Vedno bolj poredko se zgodi, da skupina ali samostojni izvajalec „zori" iz albuma v album in skozi koncertne nastope. Običajno dokaj hitro izgori ali zbledi. V polju t.i. „dream popa" ni nič drugače, tudi tu je malo prostora za bistvene premike.
Kvartet Death And Vanilla te težave rešuje s širokim naborom glasbenih in zvočnih domislic. Obenem ostajajo zvesti tej „zasanjanosti", komaj da se dotikajo glasbil in pevka bolj šepeta kot dejansko poje. In vendarle jim je na aktualnem, že šestem albumu Flicker uspelo naplesti vrsto izrazitih melodij, kajti ravno te so temelj njihovih pesmi. Okoli tega potem nalagajo okusne aranžmaje, prepletajo sintetizirane zvoke in „prava" glasbila v popolni simbiozi, mnogokrat ni jasno, kje so meje. In obenem sporočajo, da izvori niso pomembni, pomembna je ustrezna raba, taka, ki zgradi atmosfero, razpoloženje, ki zapelje... Prav zaradi tega stalnega prepleta glasbil pesmi izstopijo iz nevarnega območja cenenosti, kamor bi jih porinila generična, moderna pop produkcija. Zdi se, da Beach House počasi izgubljata primat v polju dream popa in da v ospredje stopajo Death And Vanilla.

Daleč na obrobju še vedno plujeta Amp. Richard Amp in Karine Charff beležita že blizu 30 let nestalnega delovanja, pa tudi zaradi medijske zapostavljenosti sta kar izginila iz glasbenega zemljevida. Bila pa sta v angleških medijih močno prisotna vsaj v svojih začetkih, tudi po zaslugi vrste podobih zasedb iz prve polovice 90. let, ki so gojile mračni, introvertiran kozmični folk z vsemogočimi odkloni. Nekaj časa je bilo član tudi Matt Elliott, ki je kasneje postavil na noge Third Eye Foundation, zraven je bil David Pearce iz Flying Saucer Attack, pa člani Crescent in Moonshake. Ko je zamrl njihova dejavnost, je zamrla medijska pokritost in tisti, ki vztrajajo, so obsojeni na obrobje.
Zdi pa se, da Amp s tem nimata težav. Itak ustvarjata predvsem za svojo dušo, in če jima še kdo sledi, toliko bolje. S svežim albumom ECHOESFROMTHEHOLOCENE ne bosta pridobila množice novih oboževalcev, njuna godba je le preveč zaprta, zagledana vase, čeprav je namen prej nasproten. Amp namreč opozarjata na klimatske spremembe planeta. Richard operira z vrsto sintetizatorjev oziroma klaviatur, medtem ko Karine s pridušenim glasom zgolj pripoveduje. Zvočna oprema je bogato ilustrativna, a namenoma ne pritegne z nobenim elementom, zgolj lebdi in polni prostor. Čudno le, da tudi recitacija ostaja nekje v ozadju. Amp se res nikomur ne dobrikata.

Podobno velja za njunega nekdanjega kompanjona, Matta Elliotta. S projekom Third Eye Foundation je vsaj v določenih krogih pridobil kultni status, kasneje, s selitvijo iz Bristola v Francijo in ko je začel delati pod svojim pravim imenom, je pričakovanjem obrnil hrbet. Namesto hladnega, skoraj industrijskega drum'n'bassa streže s hladno, zadržano folk muziko. 20 let je tega, ko je objavil prvi album pod svojim imenom, od takrat jih je nanizal še vsaj deset, in zatorej ne čudi, da je izoblikoval svoj „zvok". To je šlo tako daleč, da je dovolj en akord na akustični kitari in nedvomno uganemo, da je ta prišel izpod njegovih prstov.
Prepoznavnost je že v redu, če ne gre predaleč in zavije v slepo ulico. Tokrat, na albumu The End Of Days je naredil razliko s pomočjo producenta Davida Chalmina, ki je prevzel še orkestracijo. Struktura pesmi, kako se razvija iz akustičnega obiranja strun in globokega jamrajočega petja proti krešendu, ostaja. Le da tokrat vrhunec ni izveden z elektronskimi sredstvi, ampak Chalmin intervenira s komornim saksofonom, ki z nasnemavanjem zapelje v kaotično igro in nazaj v eleganco, kot jo zahteva zasnova pesmi. Od kjerkoli že pobira Matt Elliott, pobira le melanholijo in zavest o nepopravljivosti sveta. Komorna nadgradnja je le še potrditev njegovih pripovedi.

