Pred slabimi desetimi leti so se na Otoku neodvisno pojavile tri zasedbe, ki so obetale. Ob black midi in Squid so bili Black Country, New Road znanilci neke nove senzibilnosti, ki se ni opirala na nobeno angleško glasbeno tradicijo posebej. Prehitri za preporod progresivnega rocka, nič kaj plesni za nadomestek za brit-pop, preveč kompleksni za preporoditelje novega folka in tudi v okvir post-punka jih ni mogoče povsem preprosto strpati. Na žalost je black midi zapustil pevec Geordie Greep, še prej kitarist Matt Kwasniewski-Kelvin in njihova prihodnost je negotova. Squid se držijo, aktualni album je vsaj soliden, a brez presežkov. Ostanejo Black Country, New Road, ki bi kmalu delili usodo black midi. Namreč, le nekaj dni pred izidom drugega albuma Ants From Up There jih je zapustil pevec, kitarist in glavni avtor pesmi Isaac Wood. Kar pa ni bilo povsem nepričakovano, ostalih šest članov je že brez njega snovalo nove pesmi in ko so sredi leta 2022 odšli na turnejo, so igrali le „svoje“ gradivo. Še več, decembra 2022 so v londonski dvorani Bush Hall posneli koncertni album, ki je vseboval le nove, še neizdane pesmi. Tudi sami ga štejejo ga zgolj „koncertni“ album, tako da je še aktualni studijski Forever Howlong uradno njihov tretji album.
Avtorstvo in pevsko izvedbo so v skupini prevzela tri dekleta; kitaristka Georgia Ellery, basistka Tyler Hyde in klaviaturistka May Kershaw. Zanimivo, bistvene razlike v pristopu k skladanju pravzaprav ni. Praktično vse pesmi so še vedno dokaj kompleksne, večkrat se prelomijo, delitev na kitico in refren ni povsem jasna... Kaj šele ko vmes poseže celotna šestčlanska zasedba in z razgibanimi aranžmaji in širokim izborom glasbil včasih poudarja, drugje pa „nasprotuje“ petju. Res so pesmi narejene skrbno, dodelano, špil je izvrsten, a končni vtis je mešan. Kot da Black Country, New Road ne želijo izpeljati svojih zamisli v natančno smer, ampak jo sproti spreminjajo in vso izgrajeno dinamiko nekako rušijo. Zato, ko se album izteče, ne pušča določenega vtisa, ampak kar nekam izpuhti. Dobro je, da potencial še obstaja, idej jim ne manjka in prihodnost je odprta.

Kuunatic je japonski ženski psych-rock trio, ki se uspešno odmika od ustaljene prakse dolgih psihedeličnih jammov in v svoje obredje raje vpleta tradicionalna japonska glasbila. Klaviaturistka Fumi Kikuchi, basistka Shoko Yoshida in bobnarka Yuko Araki so svoj drugi albumu Wheels of Ömon zasnovala na izmišljeni zgodbi o planetnem sistemu Kuurundia (ki je tudi naslov njihovega prvega EP-ja iz leta 2017), ki ga sestavlja planet Ömon in luna Klüna in vsaka od osmih pesmi opisuje del gibanja lune okoli sonca v času 45 ur. Ker še pojejo v izmišljenem jeziku in večglasno, se takoj ponuja primerjava s francoskimi Magma ali celo z The Residents in njihovim konceptualnim albumom Eskimo. A so Kuunatic glasbeno vseeno na svoji strani, ustvarjajo svoje rituale, ki so v zasnovi primitivni, a jih uspešno nadgrajujejo v večplastno in zgoščeno glasbeno izkušnjo.
Torej okostje predstavljajo oddaljen boben, hrumeč, rahlo popačen bas in meditativne klaviature. Večglasno, skoraj otroško petje se vklaplja v „praznovanja“ kozmičnih skrivnosti, prizemljujejo pa Kuunatic z uporabo tradicionalnih japonskih pihal podobnim flavti in raznoraznih tolkal. S tem povezujejo svoj tradicionalni okoliš z izmišljenim kozmosom. Prostor, ki se tu odpira, je neizmeren. Naj ga še raziskujejo.

