April 2022

V aprilski inventuri imajo prednost dekleta. Veteranka Kristin Hersh se vrača s triom 50 Foot Wave, bolj intimistično deluje Clara Engel. Posebno pozornost si tokrat zaslužijo domače sile, najprej Širom, pa tudi Moveknowledgement, tokrat brez N'Toka. Skok na črno celino izvedemo z Black Mango, na Kanarske otoke pa z orkestrom GAF. V postavitvi tria se predstavijo člani orkestra Fire! S solo albumom je pošten Steven Brown, ki bo verjetno za vedno ostal zapisan kot član Tuxedomoon. S preverjeno novo godbo se vračajo še Calexico, po psihedelično jo še vedno režejo Spiritualized. Še skok v Čile, tam muzicirajo Cola De Zorro. In proti koncu še skrivnostni RG Rough s kolažiranjem sedemdesetih...

Še v prejšnji inventuri sem se spraševal, kako da se mlada dekleta tako hitro prilagodijo, opustijo avtorski izraz ali ga vsaj približajo širšemu okusu? Kajti po drugi strani se veteranke kar ne dajo, vztrajajo na svojem tudi za ceno večnega statusa na obrobju.
Ena teh je Kristin Hersh, ki je s Throwing Muses vsaj skozi devetdeseta beležila določen medijski odziv, resda je bila stalno v senci Pixies ali Pavement, ampak vsekakor Throwing Muses so bili kritiško cenjena skupina. Le da te pozornosti niso znali vnovčiti ali graditi. Počasi in zanesljivo so drseli v obskurnost, kaj šele njen še bolj nabrit vzporedni trio 50 Foot Wave.
Namreč Kristin Hersh nastopa in snema tudi solistično, večinoma kar akustično in 50 Foot Wave so drugi odvod njene odvečne rockovske energije. Nič se ni spremenilo, kar je včasih še najbolje.
Novih sedem pesmi na sedmem albumu Black Pearl je zreducirano na bistvo električne kitare, basa in bobnov. Ostro in direktno, tudi če se glasba vali po shoegazersko. Brez pretiranega razmisleka in slepomišenja, 50 Foot Wave ohranjajo izvornega duha. Kristin pa bo ostala na obrobju.

Vse bolj dostopna oprema za snemanje in odprte možnosti objave glasbe ima tudi negativen učinek. Produkcija je postala nepregledna. Tudi če bi se človek omejil na določen žanr, geografsko področje, časovno obdobje, bi se izgubil v izobilju ponudbe. Zato je dobro imeti določene filtre, informacijske kanale, na katere se lahko zaneseš glede na svoje preference. Po teh kanalih smo prišli do kanadske glasbenice in pevke Clare Engel. Ni novinka, deluje že vrsto let, a zaradi netrendovskega, intimističnega pristopa težko izstopi. Nič drugače ni po izdaji svežega albuma Their Invisible Hands.
Njen pristop je minimalističen, lebdeča elektronika služi zgolj za kuliso, preprosti motivi akustičnih glasbil so ohlapna spremljava, na katero nalaga šepetajoče petje. Končni vtis je načrtno enovit, saj se motivi ponavljajo v različicah. Vse za dosega medititativnega, melanholičnega razpoloženja.

