Skoraj istočasno, pred slabimi desetimi leti, so se na Otoku pojavile tri odmevne zasedbe, ki so vsaka zase oživljale t.i. postpunk. Black midi so blesteli z ultra hitrimi prehodi in tehnično superiornostjo, Black Country, New Road so uvajali prvine angleškega folka in Squid so ponujali kompleksne skladbe, ki jih je bilo nujno poslušati večkrat, da so se „usedle“. Vmes so se že zgodili pomembni prelomi. Black midi so razpadli oziroma jih je zapustil glavni pevec Geordie Greep, tudi Black Country, New Road so ostali brez pevca in glavnega avtorja in sedaj čakamo, kam bo zaneslo ostale člane. Squid ostajajo trdna zasedba, a njihova glasba se sčasoma spreminja. To je napovedal že spisek gostujočih glasbenikov, pevcev in pevk, na tretjem albumu Cowards je v veliko pomoč godalni kvartet Ruisi in nenazadnje vrsta producentov oziroma tehničnega osebja.
Pri teh stvareh pa običajno ne moreš imeti vsega. Če večjo pozornost usmeriš na tehnični del izvedb, se nujno izgubi element spontanosti oziroma „živost“ muziciranja. Očitno se Squid usmerjajo od spontanosti k pazljivemu niansiranju uporabljenih glasbil, kar je glede na ustroj posameznih pesmi povsem razumljivo. Squid namreč še vedno ali vedno bolj skladajo večdelne, dokaj zapletene kompozicije brez izrazitih refrenov ali ponavljajočih hakeljcev. Njihove pesmi tečejo po njihovi notranji logiki. Izhajajo iz lastnih izkušenj po obširni svetovni turneji, med katero je bobnar in pevec Ollie Judge prebral tudi nekaj knjig in vse te vtise in vsebine strnil v „zbirko mrakobnih pravljic“. Ker je njegova interpretacija polna dramatičnih zasukov, se temu z zamikom pridružuje tudi glasbena spremljava. Ali pa je mestoma ravno obratno, skupina po tolikih letih skupnega igranja pač deluje kot dobro namazan stroj. Zdi se, da se nikoli ne morejo tako zaplesti, da se ne bi izmotali brez vsakih težav. In zapletajo se kar naprej, ker nenazadnje, zgolj projecirajo zapletenost sveta danes.

"How Shall I Begin My Song?", se sprašuje belgijska pevka Dominique Van Cappellen-Waldock v uvodni pesmi v album Weep, njene zasedbe Fleur De Feu. Spremljevalni glasbeniki namreč ne ponujajo preproste rešitve, komaj kakšen namig, kako bi na to dronanje in sploh zgolj igro tekstur položila svoj vokal. Obstala je pred tabulo raso, platno je prazno, najtežji je prvi poteg čopiča. Potem steče.
Kmalu je jasno, da tule ne gre za pesmi, bolj za razpotegnjene žalostinke, neutolažljive prošnje in vprašanja. Vsebina pred formo. Na primer, dva tolkalca se nikoli ne poženeta v tričetrtinski ritem, prej v ozadju poudarjata gotsko obredno slavje. Skozi miks so vsa glasbila premešana med sabo, nimajo natančno razdelanih vlog... Gre zgolj za ustvarjanje navidez neskončnega stanja zamaknjenosti. Potem tudi pevka Dominique počasi najde svoj glas, se odpre, zaplava s tokom.
Vsa besedila razen enega si je "izposodila" pri indijanki Owl Woman, pripadnici plemena Čejeni iz začetka 19. stoletja. Ženska Sova je bila pomembna pri vzpostavitvi odnosa med staroselci v Ameriki in belskimi Anglo-američani. Dominique je besedila le "prenesla" v svoj položaj, album je nenazadnje posvečen njenemu staremu očetu, ki je bil član Starodavnega reda Druidov (druidizem - sodobno duhovno ali versko gibanje, ki spodbuja negovanje častnih odnosov s fizičnimi krajinami, floro, favno in različnimi ljudstvi sveta, pa tudi z naravnimi božanstvi ter duhovi narave in kraja). Edini avtorski tekst je Mother, ki se z "mati, o mati, dala si rojstvo" vklaplja v tematiko ciklične narave življenja.