Vsak umetnik, ki da kaj nase, naj bi se razvijal, iskal nove izrazne možnosti, a obenem ohranjal neko razpoznavno linijo. Med te, ki jim to uspeva, zagotovo sodi francoski multiinstrumentalist Yann Tiersen. Le da se očitno nikoli ne bo otresel bremena uspešne filmske glasbe za film Amelie, ta ga je zaznamovala za zmeraj.
A tega je že dobrih 20 let in glasba, ki jo je Tiersen posnel in objavil v vmesnem času, nima več pravih stikov z Amelie. Počel pa je marsikaj; snemal pop in novovalovske albume, se oprijel solo klavirja, eksperimentiral z elektronsko glasbo... Posebej njegov prejšnji album Kerber je lepo nakazal njegova aktualna zanimanja, saj je izšel v večih različicah; najprej v zgolj klavirski izvedbi, potem v elektronski izvedbi in v simbiozi obojega. Podobno se je lotil svežega albuma, saj se sestavljen iz dveh povsem drugačnih polovic. Prva polovica - Rathlin from a Distance - je čisti klavirski album, navdahnjen s potepanjem z jadrnico med Severno Irsko in Ferskimi otoki. Ta klavirska igra je večinoma umirjena; očitno je imel Yann med jadranjem srečo z vremenom, nobenih „premetavanj“ ni slišati, bolj ali manj je zgolj užival v neskončni modrini morja in neokrnjenih pristanov.
Drugi del je druga zgodba. The Liquid Hour je povsem elektronski album, ki na površini nima veliko skupnega s klavirskim delom. Obstaja prikrita, globja povezava, tista nit, ki jo Yann Tiersen vleče po vseh svojih projektih. Znotraj se še vedno skriva prepoznaven minimalizem, preprosta melodika, tokrat le zakrita s številnimi pristopi do skladanja in s studijsko obdelavo. Tu šele je Tiersen pokazal svojo širino, ki verjetno odslikava drugi pol njegove izkušnje na jadrnici. Morje naenkrat ni več tako umirjeno, lagodno za plovbo, razmere se hitro spremenijo in potepanje postane bolj avanturistično, vključno s postanki na kopnem in neurji na morju. In tako tudi njegovo muziciranje ni več lagodno, predvidljivo, ampak gibko in stalno v gibanju. Yann rokuje s široko paleto zvokov, nekje je skoraj ambientalen, drugje s simulacijo orkestra dvigne dinamiko na višjo raven, še posebej, ko zraven zapoje (ali vokalizira) Emilie Quinquis. Seveda se veliki finale izteče v miren pristan. Le kam ga bo še neslo v prihodnje, glasbeno in dejansko?

Hibridno klavirsko-elektronsko igro ponujata tudi japonska pianistka Midori Hirano in ruski eksperimentalist Ivan Pavlov, ki se skriva pod imenom COH. Skupni album Sudden Fruit je izšel v seriji Mind Travel, ki jo je pred desetimi leti začela francoska založba Ici D'Ailleurs, nekdaj prav zatočišče Yanna Tiersena. V seriji je izšlo že 20 albumov na križišču eksperimentalne, ambientalne in neoklasične glasbe.
Igra Midori Hirano je nenavadno preprosta, izčiščena, primerjava z Ryuchijem Sakamotom ni povsem zgrešena. COH ji bolj ali manj sledi in se podreja, nikoli ne prevzame vodilne vloge, prej subtilno podčrtuje njene tendence. Ponuja zgolj elektronski odmev, podaljšek klavirskih tonov. S škripanjem in drgetanjem dodaja nekaj nelagodja, nenazadnje je v preteklosti sodeloval s Petrom Christophersonom (Coil) in Thighpaulsandrom, ne zmanjšuje pa eterične narave muziciranja. Le zapelje ga v temačnejše predele, klavirju odvzame nekaj topline oziroma jo zamenja za skrivnostni, skoraj srhljivi podton. Škoda le, da se v drugi polovici albuma malce izgubi prepoznavna linija, skladbe izgubijo karakter, eksperiment postane samemu sebi namen.

