Marec 2019

V marčevski inventuri se sprehajamo po obrobju novodobne klasike, art-rocka, kantavtorstva in tudi starega dobrega rock'n'rolla v rahlo sprevrženi obliki. Ne manjkajo niti eksperimenti izven utečenih poti, in dodajamo nekaj okusne inditronike za dobro mero.

Royal Trux Po dolgih letih sta se ponovno aktivirala Jennifer Herrema in Neil Hagerty. Kot Royal Trux sta v devetdesetih vrnila rock'n'rollu dušo in mu obenem spodnesla ritem in amputirala kitarske rife. Temu primerno je bilo petje, in še vedno je; namerno razglašeno in strastno, divje in melodično. V obdobju studijskih trikov in sprogramiranih vzorcev predstavljata antipod, sta nadvse živa izvajalca, ki pa ne prisegata na avtentični rock'n'roll, ampak ga spodnašata, si ga prisvajata, in zavračata. Po skoraj dvajsetih letih diskografskega premora v njunem taboru ni velikih pretresov. Album White Stuff preprosto nadaljuje linijo iz poznih devetdesetih. Ritem se še vedno opoteka, rifi zavijajo iz smeri, petje direktno iz srca.
Poljski Trupa Trupa so svoj trud in vztrajnost že kronali s podpisom pogodbe s založbo SubPop, a spodaj v undergroundu še vre. Prihajajo Prochno z istoimenskim albumom, ki so ga fantje objavili pri agilni založbi Gusstaff tudi na vinilu v natanko 66 primerkih. Svoj post-punkovski hrup so zgradili na nekaterih predpostavkah, česa ne bodo vključili v svoj izraz; izogibajo se post-rocku, klasičnim riffom in „običajnemu“ petju. Še vedno ostane dovolj široko polje, ki ga trio obdeluje suvereno in z dovolj karakterja. S hladno industrijsko obrednostjo se zbližajo z This Heat, ko se razigrajo prikličejo v spomin zgodnje Liars, kar že ne more biti slabo. Izhodišča so torej dokaj radikalna, časa za oblikovanje in razgrajevanje pa dovolj. Zaenkrat več kot dober obet.
Ritual Howls Iz Detroita smo dobili že prvinski garažni rock'n'roll in odvod tehna, a od tam nekam presenetljivo prihajajo tudi nasledniki angleških gotikov. Ritual Howls se nedvomno napajajo prav pri pionirjih žanra, predvsem pri Sisters Of Mercy, čeprav tega v njihovih sporočilih za javnost ne boste prebrali. A na njihovem četrtem albumu Rendered Armor je vse na mestu - hladna, cenena ritem mašina, preprosta bas linija, kitara na efektu, pompozne klaviature in baritonski glas pevca Paula Bancella za povrh. Manjši odmik v surferski country v uvodni Alone Together naj ne zavede, trio je kmalu povsem utirjen. Nekaj poskusov bolj dramatičnih zasukov ponujajo pesmi v drugi polovici albuma, predvsem se izmikajo globoke linije klaviatur. A nekega silnega presežka tukaj ni.
Že pred časom je nekdanji kitarist in pevec v Pavement, Stephen Malkmus, napovedal, da bo nekoč objavil elektronski album (nekaj podobnega snuje tudi Thurston Moore). In res, na nedavno objavljenem solističnem albumu Groove Denied se srečamo z retro elektroniko, čez katero Malkmus prepeva svoja značilna hudomušna besedila. Pa vendarle ne more povsem iz svoje kože, po treh pesmih se že zasliši pravi boben, bas in nekaj naprej še kitara. Je pa res, da mu tukaj manjka prava spremljevalna skupina, izvedba je poudarjeno nerodna, amaterska, kar je zagotovo tudi namen. S tem Malkmus ohranja ali celo obuja tisti začetni, primarni ustvarjalni zagon, s katerim so Pavement pred dobrimi tridesetimi leti zaorali ledino.
Po dveh albumih jazzovskih balad Howe Gelb nadaljuje v smeri umirjene, skoraj šepetajoče izpovedi, še najbolj primerne so za nočne ure in v krogu manjšega števila obiskovalcev. Tokrat je na albumu Gathered posegel tudi po pesmih drugih, in že ta izbor nekaj pove o kontekstu tega albuma. A Thousand Kisses Deep je napisal Leonard Cohen, tu jo Gelbu pomaga izvajati M. Ward. Znana filmska tema Moon River se popolnoma prilega splošnemu razpoloženju, kot tudi Storyteller pokojnega Rainerja Ptaceka. Slednji je bil tudi Gelbov someščan v Tucsonu v Arizoni in eden od mnogih sodelujočih v pretočni skupini Giant Sand. Njihov t.i. puščavski rock le še na daleč odmeva v tem, kar Howe počne zadnja leta, ostala je neka splošna zaveza avtorski poti brez prilagajanja trenutnim glasbenih smernicam. Ostalo je tudi želja po sodelovanjih, po izmenjavi zamisli in izvedb. Tudi zato naslov Gathered.
