April 2020

V aprilski inventuri prelet skozi aktualne neodvisne izdaje, tokrat so večinoma glavni protagonisti veterani. Vmes še pogled proti sredini in pogled na skrajni rob popularne glasbe.

Iz znanih razlogov se ne le odpovedujejo koncerti in turneje, nekateri prestavljajo tudi objave albumov na jesen, saj jih vežejo na koncertne nastope. Tako jih je že nekaj, ki bi jih sicer zajeli v aprilski inventuri, pa bodo počakali na jesen.
Čakal pa ni Mike Patton. Resda je obširna turneja s Faith No More prestavljena, zato pa neovirano poteka objava albumov izpod okrilja njegove založbe Ipecac. Sočasno si ne more kaj, da ne bi tudi sam vskočil v razne projektne skupine, ena teh je tetema. Najprej je bil to le duo, skupaj še z Anthonyjem Patersom, za drugi album Necroscape sta se okrepila še z violinistom Erkkijem Veltheimom in bobnarjem Willom Guthriejem. Tu je Patton našel prave somišljenike. Vmes je počel marsikaj, pel kancone, šansone in hardcore, a v tetema lahko izživi vse svoje obsesije. Spet je v stari formi. Preskakuje med meditativnim petjem, hardkorovskim kričanjem, operetnim dramatiziranjem, po možnosti vse v eni pesmi.
Na albumu je sicer 13 zapisov, ampak če poslušalec ni pozoren, se pesmi zlivajo v en sam razburkan tok. Zaradi teh „pevskih“ preskokov mora biti tudi sama muzika podobno odzivna, hitra in drzna, nekje pritlehno mirna in drugje eksplozivno divja. Neulovljiva. Ni čudno, da je album nastajal pet let. Dobra stran pandemije je, da bo Patton, namesto s Faith No More po velikih odrih čaral v svojem studiu...

Bill Gould ni želel zaostajati. Basist v Faith No More je prav tako najprej navezi z konceptualnim zvočnim umetnikom Jaredom Blumom postavil na noge projekt Talking Book. Čeprav se zdita njuna glasbena izhodišča nadvse različna, sta se dobro ujela in nedavno in po sedmih letih novih snovanj je nastal album Talking Book II. Vmes se jima je pridružil še Dominic Cramp, s čimer se je paleta zvočnih rešitev še razširila in dobila cinematične razsežnosti. Že zato, ker je večina glasbe inštrumentalne, in še tisto vokalov, kar jih je, so prej izsečki filmskih prizorov kot del glasbene kulise. Na albumu je 14 zapisov, ki se prelivajo, stapljajo brez vmesnih premorov. Večinoma so zgrajeni na simulaciji orkestracije, dramatične zasuke pa tvorijo filmski odmevi in godala. Glasba je nadvse bogata, in za razliko od večine „filmske glasbe“ v njej ni ponavljanja iste teme. Čista neto vsebina. Ni čudno, da je album nastajal sedem let. In ni težko uganiti, da bi to bila glasba za film groze. Ampak z očitnim srečnim koncem, ki se razplete ob nenavadno lirični Absent Horizon. Preprosta figura na akustični kitari in flavta v ozadju je preskok, ki ga ne bi pričakoval.

Nazaj k Ipecac. Celo Jim Thirlwell se je odločil, da bo svež album objavil pri njih, čeprav je večino svoje glasbe objavil pri lastni založbi Ectopic Ents. Tokrat v šel v navezo s švedskim progresivnim multiinštrumentalistom Simonom Steenslandom, ki ga že dolga leta ceni in samo čakal je na priložnost, da kaj naredita skupaj. Prvič sta se srečala na Švedskem ob izvedbi Thirlwellovega orkestralnega dela v izvedbi Great Learning Orchestra. Steenslandu je bil všeč en stavek te simfonije, rad bi ga sam izvajal, a Jim Thirlwell je predlagal, da sodelovanje razširita na celovečerni album. In sta ga, z izmenjavo na relaciji Stockholm - Brooklyn. Orkestralnemu delu Oscillospira so vdihnili dodatno energijo še bobnar Morgan Agren in po potrebi še številni glasbeniki s „klasičnimi„ glasbili. V bistvu je Thirlwell (bolj znan je pod različnimi „foetus“ imeni) v eno združil praktično vse, s čimer se je že izkazal v zadnjih 40 letih, le da je opustil tisto značilno grleno petje oziroma ga je zamenjal z zborovskim petjem. Torej enako prepričljivo in zanosno sklada klasične komorne skladbe, preskoči v industrijsko koračnico, štrkne z elektroniko, tokrat praviloma kar v isti kompoziciji. Steensland je dodal še progresivno noto, ne s tehniškimi ekshibicijami, ampak je znal povezati posamezne dele skladb v dinamično celoto. Pozna pa se tudi njegovo navdušenje nad prvaki Rocka v opoziciji, Univers Zero. Potem je jasno, da tukaj ni mnogo ponavljanja, prostega teka, zgolj polnjenja praznine.
Oba sta mojstra skladanja filmske glasbe, kar se močno pozna. Suspenzi se vrstijo na vseh ravneh, iz tišine nas butneta v epsko širjavo velikega orkestra. Glasba je napeta, stalno gibka in nepredvidljiva. Zahteva zbranost in večkratno poslušanje. In to naglas.

