20 let bo od razpada Pavement, a zdi se, da je njihov glavni avtor pesmi, pevec in kitarist Stephen Malkmus navkljub bogati solistični poti, še vedno najbolj znan kot „nekdanji“ Pavement. Morda tudi zato, ker je večina njegovih solističnih albumov oziroma tistih, posnetih s spremljevalno zasedbo The Jicks, samo odmev nekdanje zasedbe. Privoščil si je nekaj podaljšanih kitarskih bravur, na prejšnjem albumu se je nekaj malega poigral z elektroniko, a osnova je znana.
Morda se bo Malkmus le odlepil od te nehvaležne relacije z aktualnim, večinoma akustičnim, folkovskim albumom Traditional Techniques. Ne le, da je glasbena spremljava tokrat uglajena, brez „običajnih“ izpadov, tudi petje je tokrat nadvse pomirjeno, natančno in občuteno. Komaj kdaj ga zanese v „staro“ nagajivost. V nastajanje albuma je bilo zagotovo vloženo več truda in časa, kot na nekaj zadnjih izdelkih, pri katerih smo imeli občutek, da so nastajali skoraj sproti. Vprašanje pa je, kako bodo ta obrat sprejeli poslušalci, od Malkmusa navajeni več hudomušnosti v besedilih in glasbenih vragolij. Za vsak primer naj bi poleti dvakrat nastopil s Pavement (če festival Primavera letos bo).

Ko so Cornershop najavili objavo svežega albuma England Is A Garden, je bil marsikdo presenečen, da sploh še obstajajo. Po nenadnem komercialnem uspehu remixa pesmi Brimful Of Asha leta 1998, so počasi in zanesljivo tonili v obskurnost in pozabo. Bili pa so vedno nekje tu. Obudili so celo idejo serije malih vinilnih singlov, sodelovali s pevko Bubbley Kaur, nazadnje v lahkotne verzije predelali svoj zgodnji album... Nič od tega se širše ni prijelo. Morda se bo tale bolj neposredna muzika na albumu England Is A Garden. Namreč, prevladujejo plesni rock'n'ollerski gruv, ki bi ga lahko prispevali sami Primal Scream. Tistih „indijskih“ elementov, ki so v veliki meri določali njihov zvok, je komaj za vzorec. Cornershop so se definitivno asimilirali, še raje pa bi videli, če bi Velika Britanija ostala v Evropski uniji.

Pri Fire Records nadaljujejo serijo malce izkrivljenega indie popa. Valežanski trio Islet je po daljšem odmoru le objavil tretji album Eyelet, ki pomeni še en korak naprej v lagodno, premišljeno in še vedno dokaj kompleksno smer. Načrtno se ogibajo „sodobnosti“, torej niso zapadli v programirano spremljavo z obveznim auto-tune efektom na vokalih. Ne, raje se malce ozirajo nazaj, so kvečjemu retro-moderni, pobirajo pri Broadcast ali Stereolab, a so obenem pazljivi, da ne bi zašli v neposredno primerjavo. Nabrali so dovolj izkušenj in skupaj s širokim naborom rešitev so pesmi domiselno aranžirane, kot se za pop glasbo spodobi tudi spevne, in zagotovo ne cenene.
Argentinska ženska skupina Las Kellies je z vztrajnostjo in dovolj unikatnim glasbenim pristopom le prišla do mednarodne pozornosti. Resda se je na poti spreminjala zasedba; trdno v sedlu sta kitaristka in pevka Cecilia Kelly ter bobnarka Silvina Costa. Basistke so prihajale in odhajale po tekočem traku, trenutno je v zasedbi Manuela Ducatenzeiler. Dekleta so zagotovo začela pod vplivom angleških ženskih novovalovskih skupin The Slits in The Raincoats, prevzele so tudi dub elemente, saj je en album poduciral sam Dennis Bovell. Na aktualnem albumu Suck This Tangerine je njihova muzika bolj neposredno novovalovska, s trdno ritmično zasnovo, našpičeno kitaro in nadvse spevnim petjem. Skoraj preveč spevnim, saj je v navzkrižju s ostrimi kitarskimi rezi.

