Najprej so se iz Avstralije v London preselili The Birthday Party, takoj za njimi Jim Thirlwell, zatem še Crime + The City Solution, The Triffids, in nazadnje še Hugo Race. Vmes je bil Hugo na kratko že član The Bad Seeds, se vrnil v Avstralijo in tam postavil na noge skupino The Wreckery. Naj bi nadaljevali zapuščino The Birthday Party, a so sredi osemdesetih let raje vzpostavili svojo vizijo puščavskega blues-rocka. Razpustili so se s ponovnim odhodom glavnega avtorja, kitarista in pevca v Evropo, tam je Hugo Race v različnih konfiguracijah vztrajal vse do leta 2011, ko se je ponovno vrnil v Avstralijo in z nič manjšim tempom realiziral številne „projekte“. Ti so povzeli vse bolj elektro-psihedeličen zvok, z obveznim odvodom v blues. In kot da bi želel Hugo nekako skleniti krog, je lani ponovno sestavil The Wreckery in to v praktično izvirni zasedbi. Konec lanskega leta je njihovo sveže snovanje doživelo realizacijo na albumu Fake Is Forever, ki je nedavno po zaslugi poljske založbe Gusstaff izšel tudi v evropski licenci.
Pravzaprav se ni spremenilo nič bistvenega. Hugo Race poje kot je vedno pel; napol šepeta, le še bolj resigniran je in zajedljiv. Muzika je spet „organska“, brez elektronske podpore oziroma zamegljene kozmične psihedelije, izvedena zgolj z glasbili, ki so bila vedno v rabi. Večji poudarek je na baladnem razpoloženju, kjer predvsem godala in klavir nakažejo naklonjenost do The Bad Seeds. V udarnejših pesmih pomaga saksofon, vnese nekaj stare kaotičnosti, a vse v okviru trpke pripovedi Huga Racea. Ponovno počne samo tisto, kar zna najbolje.

Sedem let je minilo od prejšnjega albuma violinista Nilsa Oklanda in njegove skupine. Namreč, raziskovanje lokalne ljudske godbe vzame čas, in Nils rad raziskuje, išče, preoblikuje, preizprašuje. Zanimajo ga lokalne scene, tudi posamezniki, ki utirajo svojo pot. Obenem pa tega, kar odkrije, ne povzema v čisti obliki, ampak želi ustvariti nadčasno godbo brez zemljepisnih posebnosti. Nekaj kot umišljeno ljudsko glasbo. Zveni znano?
Nils Okland s skupino večinoma ostaja pri „pravih“ glasbilih, z minimalno obdelavo zvoka in posegi elektronike. Še vedno je mogoče z goslimi hardanger, violino in violo, izvleči široko pahljačo zvočnih odtenkov. In Nils to tudi počne. To ni glasba za hipno potešitev, samo Nils Okland ve, kam bo zapeljal svojo godbo, in tja mu zvesto in potrpežljivo sledijo še saksofonist Rolf-Erik Nystrom, klaviaturist Sigbjorn Apeland, tolkalec Hakon Morch Stene in basist Mats Eilertsen. Običajno le pretanjeno tipa, išče pravo melodiko in razpoloženje, ostali v stanju pripravljenosti čakajo in se vključijo na nek skriven znak. In običajno ga povlečejo iz otožnosti nazaj k radoživi skupinski igri. Zagotovo pa je razpored skladb premišljen, saj se album Gjenskinn sklene z meditativnim, nadvse otožnim stokom violine.

Glasba za mini dokumentarno serijo GUT je nastajala vzporedno, sproti. Gudrun Gut je sprejela povabilo nemškega televizijskega kanala rbb in posnela tri kratke filme o svojem življenju in ustvarjanju na farmi približno 150 km iz Berlina. Ko govori o sebi, o lastnem „razvoju“ idej in odraščanju, tako se tej pripovedi prilagaja glasbena podlaga, ki je sedaj na voljo tudi samostojno, kot soundtrack. Izvemo in slišimo, da je Gudrun že pri štirih letih igrala harmoniko... Obenem je bil tak pregledni dokumentarec dobra priložnost za pretres obširne glasbene zapuščine, oziroma je Gudrun pobrskala za nekaterimi že skoraj pozabljenimi posnetki in jih nekatere na novo remiksala. Skratka, naredila je presek svojega dela na novo, „stisnila“ dobrih 50 let glasbenega udejstvovanja v 53 minutni soundtrack.
Večina predstavlja dobro znan elektro ob pridušeni govorjeni besedi. In zatem vse naokoli. Glasba ne teče retrospektivno, ampak preskakuje med raznoraznimi eksperimenti, Gudrun je očitno želela zajeti vsa svoja glasbena zanimanja. Pomaga, da prek svoje glasbene založbe Monika Enterprise vabi mlajše glasbenice širom sveta, da objavljajo pri njej, in s tem tudi Gudrun širi glasbena obzorja in jih pretvarja v lastno delovanje.