Tudi Jarboe je svoj čas igrala in pela naglas. V Swans je bilo to neizbežno. Kasneje je rada sodelovala z glasbeniki blizu metala (Neurosis, Justin Broadrick iz Godflesh) in takrat je bilo glasno. Ampak že vmes se je znala obrniti k sebi, najprej v projektu Skin, kasneje na mnogih solističnih albumih. Menda je aktualni Illusory že njen 33.
Tokrat prevladuje meditativna nota. Tako pride njen poglobljen vokal še najbolj do izraza. Jezo in nemir je zamenjala za notranjo pomiritev. Komaj kdaj se glasbeni tok premakne, vzvalovi. Lagodna glasbena podlaga je nadvse primerna za razpotegnjeno petje oziroma kar šepet, ob katerem vibrira celo telo. Zato pa so toliko bolj pomembne podrobnosti, majhna odstopanja med petjem in plavajočimi klaviaturami, ki jih poudarjajo še studijski postopki nasnemavanja in drgetanja. Vse to ustvarja notranjo tenzijo in sprostitev. Le dvakrat se Jarboe „prebudi“, vstane iz stanja zamaknjenosti v obredni ples podobnih učinkov.

Še ena veteranka je Thalia Zedek. Zdi se, da je pogrešala bolj enakovredno interakcijo članov skupine. Dolga leta je namreč vodila lastno zasedbo (Thalia Zedek Band), kjer je držala večino vajeti v svojih rokah. Leta 2013 pa je nastal trio E, v katerem nastopa enakovredno s kitaristom Jasonom Sidney Sanfordom in bobnarjem Gavinom McCartheyjem, namreč vsi tudi pojejo in prispevajo besedila. Še posebej je tovrstna uravnoteženost razvidna na aktualnem albumu Complications. E žgejo po „starem“, rudimentarno, prvinsko, naravnost. Tudi feni Sonic Youth bi našli nekaj zase. Zanosna interakcija dveh kitar in bobnov je v stalnem gibanju, nikoli ne zapade v formalizem večine kitarskih zasedb. Album je bil posnet že decembra lani in kako vizionarski je del besedila Contagion Model: „In the back of our lab, we engineer the germs. With this diagnosis, man, I can confirm: IT’S CONTAGIOUS: Spread it around.“ Svojo glasbo bi morali v živo širiti že v maju, a se bo vse zavleklo v nedeločno prihodnost.

Avstralci RVG (Rory Vager Group) bi morali prav tako v maju na skupno turnejo s Faith No More po Avstraliji in Novi Zelandiji, a je turneja prestavljena na drugo leto. Vseeno so svoj drugi album Feral objavili aprila, kot je bilo prvotno predvideno. Se bodo vsaj nove pesmi dodobra usedle v ušesa.
Prvi album so posneli za 100 dolarjev, sedaj je vse skupaj že bolj visokoleteče. Iz Berlina je v Avstralijo priletel producent Victor Van Vugt (Nick Cave and the Bad Seeds, PJ Harvey...), in nastavil zvok, kot se njihovi muziki pritiče. Vse bolj temačna besedila pevke Rory so postavljena v klasično obliko pop-rockovske pesmi, a znotraj tega je glasba narejena nadvse domiselno z dvema žvenketajočima kitarama in trdno ritem sekcijo. Rory se je postavila na stran odrinjenih, spregledanih, zasmehovanih. Kajti, bolj ko je javno izpostavljena, večji pritisk čuti zaradi svoje „drugačnosti“. Če se poslušalec ne bi poglobil v besedila, bi vse skupaj izpadlo celo preveč všečno, tako pa RVG silijo k razmišljanju.

