Marec 2022
V marčevski inventuri najprej povratniki Loop in Seabear.
Mlade sile predstavljajo Newyorčani Bodega in kanadska umetnica Kee Avil.
Neoklasicizem je še vedno aktualen, tokrat se v poslušanje ponujata pianista Melaine Dalibert in Robert Haigh.
Izpod okrilja založbe Hubro tokrat trio Slagr, eklektično muziko ustvarja tudi turški glasbenik Isik Kural.
Nekaj hudomušnosti vnaša Pictish Trail, bolj zares žgejo ISYSXAE.
Proti koncu še retromanija, tokrat na tapeti Sonic Youth in Pere Ubu.
Le stežka se je dal prepričati Robert Hampson v ponovno oživitev skupine Loop.
Po petih intenzivnih letih je imel kitare in sploh repeticije dovolj.
Loop so izčrpali dokaj ozek okvir, v katerem so izvedli praktično vse variacije.
Po treh albumih in številnih singlih oziroma EP-jih so se leta 1991 razšli.
Alfa in omega skupine je kasneje praktično postavil kitaro v kot, pod imenom Robert Hampson ali Main se je vedno bolj nagibal v ambientalni eksperiment.
Zdelo se je, da so Loop zanj že davna preteklost. Do leta 2015, ko so ga organizatorji festivala All Tomorrow's Parties le prepričali, da ponovno sestavi Loop in nastopi na nekaj koncertih.
V stari zasedbi so izdali celo podaljšan EP Array 1 z namenom, da nadaljujejo serijo, a so se že naslednje leto ponovno razšli.
In še nekaj let je minilo, da je Hampson še v tretje sestavil Loop, tokrat so mu v pomoč člani sorodnih Heads.
Spremenjena zasedba prav v ničemer ne odstopa od vsega, kar so izvirni Loop ponudili v svojih prvih letih.
Na albumu Sonancy imamo še vedno preproste kitarske rife, speljane skozi efekte popačenja, brenčanja in odmeva.
Nekje spodaj in zadaj se prebija zamolklo petje, kot da bi prihajalo iz globin votline.
Ritmika je mehanično-obredna, prilagaja se hipnotizmu kitarske prihadelike. Loop tule zagotovo ne ponujejo presežka, morda za to niti ni potrebe.
Prav oni so „patentirani" ta kitarski zvok, in še vedno ga izvajajo bolje od številnih mladih kopij.
Škoda le, da so se očitno prilagodili formatu vinilne plošče (43 minut), nobena od desetih pesmi ne presega dolžine petih minut.
Čeprav nastavki kar kličejo po razširitvi. No, morda jih ponudijo v živo, če bodo le zdržali.
Vedno v senci slavnih sonarodnjakov Sigur Ros in Björk, a posredno tudi po njihovi zaslugi so islandski Seabear deležni mednarodne pozornosti.
Vedno nekje tukaj, a nikdar prav v središču so lahko brez obvez ustvarjali svojo muziko.
Nikoli se niso trudili biti posiljeno moderni, niti niso bili strogo zavezani tradiciji.
Ker se z leti njihov status ni kaj dosti spremenil, so se pred desetimi leti sporazumno razšli, vmes počeli vsak svojo stvar, poskrbeti je bilo potrebno tudi za normalno preživetje.
A skupna glasbena strast jih ni zapustila in lani so se ponovno zbrali in posneli album In Another Life.
Zanj velja vse že prej zapisano. Je zbirka nepretencioznih, a okusno ranžiranih folk vinjet s pop poudarki.
Navkljub relativno široki zasedbi dveh članic in štirih članov, se nikoli ne „prerivajo" za prevlado.
Gre jim za skupni užitek v muziciranju, za sproščeno podajanje malih domislic.
Petje je večinoma zadržano, tudi večglasno, ko je potrebno vnesti nekaj vznesenosti.
In ob vsemogočih poskusih „biti moderen za vsako ceno" je njihov vase zazrt pristop pravi balzam za ušesa.
Še ena zasedba iz newyorške art šole novega vala in postpunka je Bodega.
Najprej zgolj duo, sedaj v pravi, petčlanski sestavi so nedavno izdali drugi album Broken Equipment.