Kje se prebere, da so Mekons še edini „preživeli“ iz generacije '77 angleškega punka. Kar velja zgolj pogojno. Od izvirnih The Stranglers je res ostal le basist Jean Jacques Burnell, Buzzcocks so ostali brez pevca in kitarista Peta Shelleya, iz tabora Wire je že dolgo tišina, zato pa praktično v prvotni zasedbi živijo The Damned in Sex Pistols brez Rottena zgolj unovčujejo ime. Ravno obratno velja za Gang Of Four, za poslovilno turnejo je povsem novo zasedbo zbral izvirni pevec Jon King. In ko omenjamo Gang Of Four, kar z njihovimi inštrumenti so Mekons daljnega leta 1978 naredili prve posnetke, le da nikoli niso prebili širših okvirjev, ostali so v senci njihovih someščanov iz Leedsa, se večkrat že razšli in ponovno sestavili, se poskušali v različnih smereh, od folka, countryja in americane, vmes že podpisali za veliko založbo, a prodajne številke niso zadovoljile vodilnih pri A&M. Zanimivo, da so se Mekons prvič vrnili ob rudarskem štrajku leta 1984, in še tretjič ali četrtič so se vrnili lani in to v praktično izvirni zasedbi.
Vrnili pa so se tudi k glasbenim izhodiščem, ki so se v Angliji oblikovala tam koncem 70. let prejšnjega stoletja. Že uvodna pesem v album Horror, The Western Design, kliče na punky-reggea parti na način The Clash, a pritegne predvsem besedilo, ki povzema imperialistične težnje Velike Britanije izpred 400 let. Vzporednice na današnji čas kar bijejo na plano. Podobno velja za Mudcrawler, ki opisuje emigracijske poti irskih prebežnikov v Wales v 19. stoletju. Še najbolj eksplicitno sodobna je War Economy, ki so jo Mekons preroško posneli še preden je g. Trump napovedal carinsko vojno celemu svetu. Naštete so tudi glasbeno najbolj nabrite, medtem ko so nekatere, tiste bolj osebne, nekoliko otožne in se jim prilega folkovski zven. Ali celo baladni ton, ki nikoli ne zleze med sladkobo.

Ne vzdržujejo vsi pridobljenih pozicij in se jih držijo zaradi nekakšnega „statusa“. Neil Tennant zagotovo sodi me uveljavljene “pop“ zvezdnike, s Pet Shop Boys je nanizal vrsto hitov, ki še po desetletjih odmevajo po vse mogočih prostorih. Vendar pa se je nazadnje spustil v nekoliko drugačen projekt, v katerega ga je zvabil pianist Mark Springer. Neil je dobil navdih za svoja besedila v knjigi slikarij španskega slikarja Francesa Goya s konca 18. stoletja. V satiričnih prizorih družbenih deviacij je Neil zaznal vzporednice z današnjim svetom, z razcvetom družbenim omrežij so se te deviacije le še bolj priplavale na površje. Mark Springer je bil eden od ustanovnih članov kolektiva Rip Rig + Panic še v zgodnjih 80. letih. Njihov neulovljiv žanrski konglomerat še danes zveni razburljivo in nepredvidljivo. Po njihovem razpadu leta 1983 je Springer nadaljeval samostojno, še najraje zgolj kot pianist. Takšna je tudi njegova vloga na albumu Sleep Of Reason, za neoklasično orkestracijo pa skrbi kvartet Sacconi.
Neil Tennant svoja besedila interpretira z značilnim zadržanim petjem, ki pa tule ni v funkciji „pop“ pesmi, bolj se prilega dramski igri. Fokus je večinoma na podajanju besedil, manj na melodijah in rimah. Springer je prav tako umirjen, daleč zadaj so njegove klavirske eskapade iz časa Rip, Rip + Panic. Kaj šele, ko v drugem delu večinoma prevladuje kvartet Sacconi, ki se ne odlepi od normativnega klasicističnega muziciranja. Kot da to velja za najvišjo raven glasbene umetnosti?

