April 2019

V aprilski inventuri nekaj manj "rock'n'rolla" in več eksperimentov po vseh ravneh. Tu šteje nekaj scenske glasbe, nekaj ambienta, proti koncu celo skrajni rob metalske godbe.

King Gizzard Če ne z glasbo, pa z najavo hiperaktivne serije petih albumov v letu dni, so avstralski psihedeliki King Gizzard And The Lizard Wizard našli pot do širšega poslušalstva. Krivično bi bilo trditi, da so si medijsko pokritost prislužili le z idejo samo, njihov psihedelični funk je svež in neobremenjen. Deloma nepredvidljiv, tudi po zaslugi sodelovanj. Lani so si vzeli zasluženi premor, zato so toliko bolj rasla pričakovanja pred objavo svežega albuma Fishing For Fishes (Flightless). Kam se bodo usmerili, kakšna drzna domislica jih je obsedla?
Pravzaprav so tokrat posegli po zanesljivi formi brez presežkov. Nove pesmi bi lahko posneli tudi v začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja, le produkcija kaže rahlo v sedanjost. Pesmi so bolj koncizne, trdne, mestoma jih nosi hard-rockovski rif, a ritem je še vedno funky. Fantje znotraj tega ohranjajo razigranost, njihov špil je „živ“, celo žurerski. Če jih že nese v sredino, bodo tam svetla in dobrodošla izjema.
Vse drugo lahko zapišem ob novem albumu veteranov Gang Of Four. Po ponovni združitvi izvirne četverice, so šle stvari samo navzdol. Na površje so prišla stara nesoglasja in kitarista Andyja Gilla so eden za drugim zapuščali ostali trije. Že na prejšnjem albumu What Happens Next je Gill ostal edini izvirni član, kar se je močno poznalo. Od nekdanje kompaktne igre je nastala izguba smeri in zamisli, tudi po „zaslugi“ množice sodelujočih. Aktualni album Happy Now (Pledge) kaže, da gre lahko še na slabše. Večinoma sprogramiran ritem je ena velika zmeda. Celoten zvok je natrgan, kot da se okoli mešalne mize gnete 5 tehnikov, vsak s svojo idejo, kako naj bi cela stvar zvenela. Kitara, nekdaj steber Gang Of Four, se sedaj pojavlja in izginja na vseh koncih, brez pravega namena in cilja. Kaj šele petje, nekdaj poln angažiranega zanosa, je sedaj ležerno, nedoživeto, prazno. Album, nevreden imena Gang Of Four.
King Gizzard Obredna vznesenost pa krasi ansambel Ifriqiyya Electrique, ki črpa iz tunizijskega uličnega verskega plesa Banga, ga modernizira in prenaša na odre širom sveta. Ansambel sestavljajo trije glasbeniki, ki obredje Banga poznajo iz lastnih izkušenj, zraven sta dva zunanja prišleka, ki sta zaslužna za „modernizacijo“ rituala. Tako Ifriqiyya Electrique v svoj „ples“ vnašajo prvine rocka iz podzemlja in elektronske plesne glasbe, ohranjajo pa občutek „skupnosti“, skupne izkušnje plesa in petja. Na albumu Laylet el Booree (Glitterbeat) smo priča „neskončnemu“ toku ritma in petja, ki pelje naravnost v transcedenco.
Lahko bil bilo nadaljevanje nedavno objavljenega tematskega albuma dua Matmos, Plastic Anniversary. Soustanovitelj hiphopovske založbe Anticon in producent Odd Nosdam je na aktualnem albumu Mirrors (Alien Transistor) namreč uporabil le „vzorce“ z redkih vinilk, jih preoblikoval, sestavil v smiselno celoto in zabeležil nazaj na – vinil. Rezultat ni tako eksperimentalen in abstrakten kot se zdi glede na postopek. Nese ga proti ležernemu trip-hopu, le da stalno intervenira z vložki, kar albumu dodaja potrebno dinamično razsežnost in zvočno svežino.