Vse bolj na široko pa transcedirajo Širom. Na prejšnjem albumu Svet, ki speče konju cvet so ponudili trdneje strukturirane skladbe, sedaj so se ponovno razpustili. Vsaka od štirih daljših skladb albuma Utekočinjeni prestol preprostih bi lahko zavzela celo stran vinilne plošče, ostane le še trominutni sklep. Le tako so lahko Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren razvili psihedelični trip v vseh svojih razsežnostih. Kajti pristop je sočasno širok, a tudi strikten. Kaže se že v rabi glasbil, ki ostajajo „tradicionalna“ ali celo ročno izdelana, ponujajo dovolj zvočnih učinkov, da se jim ni potrebno opirati na sodobne tehnikalije. Oprijela se jih je oznaka „umišljen folk“ in res se le po robovih spogledujejo z že znanimi obrazci „ljudske“ godbe. Mnogokrat jih glasba kar sama zapelje v zgoščen in napet „drone“, strune ječijo in trpijo pod vse bolj intenzivnim muziciranjem. Da, lahko se približajo repeticiji samih Swans, drugje zgolj škrebljajo z naključnimi zveni in iščejo skupni jezik, ki se zaradi dolgoletnih izkušenj hitro razvozlja v melodični niz višjega reda. Vsa kompleksnost njihovega početja se razkrije šele ob večkratnem poslušanju, potem se vse sestavine zlijejo v logično celoto, ki sploh ne more biti drugačna. Le kam jih bo še zaneslo?

Bogato bero domačih izdaj v aprilu dopolnjujejo Moveknowledgement. Vzeli so si kar nekaj odmora, vse od odhoda N'Toka izpred petih let je bilo iz njihovega tabora malo slišati. In še z njim so zadnji album objavili že leta 2014.
Brez N'Toka je to drugačna skupina. Ne le da manjka direkten politični angažma, tudi glasbeno so se umirili, ponotranjili, na albumu Lying Cobra je komaj še kaj jeze in upora. Zvočno podobo sedaj ustvarjajo predvsem sintetizatorji, brnijo in žvižgajo po vseh dimenzijah. Boben je pomirjen, petje pa sploh potopljeno nekam spodaj in zato funkcionira zgolj kot še ena sestavina psihedelične zmesi. Z nekaj več pevskih bravur bi lahko konkurirali samim Animal Collective, a se raje posvečajo razpoloženju samemu. Šele v zadnji tretjini je nekaj zapisov, ki odstopajo, ko glasba zadiha oziroma posamezni inštrumenti najdejo bolj določeno mesto. Še pogumnejši korak v eksperiment in to bi bilo na svetovni ravno. In že sedaj je blizu.

Celih osem let je malijski producent Philippe Sanmiguel oblikoval in sestavljal zbirko pesmi v sodelovanjih, v prvi vrsti z bluesmanom Sambo Tourejem, ki mu predhodno produciral vrsto albumov, pa že zato. Pomembna je tudi naveza s Chrisom Eckmanom in Hugom Raceom. Leta 2014 sta prav v Maliju snemala kot DirtMusic, očitno so se dobro ujeli, še istega leta je Sanmiguel postavil na noge projekt Black Mango in pri založbi Glitterbeat je izšel EP, kot prvi vzorec tega, kar naj bi sledilo. In osem let kasneje je tu album Quicksand.
Ko je bilo snemanje albuma praktično končano, je posnetke slišal Hugo Race in se hitro ponudil, da naredi končni miks. Potem mu nemirna glasbena žilica ni dala miru, moral je nasneti še nekaj kitarskih vložkov in odpel je dve pesmi. Sedaj je afriški gruv popeljal naprej v evropsko psihedelijo in avstralski blues, vse tako, da zveni povsem zlito eno v drugo. To ni eklektizem zavoljo spajanja žanrov samih, že zaradi dolgoletnih izkušenj v tem polju, je Hugo zvok zmiksal brez nasilja enega pristopa nad drugim. Številni prispevki gostujočih pevcev in pevk, glasbenikov in glasbenic, se stapljajo kot da gre za eno skupino in ne skupek pesmi različnih izvajalcev. „Živi pesek“ ima tule lahko različne pomene in napeljave, kaj vse srka vase in duši. Vsekakor pa je Sanmiguel z Black Mango uspel združiti radoživost in trpka spoznanja v eno. Le upamo lahko, da na naslednji album ne bo potrebno čakati novih osem let.

