Še po 25 letih se Kammerflimmer Kollektief ne pustijo ujeti v določen žanrski okvir. Resda si običajno pri kreiranju albuma zastavijo ohlapen koncept, a pogledi, pristopi so si karseda različni. Glede na to, da večina njihove glasbe zveni improvizirano, je možnosti za spodrsljaje vsaj toliko kakor možnosti za uspeh. Mestoma lahko izgubijo nit, morda jih zanese v samozadostnost, a ko se stvari poklopijo, so eni boljših nadžanrskih ansamblov sploh.
Zadnja leta niso bili najbolj aktivni. Verjetno se morajo za preživetje udinjati še kje drugje. To se ne bo spremenilo niti z aktualnim albumom Schemen, saj nasprotuje vsem trendovskim sapicam. Skozi osem poglavij nas nemški trio vodi na pot v neznano; suvereno se sproti oplajajo s psihedeličnim zvokom šestdesetih, zanese jih v folk vode predvsem po zaslugi harmonija izpod rok Heike Aumüller, po svoje rad iztiri kitarist Thomas Weber in spodaj vse skupaj veže basist Johannes Frisch. Morda jim je koristil nekajletni premor, kajti nova glasba je bolj intenzivna kot na nekaterih prejšnjih ploščah, ko so kdaj zapadli v prosti tek ali se nam poskušali prilizniti s sladkim popevanjem. Tega sedaj ni. Še v „ambientalnih" pasusih je znotraj zvočnega toka vedno nekaj napetosti, ki se v hipu sprosti skozi skupinsko kakofonijo. Pomaga še, da je tokrat vsa glasba striktno inštrumentalna, petje bi pokvarilo abstraktnost njihovih sporočil. Redko dandanašnji še poslušamo album, ki bi bil tako „poln"; kar preveč natančno je uravnotežen s strukturiranimi in improviziranimi deli, oziroma se ti kosi prepletajo in ni jasno, kje se konča „kompozicija" in začne svobodna igra. Kar ni niti pomembno, v vsakem primeru album Schemen zadrži našo pozornost skozi vseh 36 minut.

Dvakrat več časa si je vzel Joshua Abrams za izvedbo vseh zamisli na albumu Since Time Is Gravity svoje vsakič na novo postavljene zasedbe Natural Information Society. Sam kot basist je manj slišen, a zato je glavni koordinator, dirigent 10 članske zasedbe sestavljene iz pretežno prekaljenih glasbenikov čikaške impro scene. Joshua bolj konkretno stopi v ospredje predvsem v dveh zapisih, ko poprime za gembri, tristrunsko bas lutnjo, in glasbo popelje proti vzhodu. Še toliko bolj, ko tolkalec Hamid Drake s prsti in dlanmi tleska po tabli. Tudi sicer je ritmična zasnova običajno obredno-meditativne narave, v daljših kompozicijah se tolkalom pridruži „mrmranje" trobil in pihal v nekem vznesenem razpoloženju. Šele na to podlago se začne improvizacija saksofonistov Nicka Mazzarelle in staroste Arija Browna ter trobentača Bena LaMar Gaya. Te zanosne skladbe lahko kar trajajo in trajajo, napeljujejo na potovanje v neznano, ko je pomembna zgolj pot in ne cilj.