Tudi v sosednji Nizozemski se darkerski val še ni polegel. Na njem jezdi četverica Rats On Rafts, ki je s prejšnjim, izjemno eklektičnim albumom Excerpts From Chapter 3: The Mind Runs a Net of Rabbit Paths nakazovala množico možnih nadaljevanj. Izbrali so črno-belo inačico in se zagledali Deep Below. Še več, snemali so analogno in uporabili mešalno mizo, s katero je operiral sam Lee Scratch Perry. Tudi sintetizator je iz 80. let, nenazadnje se slogovno vračajo v tisti čas, v pesmih odmevajo zgodnji The Cure, Cocteau Twins, Siouxsie And The Banshees, New Order, Positive Noise...
Potem se postavlja vprašanje smiselnosti natančne reprodukcije sloga, ki se je dodobra iztrošil že pred 40 leti? Kje je tu presežek, vsaj avtorska razlika? Zgolj ljubiteljski poklon zgodnjim idolom bo premalo.
Obenem pa so ravno ti "idoli" vsaj po svoje že davno tega zavrgli svoja izhodišča, nekako po naravni logiki razvoja so zavili proti sredini. Lahko bi celo predvideli, da so ravno njihova "zgodnja dela" obstala na obrobju oziroma jih cenijo le starejši feni. Potem se Rats On Rafts tu pojavijo kot osvežitev, obujanje zamrlega rečnega toka. Če bi bile vsaj pesmi v okviru tega dovolj prepoznavne... a večinoma niso. Njihova "dosledna" anemičnost nima pravega pogona, tiste težko določljive dinamike, ki je poslušalca notranje vznemirila, pritegnila. Rats On Rafts prevečkrat ostajajo dosledni zgolj formi, primanjkuje pa glasbenih draži.

Zemljepisna razseljenost je botrovala relativno dolgemu premoru, ki so ga potrebovali The Young Mothers za končno realizacijo tretjega albuma Better If You Let It. Vse se je začelo že daljnega leta 2009, ko se je iz Norveške v Austin preselil bobnar Ingebrigt Haker Flaten in tam odkril izjemno burno glasbeno dogajanje. Sam izhaja iz jazzovskih krogov, a prav v Austinu so se mu odprla obzorja, navdušeno je srkal klubsko muziko vseh vrst. Nazadnje je še sam sestavil zasedbo, ki je povzela vsa glasbena vrenja, in to so The Young Mothers. Prva leta so nastopali le v živo, šele po petih letih so svoja snovanja zabeležili v studiu. Še pred korono se je Ingebright vrnil na Norveško, The Young Mothers so bili potisnjeni na stranski tir in šele pred tremi leti so najprej na daljavo, kasneje pa dejansko skupaj posneli dotični tretji album.
Nerad kreativnost pogojujem z leti, t.i. zrelostjo. Sploh ni nujno, da se glasbeniki in glasbenice z leti umirijo, kanalizirajo svoje početje, ostajajo na pridobljenih pozicijah. Vendar se zdi, da se je nekaj takega zgodilo The Young Mothers. Še prejšnji album Morose je ponujal divjo ježo skozi vsemogoče žanrske poljane, tokrat so bolj previdni, žanrski preskoki pa bolj zaobljeni. Kar ne pomeni, da jim je zmanjkalo naboja. Igra je le bolj poglobljena, razvija se počasneje, a izkušnje tudi dodajo svoje. Iz uvodnih skoraj hiphopovskih besedičenj na funky podlago se šesterica gibko preusmeri v lagodno jazzovsko muziciranje, ki že meji na orkestracijo Kamasija Washingtona. A to je zgolj premor pred novim obratom; gladko se spustijo v elektronski eksperiment ter kitarska škripanja. V Song For A Poet se zbližajo na robu tišine, v introspektivni meditaciji, ki se izteče v skupnem mrmranju saksofona in skoraj metalskem hropenju. Vse brez sile, vse z istim skupnim imenovalcem in osupljivo tehniško veščino pobudnika celotne pustolovščine. Očitno jim je premor prišel prav, niso se uspavali, ampak kvečjemu dobili nov zagon.