Praktično po vseh parametrih kažejo na svoj domicil, ki sega nazaj vse do zgodnje odrezavosti Talking Heads do novodobnega in še vedno številčnega newyorškega podmladka.
Pesmi so zgrajene na trdni, tudi dokaj preprosti ritmični podlagi, na katero glavni dvojec Benn in Nikki eno in večglasno izpovedujeta svoje vtise o življenju v megapolisu.
Njuna izpoved je vznesena, a tudi trpka, zanosna in razmišljujoča, razposajena, a tudi jezna.
Zaenkrat skupini še ni zmanjkalo dopadljivih melodij in rifov, nenazadnje na tem sloni njihova prepoznavnost, nekih silnih presežkov pač v tem polju ni pričakovati.
Težava se utegne pokazati v prihodnje, ko bo potrebno razširiti ali vsaj spremeniti ta dokaj ozek izraz.
Le zakaj se nekatere tako hitro prilagodijo?
Tista nadebudna dekleta namreč, ki so najprej opozorila nase z avtorsko samosvojo, drzno muziko, a se kmalu pustile premamiti sredinskemu okusu.
Najprej Angel Olsen, nedavno še Cate Le Bon, Courtney Barnett in Jenny Hval.
K sreči iz podtalja še kar prihajajo nove sile, samosvoje, drzne...
Ena teh je producentka in kitaristka Vicky Mettler, ki v ustvarjalnem svetu deluje pod imenom Kee Avil.
Ker domuje in deluje v Montrealu, je bilo skoraj logično, da je pristala v objemu založbe Constellation.
Kar je dobro za vse; Kee Avil je dobila dobro promocijsko podporo, založba pa avtorico, ki izstopa in ponuja legitimnost.
Njen album Crease se ne udinja preverjenim prijemom.
Vse, kar izvaja, je podvrženo določenim pretresom.
Če je petje mestoma še zapeljivo, je kitarska spremljava atonalna na način kakih Gastr Del Sol, poleg šumi in žubori elektronika brez običajnega namena.
Klavir odmeva nekje zadaj brez prave povezave s petjem. Pa še petje večkrat postane prej studijsko obdelana govorica kot del pop pesmi.
Celoten vtis je odsev "iznakažene" slike avtorice na ovitku albuma.
Plesali in peli ob njenih pesmih pač ne boste. Ampak kaj se ve, morda bo že naslednjič drugače, po vzoru uvodoma naštetih.
Mini nastavki že obstajajo.
Označimo ga za neo ali post klasicizem, dejstvo je, da osvežen pristop k igranju klavirja še navdihuje in ponuja relativno izvirne rešitve.
Predvsem v navezi s pazljivim oplajanjem z elektroniko oziroma studijsko obdelavo zvoka.
Francoski pianist Melaine Dalibert sicer ni novo ime, le deloval je dokaj prikrito.
Po štirih albumih za obskurni ameriško in angleško založbo je končno dočakal priznanje doma.
Nekam znano! Album Shimmering je izšel v seriji Mind Travel pod okriljem založbe Ici d’ailleurs, ki je že poskrbela za širšo pozornost Matta Elliotta in Yanna Tiersena.
Melaine ne pritegne na prvo. Njegovo igranje je previdno, komaj da se dotika tipk in pušča, da toni na dolgo odzvanjajo.
Da naredijo pravi vtis. Dolgi odzveni so podkrepljeni še z odmevom elektronskega podrhtavanja, torej nečim, kar osnovno glasbilo pač ne zmore, avtor pa si je to zamislil kot nujni dodatek jasne vizije.
V ozadju je torej ta rahlo moteč element, ki prizemljuje njegovo igranje.
Ga odvrača od tradicionalnega stremljenja k popolnosti ekspresije. Ne, svet ni popoln, in Melaine še v tako zamaknjenih sanjah vnaša nemir.
Glasbi pa se je popolnoma odpovedal Robert Haigh.
Vsaj tako trdi. Da je sklepni del trilogije Human Remains definitivno njegov zadnji glasbeni izlet. Poslej se bo posvetil slikarstvu.
Glede na njegov obširen opus, poteza niti ne čudi.
Ukvarjal se je z marsičim, že konec 70. let je igral v art rockovskih bendih, se v osemdesetih spustil v eksperimentalne industrijske vode, kasneje pa v okviru Omni Tria nanizal odmevne ambientalne drum'n'bass albume.