Že tako se je bilo težko zbrati skupaj, saj so vsi delovali še v drugih skupinah, potem pa še pandemija. Delo v projektu Silver Moth je tako zastalo, a ne povsem zamrlo. Osnutki so se izmenjevali prek interneta, a dokončna izvedba je čakala na primeren trenutek. Nazadnje so le našli skupni termin in v štirih intenzivnih dneh posneli album Black Bay. Naslov je dobil po studiu, kjer so Silver Moth snemali, daleč od moteče okolice, v ruralnem okolju škotskega otoka Isle Of Lewis.
Morda ta album ne bi prišel do naših ušes, če ne bi bil v zasedbi kitarist Stuart Braithwaite, sicer ključni član škotskih postrockovskih veteranov Mogwai. Morda ga ne bi bilo v zasedbi, če ne bi pela Elisabeth Elektra, s katero je sveže poročen. Ostali prihajajo iz manj znanih skupin, a to ne pomeni, da so v senci. Morda se je Stuart celo načrtno umaknil bolj na rob, ni želel biti ključni magnet zasedbe, njegova vloga je absolutno enakovredna ostalim. Celo petje, ki običajno vleče nase, se pojavlja nekako s strani, kot le dodatna sestavina. Album je torej skupinsko delo, brez vodilnega instrumenta, okoli katerega bi se pletle kompozicije. Ne, pristopi so nadvse različni, kdaj bolj pritegne folk-darkersko petje, drugje je poudarek na psihedeličnih klaviaturah, in tudi Stuart lahko uprizori kak vrtinčasti kitarski hrup, a vedno v okviru skupinske igre. Sliši se, da so snemali hitro in učinkovito, oblike skladb so precej svobodne, brez običajnih delitev posameznih vlog. Verjetno bi dolgotrajnejše piljenje posnetkov odvzelo nekaj žara, tako pa glasba zadrži zavzetost vseh vpletenih.

Očitno sta se dobro ujela. Najprej se je zdelo, da bo šlo za enkratno sodelovanje, a grški lutnjar George Xylouris in avstralski bobnar Jim White ponujata že četrti skupni album The Forest In Me. Obenem bi se še enkrat zmotili, če bi razmišljali, da bo vsako naslednje sodelovanje bolj koncizno, bolje skoordinirano, bolje strukturirano. Nič od tega. Xylouris in White sta še bolj vsak sebi. Mestoma se zdi, da se sploh ne poslušata, da vsak igra zase. Pa že prej nista producirala pop pesmi.
Očitno jima tako ustreza. Bobnanje Jima Whitea (Polly Jean Harvey mu pravi baletnik na bobnih) je že tako ali tako razpuščeno, a nikdar ne „pade iz ritma", kar ponuja vse možnosti za nadgradnjo. Xylouris lahko vpade in izpade kadar se mu zahoče, muzika zato ne bo „razpadla". Komunicirata na višji ravni, ki v običajni popularni sferi ne obstaja. Nekaj je k temu pripomogel producent Guy Picciotto, ki je tudi sopodpisal tri skladbe. S takim pristopom je tudi v prihodnje še vse mogoče.

Trikrat sem preveril. Ni prišlo do pomote. Posnetki na albumu Domestic Sphere ameriške folk pevke Josephine Foster so dokončni. Čeprav zvenijo kot slabi demo oziroma so pesmi šele v nastajanju. Objavila pa jih je že priznana, čeprav indie založba Fire Records.
Očitno je Josephine prepričana, da te pesmi v tem stanju že prikazujejo svoje bistvo. Tu ni več kaj dodajati, popravljati, izboljševati.
Morda so nekaj posebnega vsaj za Josephine že zato, ker jih je posnela v naravi, morda sredi gozda ali v kamniti koči z naslovnice albuma. V ozadju je namreč večkrat slišati zvoke narave, predvsem ptičje petje in drugo brnenje, ki se mu pridružuje Josephine z visokim glasom na robu tišine, mnogokrat kar brez besedil. Torej pesmi funkcionirajo kot pogovor z naravo, so dialog z okoljem v najbolj avtentičnem smislu. Spremlja se zgolj z električno kitaro, iz katere izvablja najbolj osnovne akorde, pa še te mestoma zgolj nakaže.
Bolj drugače od moderne pop produkcije ne gre.