Na prvi pogled se zdi neverjetno, da bi Mike Patton pri svoji založbi Ipecac objavil album, ki ga je podpisal francoski skladatelj in pianist Jean Claude Vannier in na njem slišimo le mandolino in harmoniko. Manj neverjetno je vse skupaj, če vemo, da sta prav Patton in Jean Claude že leta 2019 posnela in objavila skupni album Corpse Flower, prvič pa sta se srečala na koncertu, posvečenem Sergu Gainsbourgu, še nekaj let prej. Brez zadržkov lahko zapišem, da je Jean Claude Vannier živa legenda (letnik 1943), snemal je filmsko glasbo, pisal pesmi za vrsto popularnih in manj popularnih pevcev in pevk, in na drugi strani je tudi Mike Patton odprtega duha, nenazadnje je pod imenom Mondo Cane posnel zbirko italijanskih kancon. Občudovanje je obojestransko.
Skladbe na albumu Jean Claude Vannier et son orchestre de mandolines izvajata le Vincent Beer-Demander z mandolino in Grégory Daltin na harmoniki. Njuno igranje je kasneje obdelano v studiu do te mere, da imamo dejansko vtis, kot da igra mali orkester. Večinoma se skladbe vrtijo v tem mediteranskem melosu, tudi harmonika pritrjuje temu. Mestoma so melodije dokaj preproste, skoraj otroško naivne, a jih vešča skladateljsko uho in izvedbene roke speljejo na večplastno raven. Oziroma, lahko jih poslušamo zgolj za ozadje, in ne bodo bistveno zmotile drugega početja, ali pa jim pazljivo prisluhnemo, in nam pozornost vrnejo z bogato glasbeno izkušnjo.

Marsikaj so The Residents v svoji dobrih 50 let trajajočih glasbenih in drugih izzivih že počeli, a z metalsko muziko se niso ukvarjali. A glej zlomka, v veliko očesno zrklo jim je padel dogodek izpred 40 let, ko sta dva najstnika iz Nevade, USA, storila samomor na podlagi besedila pesmi Better by You, Better than Me v izvedbi angleškega metalskega benda Judas Priest (pravzaprav gre za priredbo leta 1969 izdane pesmi skupine Spooky Tooth). Besedilo naj bi napeljevalo na samomor, sledil je sodni spor in sploh cela kalvarija. In tu so The Residents videli dober motiv za svoj 60-i, ali morda že kak več, še enkrat konceptualni album Doctor Dark.
In tako so avtorske pesmi opremili s čisto pravimi metalskimi rifi (zgolj v ilustracijo izvirnega dogodka), a obenem k sodelovanju povabili orkester San Francisco Conservatory Of Music in nastala je prava rock opera v treh delih. Cel „projekt“ je nadvse ambiciozen; nenazadnje so The Residents prej večinoma aranžmaje izdelali sami, večinoma s sintetizatorji, tudi dokaj amatersko in to je bil del njihovega „zvoka“. Sedaj je orkestracija izvedena profesionalno, vpoklicali so tudi več pevcev in pevk, naratorja, ki pripoveduje potek „zgodbe“, tako da je serija kompozicij dokaj razgibana in scensko doživeta. Vmes „nastopi“ še zloglasni Jack Kevorkian aka Doctor Death, zdravnik, ki je na oni svet samovoljno poslal približno 130 bolnikov, nenazadnje se je lepo vklopil v koncept albuma.
Tudi v vrstah The Residents so se že dogajale smrti. Leta 2018 je umrl njihov glavni skladatelj Hardy Fox, v bistvu je od izvirnih članov le „pevec“ Randy Rose, ki sedaj v pomanjšani zasedbi in s številnimi gostujočimi glasbeniki nadaljuje misijo družbenih in socialnih odklonov. Ker je še njegov pevski prispevek tokrat v manjšini, The Residents mnogokrat kar izgubijo svoj karakter oziroma je album Doctor Dark manjši odklon v njihovi obširni diskografiji.

