![]() April 2019
V aprilski inventuri nekaj manj "rock'n'rolla" in več eksperimentov po vseh ravneh. Tu šteje nekaj scenske glasbe, nekaj ambienta, proti koncu celo skrajni rob metalske godbe. ![]() Pravzaprav so tokrat posegli po zanesljivi formi brez presežkov. Nove pesmi bi lahko posneli tudi v začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja, le produkcija kaže rahlo v sedanjost. Pesmi so bolj koncizne, trdne, mestoma jih nosi hard-rockovski rif, a ritem je še vedno funky. Fantje znotraj tega ohranjajo razigranost, njihov špil je „živ“, celo žurerski. Če jih že nese v sredino, bodo tam svetla in dobrodošla izjema. Vse drugo lahko zapišem ob novem albumu veteranov Gang Of Four. Po ponovni združitvi izvirne četverice, so šle stvari samo navzdol. Na površje so prišla stara nesoglasja in kitarista Andyja Gilla so eden za drugim zapuščali ostali trije. Že na prejšnjem albumu What Happens Next je Gill ostal edini izvirni član, kar se je močno poznalo. Od nekdanje kompaktne igre je nastala izguba smeri in zamisli, tudi po „zaslugi“ množice sodelujočih. Aktualni album Happy Now (Pledge) kaže, da gre lahko še na slabše. Večinoma sprogramiran ritem je ena velika zmeda. Celoten zvok je natrgan, kot da se okoli mešalne mize gnete 5 tehnikov, vsak s svojo idejo, kako naj bi cela stvar zvenela. Kitara, nekdaj steber Gang Of Four, se sedaj pojavlja in izginja na vseh koncih, brez pravega namena in cilja. Kaj šele petje, nekdaj poln angažiranega zanosa, je sedaj ležerno, nedoživeto, prazno. Album, nevreden imena Gang Of Four. ![]() Lahko bil bilo nadaljevanje nedavno objavljenega tematskega albuma dua Matmos, Plastic Anniversary. Soustanovitelj hiphopovske založbe Anticon in producent Odd Nosdam je na aktualnem albumu Mirrors (Alien Transistor) namreč uporabil le „vzorce“ z redkih vinilk, jih preoblikoval, sestavil v smiselno celoto in zabeležil nazaj na – vinil. Rezultat ni tako eksperimentalen in abstrakten kot se zdi glede na postopek. Nese ga proti ležernemu trip-hopu, le da stalno intervenira z vložki, kar albumu dodaja potrebno dinamično razsežnost in zvočno svežino. ![]() Tudi avstrijski studijski čarovnik Fennesz funkcionira podobno. Kar se zdi povsem naključno poigravanje z digitalnim dronanjem, se izkaže za domiselno in natančno polaganje zvočnih plasti. Agora (Touch) je še toliko bolj fascinanten album, saj ga je Fennesz po sili razmer zasnoval in posnel z minimalnimi sredstvi. S širokim naborom zvokov na prenosnem računalniku to ni več tako zelo težko, a na koncu še vedno ostane ustvarjalec z občutkom in znanjem, ki odstopa od tisočev drugih. Še dlje v abstraktno se je podal Jan Jelinek, tokrat v navezi z japonsko eksperimentatorsko Asuno. Njune skladbe se razvijajo izjemno počasi; zvočne plasti se gibljejo kot veliki oblaki, ki drsijo čez mirno nebo. Na videz so nepremične, le globji posluh razkrije stalno prepletanje in razpletanje sintetiziranih izvorov. Album Signals Bulletin je koncipiran tako, da iz uvodnega ambienta zvočno brbotanje počasi preide v ospredje, le način niansiranja ostaja isti. Ob izteku se Jelinek in Asuna vrneta v izhodišče, v samo zvočnost. Še Brain Eno bi dvignil obrv. Na daljnem vzhodu ne poznajo počitka. Na japonskem že dolga leta živi in dela Jim O'Rourke, v navezi z multiinštrumentalistom Orenom Ambarchijem je posnel že vrsto albumov, tokrat se jima je pridružila