V izogib rutini so Melvins poskušali že marsikaj. V splošnem veljajo za predhodnike grungea z naklonjenostjo do stoner rocka, a so v 40 letih znali pokazati, da so njihova zanimanja precej širša. Nedavno so, na primer, izdali album s priredbami komadov samih Throbbing Gristle, še prej pa so na albumu priredb Everybody Loves Sausages pokrili vse od Roxy Music do obskurnih underground punk bendov. In tudi skozi avtorsko muziko so radi odskočili.
Na aktualnem, menda že 27. albumu Tarantula Heart, so nekoliko spremenili način dela, prej so snemali vsi skupaj, sedaj je King Buzzo prepustil ostalima članoma, da pripravita zbir tolkalskih vaj in kitarskih rifov, iz katerih je kasneje sam izbral tiste, ki so mu ustrezali oziroma na katere je nasnel petje. V vsakem primeru, tak spremenjen način snemanja ni vplival na končni vtis. To je še vedno prepoznavno album Melvinsov.
Če bi poslušali vinilni album, celotno prvo stran prekriva komad Pain Equals Funny, ki se po dveh delih težkih kitarskih rifov potopi v inštrumentalni eksperiment, v vaje v dronanju in repeticiji. Pa vendarle vseskozi muzika ostaja napeta, drgeta in sproti "grozi", da ponovno eksplodira. Melvins pač počnejo samo tisto, kar sami želijo. In zato jih nekateri spoštujemo, čeprav morda ni vse po našem okusu. Zato pa na strani B najdemo 4 krajše, že bolj značilne komade, tudi bolj v hrupu in v hitrem tempu. Za stare fene. Po vsej vedno bolj introvertirani muziki danes, paše.

Ne da bi zares načrtovali je aktualni album berlinskih Einstürzende Neubauten skozi proces ustvarjanja vse bolj kazal podobnosti z „belim albumom“ samih The Beatles. Običajno so Neubautni najprej postavili „koncept“, iz katerega so vsakič na novo zgradili album. Tokrat so zasnove pesmi „našli“ v improviziranih skladbah, ki so jih vsakič znova izumljali v dodatkih koncertov iz leta 2022. Ker vse koncerte snemajo in Blixa sestavlja besedila iz toka podzavesti, je bilo svežih 15 pesmi kaj kmalu na red. Brez koncepta, tako kot so se The Beatles po konceptulanem Stg Pepper odločili za obširno zbirko pesmi brez jasnega slogovnega skupnega imenovalca. Tudi Rampen, je dvojni, le ovitek je rumen, ne bel – podobnost bi bila le preveč očitna.
Na Rampen, s podnaslovom apm: alien pop music, ni nič takega, kar še ne bi slišali na njihovih prejšnjih 14 albumih in v preteklih 44 letih. Pulzirajoč ritem, prezenten bas in vrsta kovinskih odpadkov, ki ponujejo širok nabor zvokov in uporabe. In seveda Blixa, ki poje, šepeta, recitira, in kdaj še kriči v vsaj treh jezikih.
Za tisto raznolikost, ki so jo ponudili The Beatles na belem albumu, na RAMPEN manjka vsaj kakšna akustična pesem in zvočni kolaž, a to ni bil namen. Šlo je za osvoboditev pričakovanj, naj se enkrat posname album na hitro, brez pretenzij, bolj za prepričane kot nove ljubitelje. V tem so popolnoma uspeli.

Francoski eksperimentalist Richard Pinhas je že v 70. letih prejšnjega stoletja na noge postavil zasedbo Heldon, ki je kmalu postala vodilno ime evropskega kozmičnega rocka. S tem, da je Richard kasneje ohranil raziskovalno žilico, medtem ko se je večina njegovih evropskih sopotnikov kmalu zašla v konformizem. V zadnjih desetletjih je, na primer, večkrat sodeloval s katalonskim glasbenikom Pascalom Comeladom in po drugi strani z japonskimi mojstri psihedelije in elektronskega hrupa.
Tudi z angleškim multiinstrumentalistom RG Roughom se je delovno že srečal, le da je tokrat njuno sodelovanje v ospredju in zabeleženo na albumu End Of The Line. Vskočil je še bobnar Ren Karlmann, ki bi si glede na slišano zaslužil enakovredno pripisano avtorstvo. Drži namreč trdno zasnovo, na katero lahko Pinhas in RG Rough nalagata gibke variacije kitarskega zvena, elektronska pulziranja, šume, vse nekako ohlapno sinhrono. Zvočni tok nima nedoločenega cilja, še dobro, da jih omejuje povprečna dolžina strani vinilne plošče, saj bi sicer zlahka odplavali izven vseh časovnih meja. Dva kosa po 20 minut je optimalna dolžina albuma za to vrsto raziskovanja, še vedno ostane dovolj manevrskega prostora za koncertno nadgradnjo.