Na drugem koncu, v Los Angelesu so nadvse aktivni veterani The Dream Syndicate. Ko so se po 23 letih ponovno aktivirali, so nadvse produktivni. Ne mine leto dni brez novega albuma. In da ne gre zgolj za štancanje podobne, rutinsko narejene glasbe, je dokaz svež album Universe Inside. Narejen je resda na hitro, a močno izstopa iz njihove diskografije. Steve Wynn, Chris Cacavas in prijatelji so namreč v enem zamahu posneli 80 minutni jam session in ga kasneje preuredili v 5 zaključenih zapisov na albumu The Universe Inside. Še vedno ostane za dobro uro psihadeličnega tripanja po vseh podžanrskih poljih. Kitare so se umaknile pihalom in trobilom, petje je omejeno na bistvo, klaviature dodajajo stalen groove, ki kar traja in traja. En sam trenutek nerazsodnosti je odločil o izvedbi tega eksperimenta in nastal je album, ki ga že najdemo na lestvicah najboljših psihadeličnih albumov sploh.

Zgodi se, da se nam „alternativcem“ zahoče tudi nekaj sredinske muzike, ampak še vedno take, ob kateri nas pretirano ne gloda slaba vest. Po osmih letih premora se je z novim albumom oglasila Fiona Apple in takoj zabeležila izjemen kritiški odziv. Praktično vsi poglavitni glasbeni portali in mediji nasploh ji pojejo hvalo, desetke se vrstijo. Oglasi se notranji refleks, sproži se obrambni mehanizem. To ne more biti po našem okusu. Zadevo so zagrabile množice. Vseeno poslušajmo, no, vsaj preverimo kaj je na tem.
S predsodki je hudič. Glasba se ni nič spremenila, če je naenkrat postala izjemno priljubljena (Nirvana so en boljših primerkov). In tudi Fiona Apple se ni namenoma prilagodila širšemu okusu. Na albumu Fetch the Bolt Cutters izpoveduje „le“ vse tisto, kar jo tare. Predvsem slabi partnerski odnosi in nerazumevanje okolice. Take, povsem običajne stvari.
To je še vedno „pop“ glasba, a bolj svobodnih oblik in nekonvencionalnih aranžerskih prijemov. Torej imamo malo, skoraj nič sprogramirane podlage, osnova je tolkalska, dokaj rudimentarna, nekako obredna in petje temu pritiče. Fiona po šamansko kriči, šepeta, drdra in vehementno spušča nerazumljive zvoke. Izven pravil, kaj in kako naj bi se danes počelo. Zna z vokalom, jezik se odziva vsem čustvenim stanjem. Če jo je sprejela „sredina“, toliko bolje za vse.

Nobenih možnosti za prodor v „sredino“ pa nima trio die ANGEL. Oziroma jedro predstavljata Ilpo Väisänen (svoj čas PAN Sonic) in Dirk Dresselhaus, bolj znan pod imenom Schneider TM. Skoraj po pravilu se jima pridruži še kdo, po potrebi ali naključju, tokrat je bil to vseprisotni Oren Ambarchi. Morda ta imena v določenih krogih nekaj pomenijo (die ANGEL družno delujeta že 20 let), kar še ne pomeni, da se založbe pulijo za njihove posnetke. Gradivo za album Utopien I je bilo namreč pripravljeno že leta 2016. Po slišanem tudi tokrat zagotovo ne bo šlo med množice, štirje zapisi so učna ura iz eksperimentalne elektronike. Ilpo, Dirk in Oren strežejo z vsem arzenalom elektronskih postopkov. Uvedejo primerno z dronanjem, ki se počasi in zanesljivo širi v šumenje, škrtanje, pokanje, prasketanje, piskanje, zavijanje, vse podkrepljeno z odmevom in rezi.

Še dlje v eksperiment je šel kanadski zvočni pustolovec William Jourdain. Pod imenom Automatisme je prav dva albuma objavil celo pri Contellation, s tretjim Alter- je presedlal k primernejši Mille Plateaux. Dvojni album prinaša dva pola njegovega zanimanja. Prvi z naslovi Alter-Rate so ritmični eksperimenti višjega reda. Namreč William je vse sprogramiral na računalnik in pognal aplikacijo za preračunavanje naključij s pomočjo umetne inteligence do skrajne računske moči. Racionalno teh ritmičnih kombinacij zagotovo ne zmoremo dojeti, lahko jih spremljamo le z začudenjem in zgolj poskušamo razbrati vzorce zunotraj te matematične kakofonije.
Podobno je s „polom“ naslovljenim Alter-Scape. Tu so preračunane zvočne teksture, ki se prelivajo in prekrivajo v nepredstavljivih razmerjih. Verjetno je William nastavil le osnovne parametre, ostalo je prepuščeno računanju na polno. Napredek v tej smeri bo odvisen od procesorske moči in izpopolnjenega računalniškega programa.