še eksperimentalna pevka in klaviaturistka Phew. Že v zgodnjih osemdesetih je sodelovala s člani CAN, lani pa na primer z Ano Da Silva iz The Raincoats. Album z Jimom in Orenom je nastal na hitro. Zdi se, da priprava in samo snemanje ni trajalo dosti dlje od trajanje teh dveh posnetkov, prilagojenih objavi na vinilnem albumu. Prednjači Phew, ki večji del improvizira z vokalom. Nič ekstremnega ni v njeni izvedbi, Jim in Oren potem posegata z elektronskimi efekti, dokaj ležernimi in brez jasne oblike in namena. Samo za ljubitelje. ![]() Podobno bi lahko zapisali ob novi glasbi PJ Harvey. Prispevala je glasbeno spremljavo h gledališki predstavi All About Eve (Lakeshore), v kateri igra glavno vlogo Gillian Anderson. Tako je večina glasbe inštrumentalne, in le nekoliko bolj prodorne od Staplesove. PJ Harvey je bil v pomoč James Johnston, ki je že pisal glasbo za filme, a član Gallon Drunk ni vnesel rockovske energije, ampak se je očitno prilagodil „sceni“. Velja podobno, obe „vokalni“ pesmi bi lahko objavili malem vinilnem singlu z dvojno stranjo A. Večinoma scensko glasbo ustvarja Teho Teardo, čeprav je vsaj pri nas najbolj znan po navezi z Blixo Bargeldom. Njegov aktualni soundtrack je za gledališko predstavo Grief is the Thing with Feathers (Specula) s Cillianom Murphyjem v glavni vlogi. Tudi Teho je prepričan, da si ta glasba zasluži samostojno objavo. Tokrat je glasba inštrumentalna oziroma je petje brez pravih besedil. Teho streže s širšim naborom glasbenih rešitev, ponuja dovolj dinamičnih zasukov, predvsem s sunkovitimi potegi po strunah čela, da pritegne. Že po sami strukturi skladb in razpoloženjih je namen jasen, gre za scensko glasbo. Glasba je ravno prav razgibana, da samostojno funkcionira tako v ozadju kot za „aktivno“ poslušanje. Vmes gre omeniti ponatis tretjega dolgometražnega albuma poljskega dua Job Karma v „vinilni“ seriji založbe Gusstaff. Srhljiv industrijski ambient na albumu Ebola (izvirno iz leta 2003, ta verzija je še vedno na voljo v digitalni obliki preko bandcampa.) bi lahko služil za spremljavo hudo napetega trilerja ali grozljivke, saj se oddaljeni, potujitveni efekti mešajo z vzorci govora in drugih konkretnih zvokov. Maciek Frett in Aureliusz Pisarzewski sta že veterana „industrijske“ scene, na poljskem tudi organizirata tovrstni festival. Očitno se napajata pri najboljših izvorih, v spomin kličeta namreč zgodnjo godbo Psychic TV in Coil, še vedno pa pritisneta svoj pečat, še posebej s produkcijskimi prijemi. Sveže remasteriziran posnetek izpostavlja vso „napetost“ te glasbene govorice. ![]() Tudi Sunn O))) kažejo na spremembo. Resda predvsem po zaslugi gostujoče islandske pevke (in čelistke) Hildur Gudnadottir imamo takoj v uvodnem zapisu nežno žensko petje, popoln kontrast neskončnemu metalskemu dronu v najnižjih legah. Seveda, že z naslovom albuma Life Metal (Southern Lord) Sunn O))) kažejo svojo humorno plat (v nasprotju s prevladujočim death metalom) in dejansko vnašajo več življenja v to lepljivo zvočno gmoto. Nekaj je k temu doprinesel Steve Albini, ki je ves postopek snemanja izvedel analogno, brez nasnemavanja in drugih studijskih trikov. Še vedno to ni za vsaka ušesa, potrebno je pravo razpoloženje oziroma prepuščanje zvočnemu toku, ki znotraj ponuja komaj kaj dinamičnih zasukov. Hudič je v podrobnostih...
Foto/Photos: (Rock Obrobje, 1.maj 2019) Janez Golič |