Norvaška ad hoc zasedba Torrfall je svoj debitantski album posnela kar v živo, v studiu. Seveda, Nils Erga, Kristoffer Riis in Thore Warland že dobrih 20 let delujejo v različnih poljih eksperimentalne godbe, vsak v svojo zasedbi ali tudi že po dva skupaj v Staer ali Burning Axis, in jim hitra in učinkovita izvedba ne predstavlja težav. Začrtana predloga ima predhodnike; bas, ki počasi melje, in razrahljan jazzovski boben nekaj dolgujeta avstralskim The Necks, morda tudi Orenu Ambarchiju. Še vedno ostanejo neskončne variacije, ki jih Torrfall tudi izkoriščajo. V uvodnem, naslovnem zapisu sicer sintetizator le gladi vzvalovano predlogo, v naslednjem Baskerland se v podobno strukturo zarije oddaljen vzdih in spodaj „grozi" popačen drone. Vse bolj divja ježa nas čaka na strani B (če bi poslušali vinilni album), predvsem basist Kristoffer Riis in bobnar Thore Warland zamenjata lagodno muziciranje za vse bolj aktivno igro, stalno se namreč izmikata začrtani smeri. Zdi se celo, da je celoten album koncipiran tako, da intenzivnost narašča, da si trio privošči vedno več „svobode", da tipa, do kje še lahko gre, glede na izhodišča.
Zanimivo, da se vsi štirje posnetki končajo s fade-out, še najbolj rigorizno prav sklepni, ki bi se še lahko razvil v nepredstavljivo smer. Zato sumim, da so izvirno še precej daljši od teh povprečnih 10 minut, kot so zabeleženi na albumu. Pač prekletstvo vinilne plošče.

Po nekem običajnem teku stvari bi se Jamie Stewart lahko počasi umiril, kanaliziral svoje početje, obrusil robove tako na glasbeni ravni kot v besedilih. A temu še zdaleč ni tako. Nenazadnje razmere že globalno niso rožnate, a tudi zasebno Jamie ne najde pomiritve, vmes je tudi že prestajal zdravljenje v psihiatrični kliniki.
Notranji nemir ga žene v stalno ustvarjanje, takoj po izdaji prejšnjega albuma OH NO sta s Seo že snovala nove stvari, jih zavrgla, zamenjala gostujoče glasbenike, in nazadnje postavila koncept nedavno realiziranega albuma Ignore Grief. Xiu Xiu že dolgo niso zveneli tako odtujeno in celo avantgardno. Pravih pesmi praktično ni, je pa veliko kovinskega hrupa in paranoičnega petja, ki preskakuje med operetnimi dramskimi učinki in zgolj recitacijo. Jamie in Sea se izmenjujeta pri petju, a nelagodnje ostaja stalnica. Tukaj ni pomiritve, v zraku vlada stalna napetost, pričakovanje naslednjega napada na naša čutila, kar se tudi zgodi. Popačena tolkala, cvileča elektronika, petje mučenika. In muzika je nepopustljivo intenzivna, v stalnem gibanju in prekrivanju. Moraš se ji polno posvetiti, ali zavreči, tretje možnosti ni. Brezkompromisno do konca.

Glede na običajen razvoj dogodkov, bi človek lahko pričakoval še za spoznanje bolj sprejemljiv korak naprej. Ampak od belgijskih veteranov Aksak Maboul pač ni pričakovati običajnih smernic, raje zavijajo po svoje. Največ zaslug za iztirjanje ima Marc Hollander, njihov ustanovni in edini stalni član zasedbe, ki je skupino postavil na noge že daljnega leta 1977. In že takrat so Aksak Maboul štrleli izven vseh tedaj aktualnih strujanj. Delno bi jih lahko uvrstili v gibanju RIO (Rock in opposition), tudi v novi val, morda celo etno... še najraje jih nekateri označujejo kot avant-rock, karkoli že lahko to pomeni. Njihov začetek je bil buren in kratek obenem. Že leta 1984 so se namreč razšli in trajalo je 30 let, da je Hollander obudil skupino. Tokrat mu stoji ob strani pevka Véronique Vincent, ki je že v začetku osemdesetih pela v The Honeymoon Killers in tudi snemala z Aksak Maboul. Ti posnetki so dejansko izšli šele leta 2014, ki pomeni tudi oživitev zasedbe Aksak Maboul.
Povratniški album Ex-Futur je bil dovolj uspešen, da je zasedba nadaljevala začrtano z dvojnim albumom Figures, ki pomeni znaten premik v smer kakih Stereolab. In namesto da bi sestopili globje v pop vode, so aktualni album Une Aventure de VV (Songspiel) zasnovali kot radijsko igro, kjer ima besedilo Véronique Vincent enako težo kot glasbena predloga, večinoma delo samega Marca Hollanderja. Le izvedba je delno prepuščena številnim gostujočim pevkam in pevcem, vloge so jim podeljene pač glede na vsebinske poudarke. Tako Laetitia Sadier (Stereolab) poje melodične odlomke, Blaine L. Reininger (Tuxedomoon) je robato odločen... Vseh 15 zapisov se preliva eden v drugega, predstavlja uro trajajočo celoto, ki je notranje razdrobljena med filmskim soundtrackom, skoraj tehno plesnostjo, preskoči v oddaljene kraje, se spogleduje z RIO preteklostjo. Album zato deluje tudi kot prerez njihovega dosedanjega ustvarjanja, položenega v filozofsko-poetični koncept, ki ga je avanturistično zasnovala Veronique Vincent.

