Glede na to, da se nizozemski The Ex na aktualnem albumu If Your Mirror Breaks niso bistveno odmaknili od svojega prepoznavnega zvoka, je morda celo dobro, da smo na njihovo novo muziko čakali dolgih 7 let. Ravno prav, da nas spet pritegnejo, zagrabijo in držijo. V 45 let dolgi karieri pri njih praktični ni zdrsa, konstantno kompetentni so, navkljub nekaterim vsaj na videz nepričakovanim sodelovanjem. Predvsem skupni posnetki in turneje s saksofonistom Getatchewjem Mekuryanom, jazzovskim kvartetom Brass Unbound in čelistom Tomom Coro so izvrstni prikaz in dokaz njihove prilagodljivosti.
A njihov domicil je igra treh kitar in bobnov. Tu so doma in v tem, relativno ozkem okvirju pokažejo, kako domiselni, udarni in angažirani še vedno so. Velvetovska frenetičnost je vpeta v sonične kitarske medigre, pulzivni bobni pa znotraj vedno najdejo kompleksen vzorec, ki ga variirajo v sožitju žgočih kitar. Sveža kri, pevec Arnold de Boer (leta 2009 je zamenjal izvirnega pevca G.W. Soka), je vpeljal nekaj melodičnosti, a ta nikakor ni cenena, še vedno je podčrtana z angažiranim besedilom. Ta niso enoznačne propagandne parole, ampak metafore zavita v različne, tudi cinične poglede in besedne bravure. Še vedno so zapriseženi načelu „naredi sam“ in očitno se jih „sodobnost“ ne dotakne. Kar je v vsesplošnem hlepenju po všečnosti samo plus. Album nas skozi vseh 47 minut prisesa nase in ne spusti, igra je napeta in nas mestoma postavi pred resno preizkušnjo. Kdor ne zmore njihovega skoncentriranega drnca, kaj hitro izpade iz njihovega kroga. In kot da jih to kaj briga!

Kazalo je že, da bo pevko Haley Fohr, ki deluje pod imenom Circuit Des Yeux, odneslo v orkestralno melanholijo, ki jo je v veliki meri nakazovala prejšnja plošča -io, ampak ne, ko se je poglobila v stanje lastne duše, je našla precej bolj negotove in skoraj strašljive projekcije. Da bi se čim bolj približala sama sebi, se je odločila za striktno ustvarjalno terapijo, za več mesecev se je zaprla v domači kletni studio in snovala pesmi za pričujoči album. To ne bi bilo nič posebnega, vsak dan si vzela 8 ur časa od devete to pete ure, ampak to je bil celonočni šiht!
Na albumu Halo On The Inside je orkestracijo in klavir večinoma zamenjala za elektronska pomagala. Takoj uvodna Megaloner hrumi s popačenimi sintetičnimi impulzi, a njena silovita operetna interpretacija ostaja. V najbolj presunljivih trenutkih se približa Diamandi Galas, tako predirna in prodorna zna biti. Canopy Of Eden je glasbeno bolj sredinski, pomika se v teritorij kakih Depeche Mode, tudi petje je bolj sproščeno. Zato pa v Skeleton Key najprej prevladuje sam glas Haley Fohr, kar obstane v praznem prostoru, a po dramskem zasuku se znajde v primežu huronske orkestracije in cvileža električne kitare. V Anthem Of Me se zdi, da se je spustila še globje v kletne prostore, tam proti devetemu krogu pekla. Liturgična poema ob spremljavi industrijskega hrumenja je prelomnica, preizkus njene moči in volje. „Molitev“ v Cosmic Joke jo je očitno osvobodila, tu se album prelomi in zajadra proti svetlobi. Po tem Cathesis (čustvena naložba) zveni nenavadno lahkotno, obzorja se kar razprejo ob zanosnem, himničnem petju in lebdečem kitarskem obiranju strun. Truth je skoraj diskoidna poskočnica, zveni, kot da se je Haley osvobodila spon, še poje z višjim glasom kot prej, ko je petje prihajala iz globine telesa. Proti svetlobi na valu medlega elektronskega meteža jadra tudi Organ Bed, krog pa sklene inštrumentalna elegija It Takes My Pain Away.
Vsaka pesem na albumu Halo On The Inside riše razburkano čustveno stanje Haley Fohr, a na koncu so zagotovo razporejene po vnaprej premišljenem načrtu.