Mala super skupina Saroos je pustila domišljiji prosto pot. Florian Zimmer, Christoph Brandner in Max Punktezahl sicer delujejo v zasedbah The Notwist, Driftmachine in Lali Puna, a to bi bile preveč preproste omejitve pri opisu njihove skupno zasnovane godbe. Že naslov albuma OLU (Off Label Use – nepredpisana uporaba) kaže na pristop, ki štrli izven znanih okvirjev hiphopa, spogleduje se še vsaj z kozmičnim elektro popom tipa Laika ali Monshake. S tem da noben od 16 zapisov nima predpisane formule, vsak ima praktično drugačno izhodišče, ali ritmično ali zgolj zvočni izsek/sempel. Od tu gredo stvari naprej v neprestavljivih in nepredvidljivih smereh, fantje znajo biti celo kaotični, a večinoma zgolj nabrito lagodni.

Pri Constellation še kar naprej presenečajo. Če nas prejšnji mesec v eterični pop speljala Rebecca Foon, je Jay Crocker alias JOYFULTALK nekaj povsem drugega. Na album A Separation Of Being je zabeležil tri vaje v minimalizmu, izvedene z doma narejenimi godali v režiji Jesseja Zubota. Crocker je izpopolnil matematični sistem cikličnega kroženja preprostih melodičnih linij, ki se razhajajo in spajajo v točno določenem razmerju. Kar vzbuja hipnotični učinek podoben vizualnemu učinku prepletanja svetlobnih efektov. Tak trans pravzaprav nima pravega začetka ne konca, s pravilno nastavitvijo začetnih parametrov bi lahko trajal brez ponavljanja celo večnost. Zaradi fizičnih omejitev medija (beri vinila in CD) so vaje omejenega trajanja, a z jasnim sporočilom. Steve Reich in Philip Glass sta dobila resnega naslednika.

Berlinska umetnica Maike Zazie preči različne prakse, na albumu Seismopsychollage ob neoklasični spremljavi klavirja poje ali zgolj recitira karseda različna besedila. Nekatera so izseki njenih najstniških dnevnikov, druga so bolj „zrela“ ali so kar kolaž odlomkov sodobnih piscev, od Ericha Fromma do Nicole Krauss. Branja nimajo narativnega namena, ne govorijo zaključene zgodbe, so zgolj fragmenti, ki se prilegajo klavirski igri. Ker je moto albuma vseprisotni „konflikt“, se mestoma lirična igra prelije v grozeč elektronski vihar, ki nas prebudi in vrže v realnost. Zamisel izza teh postopkov je, da se ustvari dialog med različnimi perspektivami, ki se včasih sporazumejo, drugje trčijo in povzročijo kontrast. V vsakem primeru se poslušalec lahko identificira ali najde izhodiščno točko refleksije. Maike je študirala literaturo in je učiteljica klavirja, na album je lahko prelila najboljše iz obeh svetov.

Pri Thrill Jockey pa je nov album objavila čelistka Helen Money. Po mnogih letih udinjanja v skupinah ali je bila zgolj gostujoča glasbenica, se je Alison Chesley (njeno pravo ime) odločila za solistično pot. Atomic je njen 4.album, in na njem je bore malo tistega, kar bi pričakovali na podlagi njenih predhodnih sodelovanj (Mono, Anthrax, Chris Connelly, Bob Mould...). Ob dronanju in sploh dolgih potegih čela se napetosti vzpostavljajo z distopičnim drgetom elektronike, na drugi strani se vključuje lirični klavir. In potem se počasi in vztrajno približuje zvočni metež, ki eksplodira kot ponazoritev druge skrajnosti človeške čustvenosti. In tako glasba stalno prehaja med dvema poloma, je pomirjujoča, a ne na dolgi rok. Zadaj vedno ždi občutek nemira, ki se kmalu izkaže v nevrotičnem vrvenju strunskega glasbila in obrednega bobna.

Malokdo je naredil tak preskok, kot je uspelo Mattu Elliottu preskočiti iz hitrega drum'n'bassa in igro semplov še pod imenom The Third Eye Foundation v akustični, globoko oseben folkovski izraz. Na koncu šteje končni vtis, ta pa se v bistvu ne razlikuje. Resda so sredstva povsem druga, a občutenja ostajajo. V vmesnem času je Matt predvsem izmojstril igranje akustične kitare. Igra jo po špansko (čeprav zadnja leta živi v Franciji, odraščal pa je v Bristolu), in če temu prištejemo vse bolj poglobljeno petje, se Matt počasi približuje stoični drži samega Leonarda Cohena. Na aktualnem albumu Farewell To All We Know vtis žalobnosti in izgube poudarja minimalistična zvočna podoba, komaj kdaj se akustični kitari in petju pridruži poteg godal ali zven klavirja. Tista dramatičnost prejšnjih albumov je izzvenela, Matt svoje verze na določenih mestih le še podčrtuje. Izolacija v trenutnih ramerah ga že ne zlomila, zdi se celo, da se tako še najbolje počuti.