Okolje sicer še igra določeno vlogo, a na slepo bi stežka uganili, da GAF & The Love Supreme Orchestra prihajajo s Kanarskih otokov. Sami se opredeljujejo zelo na široko, v prvi vrsti omenjajo spiritualni jazz Alice Coltrane in kozmični trip Suna Raja, a zlahka bi priredili skupni špil s katero od zasedb Shabake Hutchingsa. Vodi jih mojster sintetizatorja Mladen Kurajica, ki je tudi šef založbe Keroxen, producent, organizator koncertov, skratka, ima širok vpogled v glasbeno dogajanje. Pod različnimi imeni s predpono GAF (Grifa Ambient Factory) že od leta 2010 vodi različne zasedbe, tokrat je še s sedmimi somišljeniki priredil navdahnjen jam session, iz katerega je kasneje uredil 74 minut neto vsebine. Vtisnjena je v dvojni vinilni album Garden Island.
Zasedba si je morala vzeti čas, saj se ne omejujo s strukturo in pričakovanji. Muzika je odprta; ko najdejo skupni jezik (beri ritem), jih je težko ustaviti. In ko se ustavijo, prav tako ne gledajo na uro, koliko časa se bodo ubadali z golo zvočnostjo glasbil. Raba inštrumentov je dovolj široka in fantje z njimi znajo rokovati, da zlahka izpeljejo vse zamisli, ki se porajajo sproti in jih kar same ženejo naprej.

Srečali so se v orkestru Fire! pod vodstvom Matsa Gustafssona, se dodobra uigrali in nastopil je čas, da se izkažejo še sami, v troje. Kitarist Oren Ambarchi, basist Johan Berthling in bobnar Andreas Werliin so tik pred pandemijo v nekaj tednih posneli nekaj gradiva, ki je pravzaprav odgovor na delovanje v Fire!. Zakaj so se šele sedaj znašli na albumu Ghosted, ostaja odprto vprašanje. Dokaj nenavadno je tudi, da je album izdala čikaška založba Drag City, ki je le „specializirana“ za bolj neokantavorske muzike.
Oren, Johan in Andreas so želeli nekaj drugačnega, nekaj manj intenzivnega, nekaj z izraženo posameznikovo linijo, a obenem podrejeno skupnemu. Kot že mnogo novodobnih eksperimentov, se tudi trio Ambrachi / Berthling / Werliin spogleduje z nemškimi rockovskimi avantgardisti zgodnjih sedemdesetih. Očitno predloga hipnotičnega, obrednega ritma še ponuja iztočnico za avtorsko nadgradnjo. Naj si bo to preprosto vibriranje basovskih strun, na katero improvizira Ambarchi (zapis I), zatem iztočnico ponudi prav on z vzorcem na kitari, zraven brni s sintetizatorjem in Werliin variira na način Jaki Liebezeit iz CAN (zapis II), zatem vajeti ponovno prevzame Berthling, ki ga spremljajo zategli kitarski zveni in podpira globoko dihanje elektronike (zapis III), da bi se proti koncu družno stopili na sled avstralskih The Necks (zapis IV). Da, tako dobri so.

Po dolgih letih raznoraznih sodelovanj in raziskovanj, se je Steven Brown le odločil za nov samostojni korak. Intenzivna leta s Tuxedomoon so že davno za njim, nenazadnje njihovo delovanje otežuje zemljepisna oddaljenost. Steven namreč že skoraj 30 let živi v Mehiki, Blaine L. Reiniger v Grčiji in Luc Van Lieshout ostaja v Bruslju. Po tem, ko je pred tremi leti nenadoma umrl basist Peter Principle, je nadaljna usoda Tuxedomoon sploh pod vprašajem.
Steven je v Mehiki sestavil že tri zasedbe; komorno Ensemble Kafka, bolj radožive Nine Rain in Cinema Domingo Orchestra, specializirane za filmsko glasbo. Za film in gledališče ustvarja tudi sam, a bolj zares se je lotil „rednega“ solo albuma El Hombre Invisible.
Nove pesmi ne izžarevajo posebnega optimizma. Prej so trpka opažanja bližnjega in širšega sveta, prikaz nepopravljivosti človeške nravi, ki je nič ne izuči. Domet angažmaja njegove umetniške duše je povzet v uvodnih verzih pesmi Resist: "Upiram se na svoj mali način, odločitev je preprosta, ni izbire." Muzika je skoraj komorna, s komaj kaj tolkalskih intervencij, zato Steven potrebno notranjo napetost gradi in sprošča s svojo izbrano, okusno igro klarineta in klavirja. Proti Tuxedomoon mu pomaga pihalec Luc Van Lieshout, proti zavrti jezi gostujoči kitarist Chris Haskett. Steven ni prav gostobeseden, a vsaka beseda je pretehtana, na pravem mestu, že kar na ravni parole ali vsaj podčrtane izjave. Z albumom El Hombre Invisible sploh ne pogrešam morebitnih novih Tuxedomoon. Težko bi posneli vsaj približno tako dosleden album.