Ellicist Ellicist sta duo; Thomas Chousos deluje v Berlinu kot producent, medtem ko je Florian Zimmer eksperimentalni elektroničar, najbolj znan po delovanju v Driftmachine. Na albumu Point Defects (Morr) se pravzaprav izogibata določeni strukturi skladbe, prej jima gre za zvočne efekte, večinoma zasnovane iz konkretnih zvokov in predelanih do neprepoznavnosti. Potem te vzorce sestavljata v nepredvidljivih kombinacijah, in skoraj po naključju se kdaj te sestavine zložijo v koherentnejšo celoto.
Tudi avstrijski studijski čarovnik Fennesz funkcionira podobno. Kar se zdi povsem naključno poigravanje z digitalnim dronanjem, se izkaže za domiselno in natančno polaganje zvočnih plasti. Agora (Touch) je še toliko bolj fascinanten album, saj ga je Fennesz po sili razmer zasnoval in posnel z minimalnimi sredstvi. S širokim naborom zvokov na prenosnem računalniku to ni več tako zelo težko, a na koncu še vedno ostane ustvarjalec z občutkom in znanjem, ki odstopa od tisočev drugih.
Še dlje v abstraktno se je podal Jan Jelinek, tokrat v navezi z japonsko eksperimentatorsko Asuno. Njune skladbe se razvijajo izjemno počasi; zvočne plasti se gibljejo kot veliki oblaki, ki drsijo čez mirno nebo. Na videz so nepremične, le globji posluh razkrije stalno prepletanje in razpletanje sintetiziranih izvorov. Album Signals Bulletin je koncipiran tako, da iz uvodnega ambienta zvočno brbotanje počasi preide v ospredje, le način niansiranja ostaja isti. Ob izteku se Jelinek in Asuna vrneta v izhodišče, v samo zvočnost. Še Brain Eno bi dvignil obrv. Na daljnem vzhodu ne poznajo počitka. Na japonskem že dolga leta živi in dela Jim O'Rourke, v navezi z multiinštrumentalistom Orenom Ambarchijem je posnel že vrsto albumov, tokrat se jima je pridružila še eksperimentalna pevka in klaviaturistka Phew. Že v zgodnjih osemdesetih je sodelovala s člani CAN, lani pa na primer z Ano Da Silva iz The Raincoats. Album z Jimom in Orenom je nastal na hitro. Zdi se, da priprava in samo snemanje ni trajalo dosti dlje od trajanje teh dveh posnetkov, prilagojenih objavi na vinilnem albumu. Prednjači Phew, ki večji del improvizira z vokalom. Nič ekstremnega ni v njeni izvedbi, Jim in Oren potem posegata z elektronskimi efekti, dokaj ležernimi in brez jasne oblike in namena. Samo za ljubitelje. Stuart Staples Glasbeno spremljavo za filme francoske režiserke Claire Denis že kar po pravilu prispevajo Tindersticks ali kdo iz njihovega tabora. Stuart Staples je tokrat sam podpisal glasbo za njen aktualni film High Life (City Slang). Že iz preteklih prispevkov vemo, da niso vsi primerni za objavo na samostojnem nosilcu zvoka. Prav ta, aktualni, še najmanj. Stuart namreč tu le dodaja zvočne nianse, intervenira iz ozadja, komaj kaj se v glasbi zgodi, kar bi lahko pritegnilo poslušalca. Morda bolje funkcionira v kombinaciji z gibljivo sliko, samostojno ne. Eno pesem so podpisali kar vsi Tindersticks, za razliko, da je Stuart sploh ne poje. Dovolj bi bila objava te pesmi na singlu, ostalo bi lahko ostalo v ozadju filma.
Podobno bi lahko zapisali ob novi glasbi PJ Harvey. Prispevala je glasbeno spremljavo h gledališki predstavi All About Eve (Lakeshore), v kateri igra glavno vlogo Gillian Anderson. Tako je večina glasbe inštrumentalne, in le nekoliko bolj prodorne od Staplesove. PJ Harvey je bil v pomoč James Johnston, ki je že pisal glasbo za filme, a član Gallon Drunk ni vnesel rockovske energije, ampak se je očitno prilagodil „sceni“. Velja podobno, obe „vokalni“ pesmi bi lahko objavili malem vinilnem singlu z dvojno stranjo A.