Nekje isti letnik so A Certain Ratio iz Manchestra, sodobniki Joy Division, le da so podobno odtujena občutja projekcirali skozi belski funk. Konec 70. let v tem niso bili edini. Še vsaj odvodi The Pop Group (Pigbag, Rip, Rig + Panic) in Shriekback so takrat na Otoku združevali post-punk in funk v dokaj izvirno obliko. Vsi so obenem tudi dokaj zgodaj izčrpali zastavljen okvir, se razšli in ponovno združevali, sproti tudi posodobili svoj zvok.
In tako so A Certain Ratio v prenovljeni zasedbi izdali že tretji povratniški album 1982. Naslov obrača pogled v njihove najboljše čase, ko so se iz zgodnjega amaterskega in primitivnega muziciranja že razvili v samozavestno zasedbo. In se žal kmalu zatem razšli.
Resda so v prenovljeni zasedbi še trije izvirni člani, a njihov pristop je bistveno drugačen. Razširili so izrazni okvir, tisti osnovni trdi bas in hladna tolkala so mestoma še prisotna, a produkcija je že na povsem drugi ravni. Prav tako petje, ki stopa v ospredje, z gostujočim raperjem in diskoidnim pumpanjem pa se že močno spogledujejo s sedanjostjo. Kaj šele, ko se tudi vokali podrženi studijski manipulaciji.
Album 1982 zato pušča mešan vtis. Po eni strani A Certain Ratio želijo biti sodobni, gredo v korak s časom, po drugi še vedno nostalgično pogledujejo v svoje začetke. Žal je razkorak že prevelik.

Kaj pa mlade sile? Iz Londona v Berlin so se preselili Kerala Dust, kamor glede na muziko na drugem albumu Violet Drive tudi bolj sodijo. Morda jih je premamilo zgodnje navdušenje nad nemškimi avant-rockerji CAN, a med vplivi radi navajajo še The Velvet Underground in Toma Waitsa. A njihova avtorska glasba nima veliko skupnega s starostami rocka z obrobja. Obenem so Edmund Kenny, Harvey Grant in Lawrence Howarth noči radi preživljali v tehno klubih, a se tudi cenene plesnosti niso prav navzeli, ampak speljali vse te elemente na svoj teren. Očitno jim ni tuja niti nemška post-elektronika iz 90. let, pravzaprav so jim še najbližji po strukturi zvoka Tarwater ali To Rococo Rot. Namreč na albumu prevladuje zadržano petje na robu šepeta, bas in boben držita stoičen ritem, okoli katerega se pletejo kratki hakeljci kitarskih trzajev in sintetizatorskih vložkov. Vse te sestavine so natančno odmerjene, uravnotežene, premišljene, prave razigranosti vsaj na studijskih posnetkih ni. Kerala Dust pristopajo h skladanju že po nemško, racionalno, a ohranjajo ravno pravšnjo notranjo dinamiko, da muzika ne teče mrtvega teka. Vsekakor vredno posluha.

Le nekaj dni pred objavo drugega albuma Ants From Up There je angleški ansambel Black Country, New Road zapustil pevec in kitarist Isaac Wood. Obširna turneja, ki naj bi sledila, je odpadla, a ostali člani se niso prepustili malodušju. Takoj so se spravili k pisanju novih pesmi in se odločili, da si bodo petje le teh razdelili trije; klaviaturistka May Kershaw, basistka Tyler Hyde (mimogrede, je hčerka jazzovskega glasbenika Charlieja Hydea) in saksofonist Lewis Evans. Obenem so se odločili, da bodo poslej v živo predstavljali le nove pesmi, kot da bi šlo za povsem novo zasedbo. In za povrh so jih nedavno objavili le v koncertni izvedbi, namreč posnetek iz lanskega decembra v londonski dvorani Bush Hall je sedaj na voljo v obliki albuma.
Izguba pevca in glavnega avtorja pesmi je velika sprememba za vsako zasedbo. Obenem pa priložnost za ostale v zasedbi, da se izkažejo. V primeru Black Country, New Road se je sprememba izkazala za dobrodošlo, obe pevki in pevec so se odlično znašli v novi vlogi. Ni slišati, da sedaj pojejo po sili razmer. Niz pesmi je zasnovan skoraj kot kabaret oziroma performans, nobena pesem posebej na izstopa, ampak se lepo ujema s celotnim razpoloženjem. Skupina izjemno domiselno gradi aranžmaje, tukaj ni samoumevnih rešitev, vsi prispevajo svoj avtorski pečat. Sami pravijo, da so pesmi spisane tako, da se jih izvaja le v živo. Tukaj sem skeptičen oziroma si predstavljam, da bi te pesmi v studijskem okolju pridobile še večjo veljavo. V živo se, kakorkoli dober že je posnetek, izgubi nekaj podrobnosti. In teh je v njihovi muziki vse polno.

Foto/Photos:
Death And Vanilla (bandcamp)
AMP (bandcamp)
Matt Elliott (bandcamp)
Torrfall (bandcamp)
Xiu Xiu (bandcamp)
Aksak Maboul (bandcamp)
A Certain Ratio (bandcamp)
Kerala Dust (bandcamp)
Black Country, New Road (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. april 2023)

Janez Golič