Amanda Palmer Polovica kabarejskega dua The Dresden Dolls, pevka in pianistka Amanda Palmer, je daljši diskografski premor kronala z epskim solistični albumom There Will Be No Intermission. Od „smeha skozi solze“ so ostale predvsem solze, oziroma trpka in boleče osebna spoznanja. Amanda jih je prelila v gostobesedno liriko, v njih skozi deset pesmi na albumu skoraj ni predaha. Ženske teme spontanega splava, posilstev, bolezni in žalovanja (vse osebne izkušnje), nikakor niso razlogi za veselje. Kar večina avtorjev daljših poem naredi z inštrumentalnim podaljškom skladb, je Amanda posejala med same pesmi. Torej imamo vsakič vmes kratek inštrumentalni vložek, predah za razmislek o pravkar slišani izpovedi. Nobena ni krajša od petih minut, dve sta daljši od desetih. Sugestivna pripoved in dramska razsežnost je že na višini največjih avtorjev in interpretov v okviru popularne glasbe.
Precej več kot tri minute potrebuje tudi Mark Kozelek za svoje izpovedi. Nekaj lažje mu je le zaradi način pisanja besedil, ki so prepis dnevniških zapisov (ali se tako vsaj slišijo). Tudi z interpretacijo se ne obremenjuje, na daleč se večina njegovih pesmi sliši enako ali zelo podobno. Razliko naredijo gostujoči glasbeniki. Tokrat se je tik pred objavo albuma I Also Want to Die in New Orleans odločil, da ga bo objavil pod imenom Sun Kil Moon, medtem ko ga je še nedavno najavljal kot sodelovanje s saksofonistom Donnyjem McCaslinom in bobnarjem Jimom Whiteom. McCaslin je igral na zadnjem albumu Davida Bowieja Blackstar, Jim White je še vedno najbolj znan kot tretjina avstralskih Dirty Three. Že zato je glasba tokrat bolj svobodna, kar Kozeleku ustreza. Misli mu namreč letijo izven okvirja „zgodbe“, preletavajo iz sanjskih prizorov do prerekanja o avtorstvu pesmi in apologetskih spoznanj, kako težko je postati vegetarijanec.
Lambchop - This Morda je zadaj strah, da bo izpadel staromoden, a Kurt Wagner podobno kot že na prejšnjem albumu FLOTUS pod imenom Lambchop tudi tokrat poje skozi efekt auto-tune. Za to se je odločil relativno pozno v karieri, in še bi razumel, če bi bila ta popačenja v funkciji sporočil. Ampak ne, na albumu This (is What I Wanted To Tell You) se Wagner se „pači“ v vseh pesmih, ki sicer ne prinašajo ničesar novega. Imamo lagodno, počasno, momljajočo pripoved, kar je svoj čas znal začiniti z intervencijami orkestra ali je vsaj pospešil tempo. Tako pa... No, feni znamo biti včasih precej zoprni. Najprej si želimo, da bi se naši favoriti stalno spreminjali, ko to storijo, pa nam ni všeč in vihamo nos. Zame bo ta album zgolj zabeležek v njegovi obsežni diskografiji.
Iz večinoma elektronskih eksperimentov se je proti kantavtorski muziki usmeril Roberto Carlos Lange. Pod imenom Helado Negro je za šesti album This Is How You Smile angažiral dolgo vrsto pevcev, pevk, glasbenikov, s tem da že sam igra na vse, kar mu pride pod roke. Lahko bi nastala zmeda od glasbe, a ne. Roberto se je osredotočil na pesmi kot take, s tresočim glasom, ki spomni na Devendro Banharta, suvereno prehaja iz otožnih stanj v vesela razpoloženja. Poje kar dvojezično, špansko in angleško, kar daje vsemu skupaj dodatni šarm in vsebinski poudarek. Poetično se lahko dotakne migrantske tematike, obenem se prepusti plesu na plaži Miamija, od koder prihaja. Od znanih imen je zraven, kako primerno, Sufjan Stevens na klavirju, tako imamo takoj opraviti z domiselnimi aranžmaji, ki nikoli ne zapadejo v nek generični okvir. Fin album.
