta najprej dve daljši, napol improvizirani „skladbi“, kjer močno prevladuje razmazana, hreščeča, z efekti popačenja podprta električna kitara. Njena igra nima pravega začetka in konca, divje poplesava brez pravega cilja, a z namenom kozmičnega popotovanja v neznano. Le v ozadju njeno trzanje mirijo eksotična tolkala, potegi po strunah akustične kitare in komaj slišno vse skupaj veže flavta. Stran sklene okrajšana verzija skladbe, ki sicer prekriva celotno drugo stran vinilke – War Is Over. Tu se je skupini pridružil bobnar Michael Zanghi, ki sicer drži ritem v spremljevalni zasedbi Kurta Wilea, The War On Drugs. Naenkrat se zvočna slika spremeni, prej prevladujoča kitara se postavi v enakovredno vlogo z drugimi glasbili, glasba postane bolj pomirjena, a še vedno gode z istim namenom. Odsotnost vokala je abstraktnosti kvečjemu v prid, Bardo Pond se načrtno niso želeli nikamor „vezati“.

Črpanje iz globokega arhiva nemških CAN se nadaljuje. Najprej so kapljale zbirke neobjavljenih studijskih posnetkov (Unlimited Edition, Delay 1968, The Lost Tapes...), vmes še dvojni album remiksov Sacrilige, kasneje pa uradne izdaje številnih koncertnih bootlegov, ki jih sedaj edini še preživeli član CAN, Irmin Schmidt, restavrira in ponuja v uradni verziji. Četrti v seriji je koncert iz Pariza, posnet na kaseto februarja leta 1973, ravno preden je skupino zapustil nedavno preminuli pevec Damo Suzuki.
Kdo bi se vprašal, čemu cela serija koncertnih zapisov, ki obenem tehnično niso najboljše kvalitete. Namreč, koncerte CAN je najprej skrivoma snemal na kasetofon njihov ljubitelj Andy Hall, ko so odkrili njegove namere pa so ga CAN celo vzpodbujali k snemanju in mu dovolili, da se je postavil na optimalno mesto za zajemanje zvoka. Obenem tehnologija še vedno napreduje in danes je mogoče iz dokaj slabega posnetka restavrirati povsem dostojen dokument njihovega koncertne prezentacije izpred 50 let.
In te prezentacije so bile daleč od „verne“ izvedbe skladb s studijskih plošč. Damo se je vedno zavzemal za „instantno skladanje“, torej ne za improvizacijo v klasičnem pomenu, ampak naj bi skupina vsakič znova iz ničle ustvarila nekaj, kar bi lahko bila skladba. Te na posnetkih so naslovljene zgolj z zaporednimi številkami, ampak sproti se iz neskončnih variacij in mantričnih zaklinjanj Dama Suzukija mestoma izoblikuje nekaj poznanega. V dotičnem primeru pesmi, kot jih poznamo z albuma Ege Bamyasi, izdanega tri mesece pred pariškim koncertom. Sami CAN so bili očitno mnenja, da ti zapisi stojijo zase, da to niso znane pesmi odigrane malce drugače. Morda pa je vse, kot bi rekel že Neil Young, ena sama pesem.

Foto/Photos:
Mary Timony (bandcamp)
Laetita Sadier (bandcamp)
IDLES (bandcamp)
Kim Myhr (bandcamp)
Voices Of The Cosmos (bandcamp)
Fifidroki (bandcamp)
Elif Yalvac (bandcamp)
Bardo Pond (bandcamp)
CAN (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. marec 2024)

Janez Golič