Kitarist David Grubbs s svojo bogato preteklo dejavnostjo nikakor ne ponuja trdnih pričakovanj. Začel je v post-hardcorovskih Squirrel Bait, nadaljeval v Bastro, prvi resen prelom s kitarskim rockom se je zgodil s srečanjem z Jimom O'Rourkom, ko sta trasirala žanrska stranpota z avantgardističnim projektom Gastr Del Sol. Po prehitrem razhodu je stopil na samostojno pot, najprej s serijo avant-pop albumov, vse izdane pod okriljem založbe Drag City. Kasneje se je, v nasprotju z logiko razvoja, vse bolj odmikal od uveljavljene oblike pesmi, njegovo igranje je bilo vse bolj naklonjeno improvizaciji, odkrival je nove „akorde“, puščal zvenu strun, da odzvanjajo na dolgo... Serijo eksperimentalnih albumov, večinoma posnetih v sodelovanjih, je David Grubbs objavil kar pri lastni založbi Blue Chopsticks, zato je toliko bolj presenetljivo, da se je z aktualnim albumom Whistle from Above vrnil k matični Drag City. Potemtakem naj bi bil to vrnitev k bolj konvencionalni muziki? Bo katero pesem tudi zapel?
Z albumom Whistle from Above David Grubbs raje raziskuje vmesno področje. Njegovo igranje kitarsko strunjanje se razteza od občutenega obiranja do hrumečega dronanja, le da mu sedaj pomagajo gostujoči glasbeniki in ti speljejo njegovo osnovno zamisel v bolj utirjeno smer. Seveda so to somišljeniki, ki ne vlečejo na svoje, a mu tudi ne zvesto sledijo. S širokim izborom glasbil, od piščali, čela, sintetizatorjev, harmonija, trobente in končno bobnov Andreaje Belfija, se praktično vsake skladbe lotijo z drugega konca, predvidljivo nepredvidljivi so v svojem pristopu. Grubbs še največkrat nakaže temelj z akordi, ki so takoj prepoznavni še iz časa Gastr Del Sol in dopuščajo neskončno vrsto variacij. Obenem so te zasnove dovolj odprte, da ponujajo številne nadgradnje, le na vso moč se izogibajo uveljavljenim oblikam folka, bluesa, kaj šele rock'n'rolla... Mestoma se sicer zdi, da glasbeniki zastanejo, da čakajo na skrivni znak protagonista, kdaj in kako naj nadaljujejo, a po večkratnem poslušanjem se tak vtis razblini in vsi prispevki se sestavijo v natančno, skoraj logično celoto. Potemtakem bi petje kvečjemu pokvarilo vtis.

Napol v retromanijo sodi posthumno izdani dvojni album novozelandskih The Chills. Z značilnim žvenketajočim zvokom kitar in melodičnimi pesmimi na sledi "garažnega popa", so že v začetku 80. let postali glavni predstavniki t.i. zvoka Dunedina, mesta na Novi Zelandiji. Nekateri pravijo celo, da so bili pionirji t.i. indie popa, vplivali da so na vrsto kitarskih skupin, tudi R.E.M. A njihov vpliv ni ravno sorazmeren komercialnemu uspehu, saj so po seriji singlov in EP plošč šele leta 1987 objavili prvi album pri domači, torej novozelandski založbi Flying Nun. Sledila je snemalna pogodba z veliko založbo Slash, selitev v Anglijo, a nekega silnega preboja ni bilo. V korporativnem glasbenem svetu pač velja prodajni uspeh, The Chills je verjetno manjkal kakšen hit ali dva, a po drugi strani so bile praktično vse njihove pesmi vsaj solidne ali OK. V lokalnem tisku so pojav označili za "prekletstvo the Chills". Skratka, premalo za preživetje v zahodnem svetu. Skozi 90. leta je avtor pesmi, pevec in kitarist Martin Phillipps razstavljal in sestavljal nazaj The Chills, vmes se je udajal omamnim substancam in alkoholu. Tako da so šele leta 2015 objavili svež album Silver Bullets, tokrat za priznano angleško neodvisno založbo Fire, ki je poslej skrbela za razpečevanju njihove glasbe. Sledila sta albuma Snow Bound in Scatterbrain, za tem pa se je Martin odločil, da bo pobrskal za obširnimi arhivi in dokončal vrsto starih neobjavljenih pesmi. Ni mu jih uspelo posneti kot je treba, lanskega julija je zaradi posledic hepatitisa C umrl.
Ostali pa so demo posnetki, na podlagi katerih so člani The Chills in številni prijatelji skončali začeto. Sedaj je 20 pesmi našlo mesto na dvojnem albumu Spring Board: The Early Unrecorded Songs. Za to zbirko velja podobno kot za vse prejšnje, redne plošče. Nekih silnih uspešnic ne bo, a prav vsaka pesem ima nekaj; ali zanosen refren, ali privlačno kitarsko medigro, ali poskočen ritmičen drnec. In seveda, če ni bilo uspeha že v najboljših časih kitarskega garažnega popa, ga tudi sedaj ne bo. A Martin Phillips bi skoraj moral biti zadovoljen in se zagotovo smehlja dol iz rock'n'roll nebes.

Foto/Photos:
Squid (discogs)
Dominique Van Cappellen-Waldock (Fleur De Feu) (bandcamp)
Rats On Raft (bandcamp)
The Young Mothers (bandcamp)
Jean Claude Vannier (bandcamp)
The Residents (Cherry Red)
David Grubbs (bandcamp)
Martin Phillipps (The Chills) (bandcamp)

(Rock Obrobje, 2. marec 2025)

Janez Golič