Pri poljski založbi Gusstaff ne počivajo. In vedno znova presenečajo. Z objavo prvega albuma tria Synchrotrony so svoj katalog razširili še v svobodno jazzovsko improvizacijo. No, vsaj delno. Maciej Rodakowski (tenor saksofon), Jacek Steinbrich (električni in akustični bas) in Krzysztof Topolski (bobni, tolkala) se ne omejujejo. Če v uvodni Bee-Bah res izkažejo improvizatorske zmožnosti in tehniško odličnost, si z lahkoto podajajo in prepletajo vodilne vloge, v nekaterih konciznejših skladbah odigrajo tudi preproste folk motive. Takrat se predvsem bas in boben prepustita zgolj spremljevalni vlogi, in zablesti Maciej Radokowski s saksofonom. Tudi to ni pravilo, ki bi se ga povsem držali, tudi lagodne skladbe jim „pobegnejo“ izpod nadzora, razigrajo se v skupni igri in se gladko vrnejo na izhodiščno temo.

Niti pri svojih 73 letih Jac Berrocal ne kaže znakov pomiritve. Francoski saksofonist, pesnik in filmski igralec je bil skozi sedemdeseta le preveč vpet v burno pariško podzemno dogajanje, kjer je lahko srkal in avtorsko transformiral mnoge prevratniške umetniške oblike od bebopa, šansona, zgodnjega rock'n'rolla do beatniške poezije in vzhodnjaških vplivov, da bi se lahko prilagodil večinskemu okusu. Na albumu Ice Exposure sta z njim David Fenech in Vincent Epplay, s svojim preteklim delovanjem sta si mesto ob Berrocalom zagotovo zaslužila. In to potrdila z neverjetnim naborom glasbenih rešitev skozi zabeleženih 16 komadov. Tukaj ni formul. Zapisi nimajo praktično nič skupnega. Vsak ima svojo zasnovo, svoj zaplet in razplet. In za uresničitev zamisli se lahko uporabi praktično vse, razen tistega, kar je „normalno“ in „običajno“ v pop muziki. Pa vendarle imamo opraviti z igrivim zvočnim eksperimentom, kjer na daleč odmevajo krautrock, Rock v opoziciji, tudi angleški predindustrijski zven. Praktično vsa glasbila, ki jih Berrocal, Fenech in Epplay uporabljajo, so preparirana, temu dodajajo še dadaistične izpade, vpletajo tujegovoreče semple, filmske pejsaže... Nenavadno je le, da veterani izkazujejo še največ prevratniškega duha.

Vsaj nekateri. Brata Roger in Brian Eno ga z aktualnim sodelovanjem na ambientalnem albumu Mixing Colours kažeta bolj malo. Trdno se držita preprostih klavirskih pejsažov, ki jih je začrtal mlajši brat Roger, kasneje jih je nadgradil še Brian tako, da bistveno ne posega v zvočno sliko. Prej ko ne zgolj polni vmesni prostor, ki ga pušča Roger z dolgimi klavirskimi odzveni. Album povsem ustreza definiciji ambientalne izkušnje, poslušalca naj bi čim manj zavezovala k poslušanju, služi le kot nemoteča zvočna kulisa. Komaj kakšna figura nosi melodijo, in če jo, si te melodije ne bomo zapomnili za dlje časa. Vsaj Brian Eno je že ponudil bolj notranje intenzivno in zvočno drznejšo ambientalno serijo. Je pa dolgoletni želji po bratskem sodelovanju le zadoščeno.

Foto/Photos:
Stephen Malkmus (Samuel Gehrke and Chris Shonting)
Cornershop (bandcamp)
Las Kellies (bandcamp)
Saroos (bandcamp)
Maike Zazie (bandcamp)
Helen Money (bandcamp)
Jac Berrocal (facebook)

(Rock Obrobje, 1.april 2020)

Janez Golič