Večinoma scensko glasbo ustvarja Teho Teardo, čeprav je vsaj pri nas najbolj znan po navezi z Blixo Bargeldom. Njegov aktualni soundtrack je za gledališko predstavo Grief is the Thing with Feathers (Specula) s Cillianom Murphyjem v glavni vlogi. Tudi Teho je prepričan, da si ta glasba zasluži samostojno objavo. Tokrat je glasba inštrumentalna oziroma je petje brez pravih besedil. Teho streže s širšim naborom glasbenih rešitev, ponuja dovolj dinamičnih zasukov, predvsem s sunkovitimi potegi po strunah čela, da pritegne. Že po sami strukturi skladb in razpoloženjih je namen jasen, gre za scensko glasbo. Glasba je ravno prav razgibana, da samostojno funkcionira tako v ozadju kot za „aktivno“ poslušanje.
Vmes gre omeniti ponatis tretjega dolgometražnega albuma poljskega dua Job Karma v „vinilni“ seriji založbe Gusstaff. Srhljiv industrijski ambient na albumu Ebola (izvirno iz leta 2003, ta verzija je še vedno na voljo v digitalni obliki preko bandcampa.) bi lahko služil za spremljavo hudo napetega trilerja ali grozljivke, saj se oddaljeni, potujitveni efekti mešajo z vzorci govora in drugih konkretnih zvokov. Maciek Frett in Aureliusz Pisarzewski sta že veterana „industrijske“ scene, na poljskem tudi organizirata tovrstni festival. Očitno se napajata pri najboljših izvorih, v spomin kličeta namreč zgodnjo godbo Psychic TV in Coil, še vedno pa pritisneta svoj pečat, še posebej s produkcijskimi prijemi. Sveže remasteriziran posnetek izpostavlja vso „napetost“ te glasbene govorice.
Sunn O))) Večina glasbenih žanrov ponikne in se po dolgih letih vrne. Le za metalsko godbo se zdi, da je vedno nekje tu. Dobro pa je, da se tudi tu stvari cepijo in transformirajo v druge oblike. Brooklynski trio Spotlights se počasi in zanesljivo odmika od metalskih prijemov, le še nekaj tovrstnih rifov je prisotnih na aktualnem albumu Love&Decay (Ipecac). Drugje se zakonski par Sarah in Mario Quintero preizkuša v bolj melodičnih vodah, mestoma sta bližje angleškemu shoegazingu kot newyorškemu podzemnemu hrupu. V eni pesmi slišim celo akustično kitaro, kar je dobrodošla novost in premor do naslednjega metalskega rifanja.
Tudi Sunn O))) kažejo na spremembo. Resda predvsem po zaslugi gostujoče islandske pevke (in čelistke) Hildur Gudnadottir imamo takoj v uvodnem zapisu nežno žensko petje, popoln kontrast neskončnemu metalskemu dronu v najnižjih legah. Seveda, že z naslovom albuma Life Metal (Southern Lord) Sunn O))) kažejo svojo humorno plat (v nasprotju s prevladujočim death metalom) in dejansko vnašajo več življenja v to lepljivo zvočno gmoto. Nekaj je k temu doprinesel Steve Albini, ki je ves postopek snemanja izvedel analogno, brez nasnemavanja in drugih studijskih trikov. Še vedno to ni za vsaka ušesa, potrebno je pravo razpoloženje oziroma prepuščanje zvočnemu toku, ki znotraj ponuja komaj kaj dinamičnih zasukov. Hudič je v podrobnostih...

Inventura april 2019

Foto/Photos:
King Gizzard And The Lizard Wizard
Ifriqiyya Electrique
Ellicist
Stuart Staples
Sunn O)))

(Rock Obrobje, 1.maj 2019)

Janez Golič