Nismo še sklenili z veterani. Violinist in sploh multiinstrumentalist Blaine L. Reininger ne pozna počitka. Sedaj, ko se zdi, da so po smrti basista Petra Principla Tuxedomoon končali svojo pot, deluje večinoma samostojno. Če ne snema „redne“ albume, svoj ustvarjalni naboj sprošča skozi prispevke za gledališke predstave ali priskoči na pomoč svojemu dolgoletnemu kolegu iz Tuxedomoon, Stevenu Brownu.
Že lanskoletni album Ocean Planet je sodil nekam vmes. Večinoma ga je Blaine zapolnil z ambientalnimi kosi, ki bi zlahka našli mesto na odrskih deskah, in bolj na široko med temi je umestil „prave“ pesmi, se pravi take s petjem in skoraj tehno udarcem spodaj. Letos je ponovil vajo s podobno zasnovanim albumom Ghost Festival, le da so instrumentalne skladbe bolj izrazite, stojijo zase, nekatere se tudi slišijo kot odmev znanih repeticij in medigri klaviatur in violine. V tem je najboljši, tu vedno najde svež obrat. Zaradi robatega petja je nekaj vokalnih pesmi kar odveč, kaj šele s prežvečenimi kitarskimi solažami okrašena I Hear The Singing Ape, ki moti dokaj enovito zastavljeno razpoloženje, kar je bil morebiti celo namen. Reininger pač ne more iz kože; rad provocira med vrsticami, se izmika pričakovanjem, dela po svoje. Ghost Festival morda ne bo šel v anale, je pa izvrsten prikaz, kar prerez njegove vsestranske glasbene osebnosti.

Duhove preganja tudi belgijska violinistka Catherine Graindorge. Pritegnila jo je poema ameriškega beatnika Allena Ginsberga, A Dream Record. V njej Allen opisuje „srečanje“ z Joan Vollmer, izvenzakonsko „ženo“ Williama Burroughsa. Leta 1951 v Mehiki je William uprizoril streljanje na način William Tella, le da je namesto kozarca na glavi Joan zadel v čelo. Allen torej v svojih alkoholiziranih sanjah sreča Joan, ko ta sedi na verandi in zanima jo vse po vrsti, kje so in kaj počnejo vsi njeni bivši znanci iz kroga beatnikov. In ko postane še Allen radoveden in vpraša Joan, kako je, če si mrtev, je Joanin duh izginil iz sanj.
Ta umišljen dialog je Catherine razširila še na starogrške mite in legende, predvsem na Evridiko in Orfeja. Tudi presunljivo Orfejevo petje je obudilo Evridiko nazaj v življenje, le da je Orfej prekršil pravilo, naj se ne obrača nazaj in Evrifika je zato ponovno izginila v onostranstvo.
Recitacijo in petje je večinoma prispeval Simon Huw Jones iz And Also The Trees, spisal je tudi nekaj besedil po navodilih in namigih same Catherine.
Še vedno pa prevladuje resignirano vzdušje skozi eterično valovanje viole, violine in indijskega harmonija v rokah Catherine Graindorge. Skoraj neopazno se pridruži Pascal Humbert (nekdaj 16 Horsepower) z akustičnim basom, končno pa muzika oživi z bobnarjem Eliejem Rabinovitchem, ki je igral s Catherine še v zasedbi Nox. Pesem Orpheus's Head bi bila pisana na kožo Nicku Caveu, a jo enako doživeto odpoje Simon Ho.
Glasba na albumu Songs For The Dead kliče po odrski prezentaciji, še najbolje v multimedijski obliki. Nosi scensko dimenzijo z vsemi dramskimi deklamacijami in sploh srhljivo lirično atmosfero. Ni pa si tako zelo težko vse to priklicati skozi „samostojno“ poslušalsko izkušnjo.