Le redkim uspe, da bi tudi po 40 letih glasbenega ustvarjanja naredil bistven preskok. Čeprav je zagotovo res, da je za preskok v elektro-industrijski zvok pevke in (bas)kitariste Kim Gordon v veliki meri „kriv“ producent Justin Raisen. On ji je poslal inštrumentalne osnutke, na katere je Kim nasnela svojo značilno interpretacijo, tokrat navdahnjeno s knjigo The Candy House ameriške pisateljice Jennifer Egan. Množica karakterjev je sedaj v izvedbi Kim Gordon našlo zatočišče na njenem albumu The Collective.
Medtem, ko Thurston Moore še kar vztraja na svoji sonični poti in ko je Lee Ranaldo vse bolj potopljen v tradicijo ameriškega (folk)rocka, se je Kim dodobra odlepila od stare, preverjene formule. Če je z Billom Naceom še improvizirala na kitarskih strunah, je sedaj kitara takorekoč neslišna oziroma kar preglašena z vsemogočimi elektronskimi intervencijami, ki niso nič manj nepredvidljive od soničnih izpadov. Popačene teksture se tolčejo za prevlado, tu ni vnaprej določene oblike, Justin pač streže s široko paleto zvokov in ritmov, ki jih, vsaj zdi se tako, večinoma proži kar po naključju. V tem zvočnem kaosu se Kim odlično znajde oziroma gre svojo pot, zvočna spremljava le ohlapno poudarja njeno podajanje. Če so v navzkrižju, pa tudi vzbuja določeno napetost, ki se sprosti v metežu elektronskih efektov.

Najprej so bili Psychobaba. Ko se jim je pridružila pevka Yoshimi, so se preimenovali v Saicobab, glasba pa je prav po zaslugi nekdanje pevke v Boredoms postala še bolj kaotična. Pa že prej ni bila ravno uglajena. Po zaslugi mojstra na sitarju, Yoshida Daikitija, mnogo tega dolguje kar indijski klasični glasbi, ki ima kar nekaj skupnih značilnosti z japonsko klasično glasbo. Neparni ritmi in molovski toni so šele osnova, ki jo razburka igra basista Akite Goldmana in Motoyukija Hamamota z doma narejenimi tolkali oziroma gamelani. Kaj šele, ko se oglasi Yoshimi, ki je z vokalnimi akrobacijami v stalnem spopadu z igro sitarja. Včasih se ujameta, še večkrat razhajata, krožita eden okrog drugega, se lovita v razigranem plesu.
Zakaj so Saicobab potrebovali sedem let za realizacijo drugega albuma NRTYA, je mali misterij. Vsaj na površini se zdi, da je glasba improvizirana, nima vnaprej določene oblike, ampak se na zasnovo basa in tolkal svobodno izražata strunsko glasbilo in glas iz grla. Interpretaciji same Yoshimi je težko slediti, ne le zaradi jezikovne prepreke - menda so besedila zgolj na licu mesta izmišljene in nepovezane besede – tudi njeno petje je povsem nelinearno, hipno preskakuje iz ene lege v drugo, se pači, kriči, šepeta, in le redko spočije glas. Naporno že za poslušalca, kaj šele zanjo.

Po številnih sodelovanjih in članstvu v skupini Thus Owls, se je Erika Angell le odločila za samostojni korak. Po 20 letih glasbenega udejstvovanja najprej v rodni Švedski, kasneje še v Kanadi, je nabrala dovolj izkušenj, da se je odločila za preskok v eksperiment. Ponovno je poiskala svoj glas, kot odmev na zgodnjo otroško izkušnjo, ko je na vrhu hriba kričala v dolino, brez pravega razloga in namena. Ta zgodnji klic po svobodi izražanja je ostal z njo naslednjih 40 let, le da ga sedaj izpoveduje še z drugimi sredstvi in z bolj določenimi nameni.
S svobodnim prehajanji med govorjeno besedo in petjem, ki nikoli ni ujeto v pop obliko, in ob valovanji godalnega kvarteta, sintetizatorjev in akustičnimi tolkali, nedvomno spomni na početje same Laurie Anderson. Ta okvir ponuja še ogromno potenciala, tu je še prostor za izpostavljanje osebnega karakterja in sporočil. In Erika Angell ga polno izkorišča, njena „pripoved“ je mestoma meditativna, a kmalu zlahka preskoči v ognjevito in zavzeto pridigo. S pomočjo studijskih trikov njen glas zaplava v prostor, ali naravnost izskoči iz zvočnikov. Naslov albuma, The Obsession With Her Voice, je zato nadvse primeren, in če je elektronska obdelava glasu v skladu z nameni, je možnosti za napredek na pretek.