Koncem prejšnjega stoletja je bilo njihovo zlitje „amerikane“ in mehiškega marichija nadvse sveže in vznemirljivo, zanosno in relativno izvirno. Počasi in zanesljivo pa so Calexico (kmalu po odmevnih albumih Hot Rail in Feast Of Wire) zavili na pot zgolj reprodukcije že slišanega. Z leti so postajali le vse bolj utrujeni, začetni žar je ugasnil.
Nič drugače ni z njihovim desetem albumu El Mirador, navkljub številnim gostujočim pevcem in pevkam, vse ostaja v varnem okviru že znanega. Še ko določeno pesem slišimo prvič, nam zveni nekam znano, odmev že mnogokrat preigranih vzorcev.
„Objektivno“ so Calexico še vedno v dobri formi, ne moremo reči, da so pesmi slabe ali da so slabo aranžirane, slabo posnete. Vse stoji na mestu, le da ta „korektnost“ ni vprid svoj čas raziskujoči skupini. Morda bi nekdo, ki bi ta album slišal kot prvega iz njihovega opusa, razmišljal popolnoma drugače. Kajti, to so še vedno Calexico z edinstvenim zvokom, eleganco, a premorejo tudi še nekaj radoživosti.

Avstralski psihedelični ansambel King Gizzard & The Lizard Wizard še raziskuje. V relativno kratkem času desetih let so prešli že marsikatero fazo, ni jim neznan izlet v metal, tudi jazzirali so že, se poigravali s sintetizatorskim popom osemdesetih in kot za šalo izdali pet povsem solidnih albumov na leto. Svež album, tam nekje dvajseti po vrsti, je Omnium Gatherum, ki je že s prvim singlom napovedal še en prevrat. 18 minutna epopeja tudi uvede album in odpira pričakovanja. King Gizzard & The Lizard Wizard jih v popolnosti izpolnijo. To je njihov „beli album“, edini koncept je „vse je mogoče“. Kot bi si rekli, posnamimo vse, kar nam pade v glave, vse kar smo doslej že preigrali in še kaj za povrh. Tega naperkovanega gradiva se je našlo za dvojni album, nenazadnje, vse velike rockovske skupine so na neki točki „morale“ dokazati z dvojnim albumom.
Torej imamo silne preskoke med metalskim rifanjem, lahkotnimi baladami, hiphopovske izlete, tudi sintetizatorski pop... Neka rahla rdeča nit je njihovo petje, še enkrat utirjeno v psihedeliji šestdesetih. Znak tega postfaktičnega časa? Ko je vse po malem zamegljeno, zabrisano, nejasno. Ko ni pravih oprijemljivih točk?
Zaradi hiperprodukcije trpijo pesmi. Komaj kakšna izstopa. Skoraj generične so vsaka v svojem že znanem okvirju. Škoda, album bi bil lahko dober pregled tega, kaj počnejo in kaj vse so že počeli v zadnjih dobrih desetih letih