Ali pač? Bremena „modernega življenja" stresa z ramen tudi Iztok Koren. Sicer kanalizira sodobne frustracije skozi hrupne Hexenbrutal, folk moderniste ŠKM Bando in vse bolj mednarodno priznane imaginarne folk godce Širom. Prvotno je bilo mišljeno, da bi prav Širom prispevali glasbo za gledališko predstavo Bordel Eden v Sarajevu, a je načrt padel v vodo. Svoje osnutke je kasneje realiziral Iztok sam v koči nekje v Zasavju, snemanje je končal v enem dnevu, brez nasnemavanja.
Ti posnetki so pristali na njegovem drugem solističnem albumu Praznina – Emptiness, kjer je lahko dodobra izkoristil zvočne in druge možnosti uporabljenih glasbil. Večinoma operira z enim glasbilom naenkrat, s ponavljajočimi vzorci in variacijami teh na bendžu, tolkalih in gembriju pa ga nese v stanje zamaknjenosti. Zapisi so naslovljeni le s pikami, vsak naslednji ima eno več, čeprav je dinamični lok albuma v celoti precej zavit. Nekje na sredini, v zapisu s sedmimi pikami, se Koren še najbolj približa samim Širom, ko uporabi več glasbil oziroma se tolkalom pridružijo strunska glasbila, a še vedno v meditativnem tonu. Drugje je večinoma zazrt vase, kar potopi se v samo zvočnost drgetanja strun.

RETROMANIJA

Znova in znova se odkrivajo in ponovno objavljajo posnetki skupin iz punkovsko-novovalovske scene poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let v Sloveniji in širše. Če so jih takrat prezrle domače založbe, se sedaj najdejo entuziasti, tudi iz iz tujine, ki na novo tiskajo njihove albume ali zbirajo posnetke iz raznih koncev in jih kompilirajo v antologije. Tako so končno prišli do ponatisa prvega in edinega albuma Mariborčani Abbildungen Variete, ki so bili v kratkem času delovanja povsem sinhronizirani s svetovnim dogajanjem t.i. industrijske glasbe v letih 1982 do 1984. Predvsem na britanskem otoku je v podtalju brbotala eksperimentalna glasba skupin Psychic TV, Last Few Days in Clock DVA ter iz Avstralije uvoženih S.P.K., zelo hitro je na to „odgovoril" Laibach, takoj za njimi še Abbildungen Variete, Borghesia, O!Kult in drugi iz domačih logov.
O Abbildungen Variete je malo znanega. Opazen je bil njihov nastop na Novem rocku leta 1983, nekaj kasneje je pri ŠKUCu izšla kaseta s petimi posnetki, en posnetek je še na kompilaciji 84, in zatem se je za njimi izgubila sled. Do pred meseca dni, ko je potiho pri italijanski založbi Final Muzik izšel istoimenski CD v nakladi 200 kosov. Na njem najdemo tistih pet posnetkov s kasete in dodan je Evolution s kompilacije 84.
Seveda, „industrijska" glasba je takrat že prehajala na plesne podije, zaživel je EBM in zraven spektakelske razsežnosti prezentacije. Kdor se ni znal ali želel prilagoditi, je obvisel v praznini.
Abbildungen Variete na teh posnetkih ostajajo zavezani zgodnjim izhodiščem; primitivnemu obrednemu bobnanju s kovinskim odzvenom, oddaljenemu mrmrjajočemu zborovskemu petju, škripajoči violini, počeni trobenti in obvezni programski recitaciji. Na dolgi rok to ni moglo trajati. Zato je dobro, da se ohranja njihova, čeprav skromna zapuščina, še en kamen v mozaiku izjemno raznovrstnega dogajanja v zgodnjih osemdesetih pri nas. V digitalni obliki na voljo tudi na bandcampu.

Foto/Photos:
Kammerflimmer Kollektief (Sebastian Heck)
Natural Information Society (discogs)
Silver Moth (bandcamp)
Xylouris White (Anna Faragona)
Josephine Foster (bandcamp)
Iztok Koren (bandcamp)
Abbildungen Variete (discogs)

(Rock Obrobje, 1. maj 2023)

Janez Golič