Enajsti album zasedbe Throwing Muses bi zlahka izšel kar pod imenom kitaristke in pevke Kristin Hersh. V samem bistvu so pesmi oblikovno in vsebinsko podobne, boleče osebne in vpete v post-novovalovski okvir cepljen z americano. Istočasno, že njen samostojni opus presega tega matične zasedbe.
Nekaj tega lahko pripišemo dejstvu, da so Throwing Muses bolj znano ime, sicer bolj kritiško kot vsesplošno, zasedba pa dejansko ni nikoli prestopila „neodvisnih“ meja, raje se je zadrževala na svojem. Še več, v določenem obdobju je Kristin Hersh živela kar v prikolici med brezdomci, druženje z njimi pa je prelila tudi v nekaj verzov pričujočega albuma.
Tokrat, na albumu Moonlight Concessions, so Throwing Muses električne kitare zamenjali z akustičnimi (še en razlog več, da to zveni bolj solo album) in prepoznaven pečat glasbi daje igra čela akademsko izobraženega glasbenika, producenta in skladatelja Petea Harleya. Po njegovi igri bomo ta album ločili od prejšnjih, čeprav ne prevlada, le dodaja in poudarja kdaj lirična drugič bolj angažirana razpoloženja.
Kristin vešče obrača tistih nekaj znanih akordov, zato pesmi kar vrejo iz nje. Kar 30 jih je posnela za album Moonlight Concessions, na koncu izbrala devet bolj uspešnih, takih, ob katerih bi zraven kar zaplesala, kot pravi sama. A niso namenjene plesu, prej razmišljujočemu poslušanju, so trpke pripovedi iz prve roke, ki prehajajo v nekaj bolj univerzalnega. Le mestoma Kristin še povzdigne glas, takrat pripoved postane že malce resigniran angažiran klic.

V prvih desetih letih je kanadska založba Constellation veljala za zibelko t.i. post rocka, sploh drugi album, ki je izšel pri njih, je bil leta 1997 izdan prvenec ansambla Godspeed You! Black Emperor, sledile so plošče zasedb Do Make Say Think, Fly Pan Am, A Silver Mt Zion in drugih. Kasneje so nekatere od teh skupin prenehale z delovanjem, podžanr se je obenem izčrpal in pri Constellation so se obrnili v vse mogoče kreativne smeri, tudi v kantavtorstvo, elektroniko in sploh eksperimente vseh vrst. Ohranili so tempo izdajanja albumov, na pomlad in na jesen izdajo po dva ali tri albume v paketu. Tokrat sta sočasno ugledala luč sveta albuma dveh nadvse odprtih eksperimentalistov, T. Gowdyja in Jonija Voida.
Teoretično je res mogoče v eno umešati karkoli, a eklekticizem po dolgem in počez se mora uskladiti z našim dojemanjem glasbe, kar pa se tudi spreminja in odpira skladno z našim privajanjem na drugačnost oziroma novosti. Producent T. Gowdy se je tokrat, na tretjem albumu za Constellation, drznil združiti in soočiti srednjeveško glasbo z elektronskimi eksperimenti. Ker so ti v večini in običajno ne predstavljajo ritmične podlage, ali pa je ta zabrisana z efekti, vseeno album Trill Scan sodi v sodobnost.
Že takoj uvodna Anonim IV je izlet v semplano zborovsko glasbo, ki se preko manipulacij z vokali prelije v Blest Age!. Tu vodilno vlogo že prevzamejo studijski posegi hitrega preskakovanja, drgetanja, popačevanja, in s tem izpuhti vsa baročna podoba skladbe. Kaj šele Richmond Rd, ki jo preplavijo elektronski droni in oddaljeni, povsem nerazumljivi glasovi. Nazaj v 18. stoletje nas Gowdy zapelje v Courante (francoski baročni ples), ki ga dejansko uvede klasična kitara in simulacija orgel. Pa vendarle Gowdy ne more umakniti prstov z mešalne mize, uvaja moteče elemente, prekinja lirično igro in jo spelje v neznano. Skratka, posamezne skladbe nimajo skupnega imenovalca, šablone, po kateri bi vnaprej uganili potek kompozicij. Vse je zlahka postavljeno na glavo in le počasi, z vztrajnim poslušanjem so zložijo posamezni postopki v celoto.