„Na začetku je bil ritem“, so pele že The Slits, a ritem je osnova še marsikaterega žanra, ne le postpunka. Lahko dominira tudi v napol improvizirani muziki, dober prikaz tega so stari dobri CAN, pa tudi The Necks in tu nekje se vrti še mali zvezdniški trio Oren Ambarchi, Johan Berthling in Andreas Werliin. Vsi trije imajo že dolgo zgodovino tudi medsebojnega sodelovanja v različnih formacijah, a aktualni album Ghosted II, kot napeljuje že naslov, so tudi njih ujeli duhovi in jih usmerili v kreativno sodelovanje. In ko še enkrat pove naslov, je to njihovo drugo "srečanje" v troje, njihovo prvo delovno srečanje se je prav tako zgodilo v Stockholmu leta 2022, in še način dela je bil podoben. Praktično v živo so položili zasnovo teh "sprotno zloženih" kompozicij, kasneje so sledili le še kozmetični popravki in album je nared za objavo.
Glasbeniki na teh štirih posnetkih komunicirajo telepatsko, ni potrebno veliko, in zvočni tok steče v neko nepredvidljivo daljavo. Ta muzika praktično nima cilja, ne začetka ne konca, stalno se sprevrača, izmenjuje, nikoli ne miruje oziroma ne steče v prazno. Tu se vedno nekaj dogaja, vsak ritmični obrat nosi znotraj nek zamik med prispevki kitare, basa, elektronike in drobljenji tolkal. Poskušajo vzpostaviti nek univerzalni glasbeni jezik, le po robovih se dotikajo vzhodnjaških vzorcev, ne da bi zveneli pretirano tu in zdaj. Tudi ni zaznati nobenega "prerivanja", borbe med teksturami, vsak se izpostavi na pobudo drugih dveh in nikoli ne prevzame neke egoistične, solistične vloge. To je prava kolektivna igra.

Glede na relativno razvejano glasbeno pot pevke Jane Weaver, je bil že čas, da nekako združi, sestavi v eno na videz nezdružljive sestavine folktronike, nemškega kozmičnega pop-rocka, pomirjenega funka, akustike in še kaj. Le da ni šla v združevanju predaleč. Na albumu Love In Constant Spectacle se vse te sestavine stekajo v ležerni pulz, ki godi njenemu zasanjanemu petju. Jane Weaver vas ne bo vznemirila, a obenem je znotraj pomirjajočega tripanja dovolj malih glasbenih dražljajev, da lahko pritegnejo pozornost. Vedno se najde nek prepoznaven hakeljc, vzorec melodije, del refrena, finta na basu, edinstvena fraza na klaviaturah, da vse skupaj le ne zaide v muzak. Zagotovo ima nekaj zaslug za to producent John Parish (PJ Harvey, Giand Sand...), ki je znal po eni strani uravnotežiti prispevke posameznih glasbil ali jih izpostaviti, ko je to potrebno.
Vseeno je glavna vloga prepuščena sami Jane Weaver. Po desetih albumih ji še vedno uspe zložiti melodijo, ki ostane "v zraku" tudi, ko se album odvrti do konca. Nekaj je stvar izkušenj, nekaj je še vedno navdiha, in zato se zdi, da pesmi zlahka prihajajo iz nje, nobene sile ni, posebnega truda pri tem. Nadvse prijeten album, ki ga je mogoče poslušati tudi osredotočeno, brez drugih "spremljevalnih" dejavnosti.

Nekam med novitetami in retromanijo sodi svež poklon Louju Reedu z naslovom The Power of the Heart: A Tribute to Lou Reed. Založba Light In The Attic torej lepo skrbi za njegovo zapuščino, če ne s kolekcijami zgodnjih, še neizdanih posnetkov, pa s priredbami njegovih pesmi s strani njegovih glasbenih kolegov. Aktualna zbirka je del kampanje ob dnevu ploščarn (record store day), ko založbe v spregi z izvajalci ponudijo eksluzivne, še neizdane ali redke posnetke, v omejeni nakladi in še najraje zgolj na vinilu.
Praktično vsi sodelujoči izkazujejo temeljno dilemo, ko pridemo do priredb znanih pesmi. V kolikšni meri si jih drznejo prisvojiti oziroma kako daleč jih speljejo na svoj teren in v kolikšni meri naj ohranijo izvorni duh pesmi. Nagib v eno ali drugo skrajnost ne pomeni nič dobrega. Keith Richards v tem smislu dobro opravi nalogo, ohranja frenetičnost izvirnika I'm Waiting For The Man in doda kitarski duel v slogu Rolling Stones. Tudi Lucinda Williams podobno vzdržuje prevzetno držo v Legendary Hearts in doda svoj pečat, še bližje izvorniku I'm So Free je Joan Jett s svojimi The Blackhearts. Na drugi strani je ves raznežen Rufus Wainwright v Perfect Day, ustrezajo mu te razvlečene melodije. Bolj na svoje vleče Maxim Ludwig, ki je s pomočjo Angel Olsen pesem I Can't Stand It speljal v soulovske vode. Kaj šele Brogan Bentley, ki je The Power Of The Heart priredil do neprepoznavnosti in si zagotovil mesto zgolj kot bonus na digitalni verziji albuma.
Skratka, v celoti gledano, nič novega. Priredbe na The Power of the Heart: A Tribute to Lou Reed so solidne do sprejemljive, presežkov ni. Ker preseči izvirnike Louja Reeda, to bi bil pa res dosežek.