Matmos Mojstra zvočnih manipulacij Matmos sta v tretje sestavila album iz konkretnih zvokov. Že pred dobrim desetletjem jima je to uspelo z A Chance To Cut Is A Chance To Cure, kjer sta manipulirala z zvoki zdravniških operacij. Predlani sta ozvočila svoj pralni stroj na albumu Ultimate Care II, tokrat so na vrsti plastični odpadki. Tu je bil izbor „glasbil“ najširši, plastike zaenkrat ne manjka. Njun namen je dovolj očiten, prispevati nekaj malega k ozaveščanju. Na sami zvočni ravni albuma Plastic Anniversary tega sporočila ni eksplicitno zaznati. Glasba je vsa zgolj inštrumentalna, izvori so striktno „plastični“ odpadki, presežek je v kasnejši obdelavi posnetkov. Tu se Matmos res izkažeta, saj iz že tako bogate predloge stketa široko paleto zvočnih nians in ritmičnih rešitev. Kombinacij je praktično neskončno, in na enem albumu redko slišimo tolikšen nabor zamisli. Izvedba in sam posnetek je na vrhunski ravni, nekaj malega goljufata le z uporabo trobil in bobna, ampak – vsa so iz plastike. Oziroma, Matmos bosta dosegla namen, ko jima bo zmanjkalo „plastičnih glasbil“. Tega se še dolgo ni bati, pravzaprav upam na nadaljevanje v tej smeri.
Kako daleč se kdo lahko spusti v križanju žanrov in da to še učinkuje kot celostno umetniško delo? Oyvind Torvund je šel daleč. Če klasičnemu ansamblu dodaš saksofonista in elektroničarja, je to že nenavaden poseg v zasedbo. Če križaš „resno“ glasbo s filmsko temo, ki bi jo lahko uporabil v risanki, in to začiniš z jazzovskim vložkom, potem hitro tvegaš, da te nihče ne jemlje resno. Kakopak je mnogo tega odvisno od poslušalčeve percepcije, sprejemanja drugačnosti in ali privajanja na novosti. Če se v prvo tak križanec še sliši tuje in skovan na silo, se ob ponovitvah kmalu izkaže, da ima Qyvind dober občutek za kompozicijo, kako jo dinamično razvijati in slogovno dopolnjevati. Še posebej, ker dirigira izkušenim glasbenikom, ki z lahkoto preskakujejo in sledijo njegovim zamislim. Na koncu se The Exotica Album niti najmanj ne sliši eksotično.
Beth Gibbons Če odštejemo „komercialno“ klasiko (petje popularnih arij, npr), je tretja simfonija Henryka Goreckega v izvedbi orkestra London Sinfonietta in sopranistke Dawn Upshaw najbolje prodajan album klasične glasbe sploh. „Simfonijo žalostnih pesmi“ je Gorecki zložil leta 1976. Zamisel je v njem zorela dlje časa, vsaj od takrat ko je prvič slišal ljudski napev „o izgubljenem sinu“ in to poetično besedilo je zaznamovalo celotno tridelno simfonijo. Besedilo je v poljskem jeziku, glasba pa počasi razvijajoča tema in neizmerno žalostna. Ljudski napev je Gorecki posplošil na odnos mati-izgubljeni sin, in vedno je zatrjeval, da simfonija nima neposrednega „vojnega“ sporočila (čeprav je kar nekaj njegovih sorodnikov umrlo v nemških koncentracijskih taboriščih). Nas bo zanimala aktualna objava koncertne izvedbe „simfonije žalostnih pesmi“ v izvedbi poljskega državnega simfoničnega orkestra pod dirigentskim vodstvom še enega poljskega skladatelja Krzysztofa Pendereckega in pevke Beth Gibbons. Da, prav tiste iz bristolskih Portishead. V te namene se je naučila tudi poljsko besedilo. Posnetek iz leta 2014 je končno na voljo na albumu Symphony No.3 pri založbi Domino. Kakopak je izvedba vrhunska, godala, ki vodijo igro, so v stalnem prepletu, zato na površju preprosta melodija zveni vedno malce drugače, v drugačnem razmerju do same sebe. Beth je prelila v interpretacijo vso čustveno energijo, kar je premore, in tu omejitev pevskih sposobnosti ne igra bistvene vloge. Mimogrede, taisto simfonijo je pred tremi leti „predelal“ tudi saksofonist Colin Stetson, on bolj v slogu postrockovskih veteranov Godspeed You!Black Emperor.