Veteran psihedeličnega kozmičnega pop-rocka je tudi Jason Pierce, ki se pojavlja tudi pod povednim psevdonimom J Spaceman. Že v začetku osemdesetih je sestavil zasedbo Spacemen 3, po njihovem razpadu pa nadaljeval s Spiritualized. Zanje je hitro veljalo pravilo „več je več“, torej se Jason ni ustavil pri „klasični“ rockovski zasedbi, ampak uvedel kar veliki simfonični orkester. Oziroma je z njim šele lahko uprizoril silno dinamiko, dramo na kvadrat, zvok je šel na polno. Čeprav so bile pesmi v sami osnovi vedno sila preproste. Take ostajajo tudi na svežem, osmem albumu Everything Is Beautiful. Mnogokrat kar na robu otroških uspavank s pripadajočim besedilom. Fascinantno je, kako mu uspeva vedno znova najti svežo variacijo istega, kako se vrti v krogu in to počne z veliko mero navdiha. Sočasno to „istost“ zakriva z mogočno orkestracijo, ki preide v vrhuncih v pompoznost največjih razsežnosti. Po svoje je dobro, da ne pretirava s tempom izdajanja albumov. Eden na pet let je ravno prav. Takrat še paše.

Še skok na drugi konec sveta. Tudi v Čilu se igra drzna rockovska muzika. Kvartet Cola de Zorro je po nekaj bolj amaterskih poskusih le vstopil v profesionalni studio in rezultat je bil album Soma iz leta 2018. Še korak naprej so naredili z letošnjim albumom El desierto avanza. Končno so izoblikovali progresivni zvok, ki ne podlega preprostim primerjavam in vplivom. Na eni strani se izogibajo pretencioznosti „starega“ progrocka, a so dovolj prevzetni, da se s simfoničnim prizvokom izmaknejo „undergroundu“. Ambicije so očitno večje, produkcija strogo instrumentalne muzike jih postavlja bližje kakim God Is An Astronaut. Posebej sklepni zapis Largo camino al silencio kaže težnjo po vse bolj kompleksnih strukturah, tisti, bolj direktni komadi bodo pač zažgali predvsem v živo.

Skrivnostni RG Rough je v seriji miksanih kolažev dospel do sedemdesetih. Podobno kot prej s "šestdesetimi" in bluesom, je semplal množico odlomkov s plošč svojih favoritov in jih tako močno pregnetel in na novo oblikoval, da le stežka ugotovimo izvor posameznega odlomka. Nastali sta dve daljši kompoziciji, vsaka zaseda stran vinilne plošče in zajema enakovredno časovno obdobje. Prva stran od leta 1970 do 1974, druga od 1975 do 1979.
Pri tem bi se mu lahko hitro zalomilo. Ampak ne, tale miks lepo teče, odlomki so ritmično usklajeni, prehodi tekoče izpeljani. V bistvu dobimo dva kosa kozmično elektronske muzike, saj se RG Rough na veliko naslanja na nemške eksperimente z začetka sedemdesetih let. Petje, kolikor ga je, je potisnjeno globoko v ozadje, saj bi motilo osnovno idejo o abstraktnosti celotne zvočne podobe albuma "70". Ravno zato, ker se nikjer očitno ne podreja izvorom, si lahko pripiše avtorstvo albuma. Še Matmos bi se kaj naučila.

Inventura april 2021

Foto/Photos:
Kristin Hersh (bandcamp)
Carla Engel (bandcamp)
Širom (bandcamp)
Moveknowledgement (bandcamp)
Black Mango (naslovnica/cover)
GAF & The Love Supreme Orchestra (bandcamp)
Oren Ambarchi, Johan Berthling, Andreas Werliin (Thobias Fäldt)
Steven Brown (bandcamp)
Calexico (bandcamp)
King Gizzard & The Lizard Wizard (bandcamp)
Spiritualized (Jason Pierce) (Juliette Larth)
Cola de Zorro (uncredited)

(Rock Obrobje, 1. maj 2022)

Janez Golič