RETROMANIJA:

Tokrat v retromaniji dva primera glasbenih fenomenov, ki s časom celo pridobivata na veljavi, ker vemo, večina popularne glasbe zelo hitro utone v pozabo.
Dolgo je kitarist in pevec Rowland S. Howard stal v senci; najprej je bil zgolj desna roka Nicka Cavea v Boys Next Door in The Birthday Party, kasneje je s svojim rezkim zvokom kitare spremljal petje Simona Bonneya v Crime + The City Solution. Šele z ustanovitvijo lastne skupine These Immortal Souls je stopil sam prek mikrofon in pel svoje pesmi. Ta zasedba je objavila le dva albuma in se kmalu razšla, kazalo je, da je dokončno potonila v pozabo.
Kasneje je Rowland sodeloval še z Lydio Lunch in v razmaku desetih let objavil dva samostojna albuma. Nezdrav način življenja je terjal svoj davek, po dolgotrajni bolezni je Rowland umrl leta 2009, ravno, ko je dočakal 50 let.
Očitno sta brezkompromisna drža in talent Rowlanda S. Howarda trajnejše vrednosti. Oba albuma These Immortal Souls sta na trgu iz druge roke dosegala visoke cene, tako da se je nazadnje založba Mute le odločila za ponatis. Posnetki za svež natis albumov Get Lost (Don't Lie!) in I'm Never Gonna Die Again so remasterizirani iz izvirnih analognih trakov, a ostrine Rowlandove kitare to ne more omiliti. Namesto bonus pesmi na CD izdajah so pri Mute raje ponudili še album EXTRA, ki nudi točno to; še nekaj pesmi s singlov in še nekaj neizdanih koncertnih posnetkov. Posebno vrednost ima priredba pesmi Some Velvet Morning (Lee Hazlewood), ki jo je Rowland že prej posnel z Lydio Lunch. Le da ima pesem v zvedbi These Immortal Souls povsem drugo energijo.

Mnogo prezgodaj so končali sicer bogato in razvejano ustvarjalnost tudi Coil. Letos bo 20 let, odkar je umrl John Balance, sicer ustvarjalna polovica Coil. Kasneje je Peter Christopherson skrbel le za ponatise, po njegovi smrti leta 2010 pa je nastala zmeda pri uveljavljanju pravic do izdajanja ponatisov. Nekaj si jih lasti pridruženi član Coil Thighpaulsandra, nekaj druge založbe širom sveta.
Za bolj obskurne izdaje Coil skrbi ameriška založba Dais. Nedavno je pri njih izšla najbolj zaokrožena, celovita serija z naslovom Moon's Milk (in four phases). To zahteva nekaj zgodovine. Skozi leto 1998 so Coil izdajali serijo štirih singlov/CD EP-jev, in sicer prvega na prvi pomladni dan, ga umaknili iz prodaje na prvi poletni dan, ko je izšel drugi singel v seriji, isto tako je sledil še „jesenski“ singel in decembra še četrti. Zaradi omejenega natisa malih plošč oziroma CD/EP-jev, so se te izvirne izdaje kmalu pošle, a zanimanje se je z leti le še povečalo. Tako je leta 2002 le izšla zbirka vseh teh posnetkov na dvojni CD plošči. V omejeni nakladi je tej Balance dodal še CD zapečenko s tremi eksluzivnimi posnetki z naslovom Moon's Milk (In Four Phases) Bonus Disc, naslovnico pa poslikal sam na roke. Tudi ta izdaja je hitro pošla oziroma dosegla astronomsko ceno na trgu rabljenih plošč.
Torej smo nedavno končno dočakali celoten „paket“; na kupu so vsi posnetki s štirih CD/EP plošč, dodani so trije z Moon's Milk in še Bankside, ki je iz istega snemalnega sessions kot Moon's Milk.
Coil so proti koncu prejšnjega stoletja že prešli „industrijsko“ fazo in se zbližali z temačnim ambientom, polnim angleškega misticizma. Peter Christopherson kot zapriseženi neglasbenik je skrbel za simbiozo elektronskega drgeta in „pravih“ glasbil, Balance je pel s pridušenim glasom, gostujoči glasbeniki so zgolj dodajali teksture, da ne bi zmotili skoraj verskega razpoloženja mesečeve serije.
Mimogrede, rdeče barvne različice na treh vinilnih ploščah so bile razprodane že vnaprej. Kult očitno še dolgo ne bo zamrl.

Foto/Photos:
Melvins (bandcamp)
Einstürzende Neubauten - Rampen (naslovnica / cover)
Richard Pinhas (bandcamp)
Blaine L. Reininge (Philippe Carly)
Catherine Graindorge (bandcamp)
Oren Ambarchi, Johan Berthling & Andreas Werliin - Ghosted II (naslovnica / cover)
Jane Weaver (bandcamp)
The Power of the Heart: A Tribute to Lou Reed (naslovnica / cover)
These Immortal Souls (bandcamp)
Coil (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. maj 2024)

Janez Golič