Nazadnje se je našel v klavirskem minimalizmu, čeprav trdi, da ne piše not oziroma sklada po posluhu in glasbo zapisuje po svoje.
Nazadnje je pomembno le, kako njegova igra učinkuje.
Na slepo bi ga kar težko ločil od prej omenjenega Melaina Daliberta.
Tudi Robert igra počasi, previdno, med odzvene klavirskih tonov pa kot vezivo nalaga lebdeče elektronske teksture.
Očitno mu je dovolj agresivne, zadušljive, zgoščene, umetne muzike, a katero je odslikaval svet okoli sebe prvih 30 let.
In album Human Remains je logičen sklep, zaključen enega divjega potovanja. Robert Haigh se je z njim nazadnje vrnil k sebi.
Intimistično, kot da se jih zunanji svet ne tiče, ustvarja norveški trio Slagr.
Prvič, že načrtno živijo odmaknjeno od urbanih središč, drugič, čelistka Katrine Schiott se je v času nastajanja albuma Linde pripravljala na skorajšnje materinstvo.
Torej je bil fokus povsem drugje, še globalna pandemija se jih je dotaknila le preko medijev.
Interakcije violine, čela in vibrafona peljejo v namišljeni svet, povsem odmaknjen od bombandiranja vseh vrst.
Slagr se znajo potopiti v samo zvočnost glasbil, skupinsko se zibljejo v napol improviziranih sanjarijah.
Njihovo muziciranje pa je še vedno dovolj drzno, da se ne staplja z newage prevarami duha.
Medtem ko se Slagr najbolje počutijo v svojem zaprtem, imaginarnem svetu, turški multidisciplinarni umetnik Isik Kural nadvse rad potuje.
Študiral je v New Yorku, nazadnje pristal v Glasgowu.
A vendarle so zametki albuma in february nastali med kratkim postankom doma, v Istanbulu, ko je delal kot asistent snemanja v studiu Babajim.
Začaral ga je stari klavir, ki je „zgolj z enim pritiskom na tipko zaigral melodijo".
In tu je šlo hitro naprej, ne zgolj s klavirjem, tudi s kitaro z najlonskimi strunami, sintetizatorjem, in nazadnje še s konkretnimi zvoki iz okolice Glasgowa, ustvarjalni impulz je zaživel na polno.
Poleg preprostih skladateljskim prijemov se je Isik oprijel še poezije (P.P. Pasolini...), ki jo je odrecitirala Stephanie Roxanne Ward, in dobili smo skoraj prijeten venček glasbenih vinjet z recitacijo za orientacijo.
Kam Isik navkljub sproščeni glasbeni predlogi meri.
Dejansko v Glasgowu pa že dolgo živi in hudomušno izziva našo percepcijo Johnny Lynch, v glasbenih krogih znan pod imenom Pictish Trail.
Na svežem, petem albumu Island Family se je le za spoznanje umiril, uokviril svoje početje, ki bi mu v splošnem lahko prilepili oznako „čudaški folk".
Kar bi bilo vseeno preozko, Pictish Trail sili iz enoznačnih oznak, rad preseneča, eksperimentira z aranžerskimi rešitvami in premetava žanrske oblike.
Tokrat so vsaj pesmi kot take še dokaj strumno strukturirane, a opremljene s sintetičnimi ritmičnimi mašinami, ki rušijo „ustrezen" tempo.
Vmes posežejo še distorzirani kosi, ki zvenijo kot cenena kitara ali morda pokvarjen sintetizator, in če ne bi tega počel že Beck v svojih norih letih, bi bili poslušalci na resni preizkušnji.
Vse skupaj se odlično prilega osnovni zamisli albuma, nihče ne more biti otok med ljudmi, če se še tako trudimo, navlekli smo se navad, vzorcev mišljenja, kulturnih kodov, temu ni moč pobegniti. Na koncu ostane pesem.
Pesmi pa ne boste našli na podaljšanem EP-ju tria ISYSXAE hyper nature.
Tu gre na moč in na predah.
Vsak od trojice improvizatorjev; saksofonist Tom Chant, multinstrumentalist Ferran Fages in tolkalec Pere Xirau, so že dolgo vpeti v mednarodno sceno, zato jim ni bilo težko na hitro spraviti skupaj 9 zapisov v trajanju dobrih 20 minut.