Kompleksna in natančna izvedba krasi tudi novi album pevke Julije Holter. S prejšnjimi glasbenimi izdelki nas je pustila v nepredvidljivem pričakovanju; Have You In My Wilderness iz leta 2015 je bil njen najbolj „pop“ album, neposreden, melodičen, relativno preprost. Se je dokončno predala sredinskemu okusu? Ne, tri leta za tem je ponudila precej težji, dvojni zalogaj Aviary, poln zavitih oblik in neoklasičnih in freejazzovskih aranžmajev. Kaj nam bo torej ponudila na svežem albumu Something in the Room She Moves, na katerega je bilo potrebno čakati 6 let?
Vmes se je zgodila globalna pandemija, Julia se je obenem posvetila materinstvu in to se nekako pozna v njeni novi glasbi. Nekatere pesmi so vsaj skozi refren male uspavanke, ki jih odpoje z neverjetno lahkoto, in že zato ni potrebe po povzdigovanju glasu. Vse ostalo ni več tako preprosto in lahkotno, pesmi so zgrajene na razgrajnih ritmičnih vzorcih, zvok glasbil pa tako močno studijsko obdelan, da je težko razločiti dejansko izvor – so tisto prava tolkala ali elektronska pomagala? V tem je očitno sodobni trik. Meje med organskim in digitalnim so zabrisane in niti niso pomembne, pomemben je končni učinek. Kot klasično izobražena pianistka in predavateljica ji je zgodovina popularne in še kakšne glasbe dobro znana, ve, kako učinkujejo določeni pristopi. Le da jih je prenesla v 21. stoletje, pregnetla jih je s sodobnimi sredstvi v kreativnem smislu in ne zaradi poceni bližnjic. Znotraj „pop“ pesmi se torej marsikaj dogaja, priča smo nepredvidljivim zdrsom v komorne pasuse, jazzovske medigre, elektronske posege in predvsem izstopa basovska linija, ki stalno vijuga med prispevki drugih.
Ker sta se očitno Kate Bush in David Sylvian glasbeno upokojila, je Julia Holter ostala prvo ime t.i. art popa.

RETROMANIJA

Kaj imajo skupnega Pavement, Stereolab, The Smiths in Cocteau Twins? Vsaj to, da so eni redkih, ki so približno polovico svojih studijskih objav posejali po številnih singlih in EP ploščah. K „sreči“ so vsi našteti kasneje eksluzivne pesmi s singlov zbrali v kompilacijske albume. Stereolab v seriji Switched On, The Smiths na Hatful Of Hollow in 'Louder Than Bombs' oziroma The World Won't Listen, Cocteau Twins na obširni zbirki posnetkov z EP plošč, Lullabies to Violaine. Zaenkrat le v digitalni obliki, kasneje pa v zbirki malih vinilnih singlov, pa je izšla obširna kompilacija 18-ih singlov Pavement z naslovom Cautionary Tales: Jukebox Classiques.
Obstaja pa bistvena razlika. Pavement so med vsemi naštetimi „vedeli“, kaj sodi na hrbtno stran singla in katera naj bo nosilna pesem, ki je običajno našla mestu tudi na enem od njihovih petih rednih albumov. Na prav vseh singlih so še eksluzivne pesmi, take, ki jih na albumih ni. Ampak to so večinoma mali eksperimenti, pesmi, ki se iz kakršnegakoli razloga že niso razvile v „prave“ pesmi, vredne objave na albumih. Zdi se, da pri njih nič ni šlo v „smeti“, vse se je nekje uporabilo, kot najširši prikaz, kaj so bili Pavement (po razpadu leta 1999 so le še parkrat nastopili v živo); radoživ, nabrit, zajebantski, neulovljiv indie rock. Bili so eni utemeljiteljev te oznake, ki je kasneje dobila negativni prizvok ravno zaradi svoje uniformiranosti, predvidljivosti in pretirane samozadostnosti.
Če smo povsem natančni, niti zbirka 18-ih singlov še ne pomeni, da skupaj z albumi to predstavlja njihov celoten repertoar. Manjkajo še posnetki s split singlov, z EP-ja Perfect Sound Forever, še kakšni radijski sessioni... Za kompletiste je še najboljši način nabava vseh razširjenih ponatisov petih albumov. Tam pa je zajeta celotna (studijska) slika.

Foto/Photos:
The Wreckery (bandcamp)
Nils Okland Band (bandcamp)
Gudrun Gut (bandcamp)
Kim Gordon (bandcamp)
Saicobab (bandcamp)
Erika Angell (bandcamp)
Julia Holter (bandcamp)
Pavement (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. april 2024)

Janez Golič