Joni Void, še en studijski manipulator iz Montreala, se sicer umirja, a na albumu Every Life Is A Light ohranja raziskovalnega duha. Na trip-hopovsko podlago vnaša zvočne odlomke, ki jih je posnel sam kar z walkmanom med bivanjem na obrobju, v nemajhno pomoč pa so mu gostujoče pevke in pevci. Tudi Joni Void ne dopusti, da bi vzorci tekli po neki logični, predvidljivi poti, stalno jim spreminja parametre, vnaša motnje, procesira vsak zvok. Nova doba pač ne dopušča več stare „avtentičnosti“, vse je obdelano, mestoma v stari dobri dub maniri, drugje po triphopovsko ali v samostojnih impulzih. Minile so le stare grobosti, udarne, a nekako posiljene provokacije, Joni Void je z leti postal bolj ponotranjen, skoraj meditativen, a enako nepredvidljiv in zavezan avtorski noti.
Iz predvidljive žanrske založbe je Constellation postala predvidljivo neprevidljiva izpostava večinoma kanadske kreativne muzike. Komaj čakam jesen...

Medtem, ko je Warren Ellis postal desna roka Nicka Cavea in s tem uveljavljeno glasbeno ime praktično po vsem svetu, in je Jim White eden najbolj zaposlenih in iskanih bobnarjev na planetu (vsaj v kreativnih sferah), je tretji član avstralskega tria Dirty Three ostal v senci. Kitarist Mick Turner je sicer objavil nekaj samostojnih albumov, slikaril, a večinoma njegovo delovanje ni prešlo avstralskih meja. Prav daleč čez ne bo prišel niti v navezi s pevko Helen Franzmann, njuna „zasedba“ Mess Esque je pač daleč od trenutnih glasbenih strujanj v svetu.
Pravzaprav je aktualni album Jay Marie, Comfort Me že njun tretji, a nekega premika bližje sredinskemu okusu ni zaznati. Prva dva albuma sta posnela celo na daljavo, na relaciji Brisbane-Melbourne, kasneje sta le odrinila na koncertno turnejo, ki ju je peljala celo v Združene Države in Evropo. Tako da sta svež album le posnela skupaj z majhno pomočjo gostujočih glasbenikov, tudi Jima Whitea, na primer.
Mick in Helen sta še vedno zavezani avtorski izpovedi. Predvsem Mick se trudi, da noben njegov prijem na kitari ne bi zvenel že „nekam znano“. Zelo ohlapno ovija kitarsko igro okrog intimističnega petja, le redko se oba srečata po običajnih merilih „uigranosti“. Ravno to daje njuni godbi neko svežino in spontanost, ki je v današnji „pop“ produkciji praktično ni več najti. Tudi gostujoči kompanjoni so se znali prilagoditi temu pristopu, pesmi zvenijo tako, kot da jih pred snemanjem sploh niso vadili. Ker pa so vsi „mojstri poklica“, na koncu vse stoji in funkcionira.

Pristop dua Monde UFO me spominja na izjavo pevca belgijske skupine dEUS iz njihovih začetkov, Tom Barman je namreč izjavil: „Jaz poskušam napisati popolno pop pesem, medtem, ko se ostali trudijo, da bi jo uničili.“ Z razliko, pevec in multiinstrumentalist Ray Monde in ne-glasbenica (sicer slikarka) Kris Chau kar oba pišeta spodobne pesmi in jih sproti rušita. Prav nič se jima ne zdi škode, ki jo povzročata s svojim ravnanjem, ko bi z nekaj prilagodljivosti in produkcijske pozornosti prestopila vsaj za korak višje po komercialni lestvici. To pač ni v njuni naravi, raje se prepuščata rušilnemu instinktu, ko prestopata iz lagodja pop glasbe v kitarske disonance, improvizirane izbruhe saksofona in elektronski metež.
Nase sta opozorila že takoj s prvencem 7171 iz leta 2021, močno raznolik album je to, ki je ponujal obilo možnih opcij za naprej. Kazalo je, da sta se odločila za pomirjeno sambo, kajti na drugem albumu Vandalized Statue To Be Replaced With Shrine je ta prevladovala, moteči elementi pa so se umaknili v ozadje. Je bil to že znak „predaje“ oziroma prilagoditve trgu, kajti obenem sta podpisala za priznano angleško založbo Fire. „Strah“ je bil odveč, aktualni album Flamingo Tower pomeni vrnitev v impulzne skoke v neznano.
Pravzaprav sta s pomočjo bobnarja Kerna Hauga še razširila obseg žanrskih oblik. Nekatere pesmi so nenavadno privlačne, Ray Monde jih odpoje s šepetajočim glasom, a kaj ko jih vse skupaj hitro odnese v nagajivo igro naključnih kitarskih rezov, saksofonskih izbruhov in aritmičega jazziranja. Takrat se forma pesmi povsem raztrešči, komaj kaj jo drži skupaj, a že v naslednjem zapisu je lahko vse na mestu. Vsaj za nekaj časa. Tudi delitev in raba glasbil ni vnaprej določena, vse kar je pri roki se lahko uporabi. Dokler jih bo nesla domišljia, se za njihovo kreativnost ni bati.