Tukaj ni slepomišenja in ovinkarjenja. Ko udarijo, je to neposredni power jazz šus najvišjega ranga.
Ko se potuhnejo, še vedno vlada napetost, pričakovanje, ki ga absolutno izpolnijo z naslednjim izstrelkom hrupa.
Vsled končnega učinka se ne oprijemljejo zgolj „klasičnega" inštrumentarija, poleg saksofona, basa in bobnov si pomagajo še z elektronskimi efekti, ki so vedno v funkciji želenega efekta in ne zgolj posledica želje po „modernizaciji" muzike.
Še John Zorn s svojimi Naked City bi privzdignil obrv.
RETROMANIJA
Sonic Youth so arhiviranje lastne preteklosti vzeli zares.
Če ne že prej, je sedaj še toliko bolj razviden način njihovega dela.
Večina njihovih skladb je nastala iz neskončnih inštrumentalnih improvizacij, ki so lahko končale v okviru triminutne pesmi ali pa so se raztegnile v nepredstavljive širjave.
Kako malo je bilo potrebno, da so našli skupni gruv in ga skupinsko nadgrajevali!
Trden bas, tipajoči boben in dve oziroma tri kitare, ki so skozi neskončne preplete iskale nove izrazne možnosti.
Prav v zadnjih letih, že po razpadu skupine, se gostijo zbirke predvsem inštrumentalnih vaj.
Najprej The Destroyed Room z redkimi posnetki, pa soundtrack Sliphead Sessions, še prej serija v okviru Sonic Youth Records, ki je držala ravnotežje z njihovim korporativnimu prilagajanju.
Nedavno se je temu pridružila še zbirka neobjavljenih eskperimentov pod naslovom In/Out/In.
Pet posnetkov v dobrih 40 minutah.
Da sedaj zares brskajo po spodnjih predalih, je razvidno že iz izvorov posnetkov.
Uvede eden iz domačega vadbenega placa, kar se takoj sliši.
Drugače je s studijskimi ostanki, ki bi se potencialno lahko razvili v bolj celovite skladbe, pa iz iz nepoznanega razloga niso.
Kakšen posnetek je na koncu kar odrezan, kot da je zmanjkalo traku.
In še vedno, tudi če tole niso prvovrstni Sonic Youth, še vedno zvenijo kot samo oni. Le za ta hude fene.
Prisilni koncertni odmor je David Thomas izkoristil za druge dejavnosti.
Lepo po vrsti je na novo zmiksal praktično vse posnetke matične zasedbe Pere Ubu.
Založba Fire se je ponudila za izdajatelja in vsakih nekaj mesecev je na voljo nova zbirka štirih albumov.
Nazadnje so skupaj zbrani albumi iz let 2006 do 2014 pod naslovom Nuke The Whales, torej imamo v svežem miksu štiri naslove: Why I Luv Women (izvirno naslovljen z Why I Hate Women), "Long Live Pere Ubu!" With Sarah Jane Morris (soundtrack gledališke igre, po kateri so Pere Ubu dobili ime), Lady From Shanghai in Carnival Of Souls.
Nova zvočna podoba je milejša, robovi so zaobljeni, petje Davida Thomasa nekaj bolj izpostavljeno, nekateri „moteči" elementi zakriti v ozadje.
Še vedno tole ni lahko poslušanje, njegovo godrnjanje in izkrivljeni aranžmaji naredijo svoje.
Vsekakor izbrani albumi niso prva izbira za nekoga, ki bi se šele začel zanimati za njihov opus.
Ta bi moral poseči po zgodnjih ploščah.
V tem poznem srednjem obdobju so Pere Ubu že zakoračili po utrjenih poteh, z ničemer več nas niso mogli presenetiti.
Tako da še enkrat, namenjeno zgolj fenom.

Foto/Photos:
Loop (Cooking Vinyl Records)
Seabear (bandcamp)
Bodega (bandcamp)
Kee Avil (naslovnica albuma)
Melaine Dalibert (Suan Lin)
Slagr (bandcamp)
Isik Kural (bandcamp)
Pictish Trail (bandcamp)
Sonic Youth (discogs)
Pere Ubu (bandcamp)
(Rock Obrobje, 1.april 2022)
Janez Golič


|