Sakamoto Ryuichi Sakamoto je že vedel. Pred točno 20 leti je po ekstravagantnih filmskim muzikah preskočil nazaj k osnovam. Posnel je klavirski solistični album BTTB (Back to the Basics) , ki je dandanašnji še bolj aktualen kot je bil ob izvirni objavi. Ponatis je logičen, kajti vse več glasbenikov se vrača nazaj h klavirju. Pred dvema letoma je klavirski album posnel Yann Tiersen, lani še Irmin Schmidt. Prav nedavno je isto storil Volker Bertelmann, bolj znan pod imenom Hauschka. Začel je na primer v hiphopovskih skupinah, kasneje je eksperimentiral s prepariranim klavijem in elektroniko, sedaj je na albumu A Different Forest ponudil čisto klavirsko igro.
V osnovi pianist je tudi poljski glasbenik Sebastian Zawadzki. Sklada in snema predvsem filmsko glasbo, sodeluje z orkestri, a rad vpleta tudi elektronske zvoke. Njegov aktualni album je Songs About Time in povzema idejo o pomembnosti tega trenutka. Glasba je večinoma lirična, dokaj preprosta in elegantna. Temu pritiče nežen dotik godal, saj ta razširi zvočno in čutno polje in zapelje v dimenzijo izven časa.
Tudi norveški duo Deaf Center nadgrajuje klavir z nevsiljivimi posegi ambientalne elektronike. Pianist Otto A Totland je še upočasnil atonalno igro, pušča da na dolgo odzvanjajo, saj vmesni „prostor“ ne izzveni v prazno, polni ga multiinštrumentalist Erik K Skodvin. Zanimivo je, da sta zasnovo posnela v vsega treh dneh, potem pa je trajalo še dobro leto, da sta skozi miks postavila vse sestavine v prava razmerja. Po slišanem na albumu Low Distance pa ni šlo za težnjo po tehniški perfekciji, prej za eksperiment, kako daleč je možno pripeljati razhajanja in stapljanja zvočnih učinkov.
These New Puritans Počasi in natančno skladata tudi brata Jack in George Barnett. Šest let je minilo od prejšnjega albuma njune „skupine“ These New Puritans, za Field Of Reeds radi pravijo, da je najbolj ambiciozen album tega desetletja, vsaj v Veliki Britaniji. Glede na obilico priprav in samo snemanje bi lahko enako trdili tudi za aktualni izdelek Inside The Rose. Večji del je bil opravljen v Berlinu, v nekdanjem radijskem studiu, ki je že zaradi svoje razsežnosti narekoval pristop k oblikovanju zvoka in celotnega vzdušja albuma. Nemalokrat so se pojavile primerjave s poznimi Talk Talk, že zaradi zadržane, natančne, art-rockovske glasbe. Hudič je v malenkostih. Medtem ko je Mark Hollis dolgotrajen proces nastajanja posameznih albumov usmeril v čustveno vsebino, se These New Puritans izgubljata v mehaničnih udarcih bobna in sintetiziranih pejsažah. Njuna izpoved je hladna, nedoživeta, manjka jima vsaj pretresljivosti in dramskih obratov. Do zadnje podrobnosti načrtovana in pompozna produkciji ni vse.
Nemški Lali Puna so še eni tistih, ki so osvežili idejo o objavi EP plošče, velike vinilke na 45 obratov (oziroma so štiri nove pesmi na voljo tudi digitalno). Večinoma se za tovrstno izdajo odločajo nove zasedbe, ki se jim še ni nabralo dovolj dobrih pesmi za album, radi pa bi hitro prišli do plošče. Lali Puna sledijo drugi logiki, ki so jo osvojili pred njimi že veterani Wire, Blonde Redhead in drugi. Raje manj, pa tisto bolj skoncentrirano. Pesmi na EP-ju Being Water ne dodajajo nič bistvenega njihovemu opusu, vsaj odkar je odšel Markus Acher, torej so vse bolj naklonjeni elektronski podlagi s plesnim poudarkom. Petje Valerie Trebeljahr je še vedno zapeljivo melodično, okraski so na mestu, vse skupaj bo zadovoljilo ljubitelje, katerim je namenjen še bonus, remix ene pesmi s prejšnjega albuma Two Windows.

Inventura marec 2019

Foto/Photos:
Royal Trux: https://www.fatpossum.com/artists/royal-trux/
Ritual Howls: https://ritualhowls.bandcamp.com/album/ritual-howls-rendered-armor
Amanda Palmer: Hayley Rosenblum
Matmos: Theo Anthony
Ryuichi Sakamoto: http://www.sitesakamoto.com/
These New Puritans: http://www.thesenewpuritans.com/

(Rock Obrobje, 1.april 2019)

Janez Golič