RETROMANIJA

Tudi knjige o glasbi so lahko odmevne. Krautrocksampler Juliana Copea iz sredine 90. let je zagotovo nekaj pripomogla k „preporodu“ in vsaj zanimanju za nemško avantgardno in kozmično „pop“ glasbo s konca 60. in prve sredine 70. let. Nekatere takratne zasedbe so se celo vrnile ali pa so se reaktivirali njihovi člani (faust, Amon Düül II, pogojno CAN, Michael Rother iz NEU!...), že pozabljene plošče so se ponovno pojavile na trgu iz druge roke, nekatere založbe so poskrbele za ponatise... Med te sodi tudi hamburška Bureau-B, ki od leta 2005 skrbi ne le za ponatise že davno razprodanih albumov, ampak vzpodbuja veterane k svežim podvigom. Vzporedno s tem je izšlo še nekaj knjig o t.i. krautrocku, izpostaviti gre Future Days Davida Stubbsa in Krautrock: Cosmic Rock and its Legacy različnih avtorjev. Poleg teh je izšla še vrsta biografij, ki se osredotočajo na posamezne izvajalce.
Duh krautrocka še živi, morda se njegov vpliv ne kaže neposredno, ampak vzpodbuja ustvarjalce k samosvojim dejanjem, izven uveljavljenih „zahodnih pop“ vzorcev. A izvirni krautrock je nastal v specifičnih socialnih, političnih, družbenih razmerah, in predvsem na to se je osredotočil glasbenik in pisec Wolfgang Seidel v aktualni knjigi Krautrock Eruption (toplo se priporoča branje intervjuja v spletni reviji Psychedelic Baby). Lonček je pristavila prav založba Bureau-B s kompilacijskim albumom Krautrock Eruption – An Introduction To German Electronic Music 1970-1980. Na njem je zbrala 12 zapisov iz svojih arhivov in ti lahko predstavljajo nekakšno prilogo k branju knjige ali pa napotek k poslušanju obširne zakladnice nemške kozmične elektronike. Že tako so morali nekatere kompozicije močno okrajšati, da so stisnili toliko zapisov na en vinil.
A je izbor vseeno lepo reprezentativen. Najprej so tu glavni protagonisti, tisti, ki so orali ledino (Conrad Schnitzler, faust, Kluster in Cluster...), nekaj pa je tudi tistih, ki so bili vedno bolj v senci predvsem vse bolj sredinskih Tangerine Dream in Kraftwerk. Po letu 1975 izvirni krautrock že izgubljal zagon in posledično medijsko podporo. Faust so se razšli, NEU! prav tako, Damo Suzuki je zapustil CAN… A nekateri so vztrajali in s samostojnimi albumi kažejo na širino elektronskih eksperimentov tudi v drugi polovici 70. let. Nekateri so jasnovidno že nakazovali zametke tehna, drugi zvenijo kot manjkajoči člen med omenjenimi Tangerine Dream in Kraftwerk. Ne manjka niti prikritega humorja (ja, tudi Nemci znajo nasmejati), na primer že v naslovu albuma Rastakraut Pasta, ki sta ga zasnovala Dieter Moebius in slavni nemški producent Conny Plank.
Škoda le, da skupina Eruption, v kateri je nekaj časa bobnal prav Wolfgang Seidel, tule ni zastopana z nobenim posnetkom. Očitno založba Bureau-B ni uspela pridobiti pravic za objavo od izvirnega izdajatelja, italijanske založbe Qbico, ki je leta 1970 izdala prvi in edini album zasedbe Eruption (kasneje sicer ponatisnjem pri ameriški založbi Important pod imenom Kluster in naslovom Admira).

Foto/Photos:
The Ex (theex.nl)
Haley Fohr (Circuit Des Yeux) (bandcamp)
Throwing Muses (bandcamp)
T. Gowdy (bandcamp)
Joni Void (bandcamp)
Mess Esque (bandcamp)
Monde UFO (bandcamp)
Conrad Schnitzler (Mueller-Schneck)

(Rock Obrobje, 1. april 2025)

Janez Golič