Vsaj zdi se, da aktualna japonski neodvisna scena, zbrana okoli folkerskega dua Tenniscoats, nič ne preračunava. Ne tako ne drugače. So stara šola ustvarjanja in distribucije glasbe.
Po zaslugi pevke Saye iz Tenniscoats in Markusa Acherja, lastnika založbe Alien Transistor, imamo dostop do manj znane, kar obskurne neodvisne produkcije tam čez. Kontroverzno morda, ampak japonska underground produkcija iz sedemdesetih je doživela poravnavo v obliki ponatisov plošč in burnega pisanja po spletu, medtem ko aktualno dogajanje ostaja večinoma skrito. Skratka, na pregledni zbirki različnih izvajalcev Minna Miteru najdemo 27 pesmi vsaj toliko izvajalcev. Večina njih se giblje v polju novodobnega folka. Pojejo večinoma dekleta, in z naše perspektive so si njihovi vokali zelo podobni, kot petje samo. Skoraj otroško naivno je, nerodno, spontano in melodično. Spomnijo me na početje angleških Pram. Že zaradi podobnega glasbenega jezika jih lahko upravičeno uvrstimo v „sceno“. Obenem dejansko posamezne glasbenice, glasbeniki, pevke in pevci radi prestopajo med zasedbami, in se tako medsebojno oplajajo. Ob njihovi glasbi se naša „zahodna“ ušesa, vajena agresivno kompresirane glasbe, prav spočijejo. In ker Japonci še kar prisegajo na fizične nosilce zvoka, je kompilacija na voljo le na CD in vinilu. Tokrat brez digitalnih zvočnih datotek.

Še na odcepljen otok. Ghostpoet (s pravim imenom Obaro Ejimiwe) je z aktualnim albumom I Grow Tired But Dare Not Fall Asleep ujel duha časa. Njegova šepetajoča, pritajena pripoved z odmerki melodije je kar srhljiva podoba sedanjega položaja. Še glasba je počasi valeči trip-hop z mnogimi odkloni, obveznimi preskoki, ki njegove pesmi požene v bolj dinamično, post-punkovsko območje. Sicer postane njegova interpretacija hitro enolična, monotona, enodimenzionalna, dokaj pesimistična in mrka. Očitno se tega zaveda sam, saj k sodelovanju rad vabi (predvsem) pevke, da popestrijo njegovo sivo projekcijo. Potem posijejo žarki upanja in veselja.

Melanholija preveva tudi novo fimsko glasbo škotskih Mogwai. Bolj natančno; praktično celotno lansko leto so pripravljali zvočno ozadje za televizijsko serijo ZEROZEROZERO. Počasi njihovi prispevki za filme (ali serije) številčno že prekašajo „redne“ albume. Glasba je vedno bila večinoma inštrumentalna in že zato kliče po uporabi ob vizualijah. Še posebej v zadnjih letih, ko počasi zmanjkuje prepoznavnih linij in ostane le še ustvarjanje „razpoloženj“.
Nič drugače ni z aktualnim soundtrackom. Mogwai so ga objavili nenapovedano, ampak skladno z dobrodelno akcijo bandcampa. Prvi teden v maju bo glasba za ZEROZEROZERO na voljo po načelu „plačaj toliko kot misliš, da je ta glasba vredna“ in polovica prihodka bo šla v dobrodelne namene.
Sedaj so izginili še tisti vrtinci hrupa, ki so, vsaj na prvih ploščah, postali njihov razpoznavni znak. Ostanejo plavajoče klaviature, klavir, komaj kakšna tolkala ali zadržani bobni. Mogwai so se preprosto skrili za gibljivo sliko.

Inventura april 2020

Foto/Photos:
tetema (bandcamp)
JG Thirlwell (bandcamp)
Jarboe (Marilyn Chen)
RVG (bandcamp)
The Dream Syndicate(bandcamp)
die ANGEL (discogs)
Ghostpoet (PIAS)

(Rock Obrobje, 1.maj 2020)

Janez Golič