Le za en dan so se dobili skupaj Norman Westberg, Giridhar Udupa in Jacek Mazurkiewicz, dovolj, da je nastal album Everyday Life Activities. Če bi poznali Normana Westberga le po članstvu v Swans, pridružil se jim je že leta 1983 in igral praktično na vseh ploščah, bi bili nad rezultatom močno presenečeni. Če bi poznali njegove samostojne „projekte“, bi bil meditativni značaj te glasbe že bolj logičen. Še posebej, ker je Giridar Udupa mednarodno priznani indijski glasbenik, izmojstren na ghatamu, glinenemu loncu, posebej izdelanem, da funkcionira kot glasbilo, ki se ga igra predvsem s prsti. In potem je tu še vsestranski Jacek Mazurkiewicz, ki je že igral z Westbergom, in z vrsto predvsem poljskih jazzovskih glasbenikov. Vsi skupaj so se tokrat spustili v svež eksperiment, ki mu je uvodni impulz dal Westberg s prepoznavnim potegom po kitari, zazankanim v „neskončnost“, Udupa je hitro našel prostor zase in Jacek si je dovolil nenavadne izlete v elektroniko in brbljanje z vokali. V drugem zapisu, prav tako blizu 10 minutnem Spoon In The Jar, imamo pravi metež elektronskih efektov, skozi katerega se komaj prebijajo indijska tolkala in šele proti koncu se izpostavi kitarsko dronanje, ki kmalu potone v tišino.
Če bi poslušali vinilno ploščo, bi nas na strani B čakam celostranski zapis Everyday Apparel (It's Our), ki ga uvede utripajoče dronanje in zamolkli piski elektronike. Napeto pričakovanje stopnjujejo še naključni udarci tolkal in oddaljeni zvoki nedefiniranega izvora, a zdi se, da ima trio z nami drugačne načrte. Nobenega sproščanja skozi ekstazo udarnega zvoka, le posamični izleti v meditacijo in spoštljivo soočanje različnih kulturnih referenc.

Gordon H. Whitlow (ex Biota) je imel že sredi 80. let zamisel o projektu, ki bi vključeval različne glasbenike in interprete, a se je takrat vse končalo pri enem samozaloženem albumu. Šele leta 2020 je Gordon obudil idejo in jo tudi izpeljal. Sorry For Laughing se letos oglašajo že s četrtim albumom zapored, tokrat dvojni Rain Flowers. Medtem se je tudi zasedba utrdila. Ob multiinstrumentalistu Gordonu so tu kitaristka Janet Feder, trobentač Nigel Whitlow, violinist Patrick Q-Wright in trije veterani; Martyn Bates iz Eyeless In Gaza, ki je prispeval tudi besedila, Edward Ka-Spel iz Legendary Pink Dots in tokrat se jim je pridružil še sam Dave-id Busaras, nekdaj v Virgin Prunes.
Očitno je, da je vsak od teh dobil natančno takšno vlogo, kot mu ustreza. Bates je povzdignjeno poetičen, Edward Ka-Spel ves stoično mističen in Dave-Id ne more iz svoje naivnosti, ki meji na otroško nagajivost. Glasbena podlaga je večinoma srhljivo ambientalna. odprta, brez vnaprej določene strukture, bolj ali manj spremlja dramatične pripovedi omenjenih. Sočasno je ton klaviatur in godal pomirjujoč, a v ozadju je prisoten stalen drget, ki napoveduje dramatičen preobrat oziroma deluje kot opozorilni znak, da ni vse tako kot se zdi. Posebej instrumentalni deli so razpotegnjeni v nedoločeno razsežnost, znotraj tega se odpira prostor za male improvizacije in variacije. Vokalisti imajo prav tako veliko možnosti vključevanja in izključevanja, vse v smislu dramatizacije skoraj pridigarske narave pripovedi. Ko se oprimejo še politikanskih šablon, je jasno, da je njihova „resna“ drža poudarjeno cinična. Osemdeseta še živijo.

RETROMANIJA

Včasih je v redu, če si malce izven središč glasbenega vretja. Če nisi neposredno vključen, če na dogajanje gledaš z distance. Potem lažje vzpostaviš lasten glasbeni jezik, ki pa mora biti navsezadnje razumljiv tudi poslušalcu.
V drugi polovici 80. let (prejšnjega stoletja seveda) so v Vzhodnem Berlinu nastali Der Expander des Fortschritts. Torej so “zamudili“ glavni tok Rocka v opoziciji, tudi newyorški no wave se je že izpel, še angleškega post-punka so se komaj dotaknili, a zelo verjetno so ga dobro poznali. Kaj šele Brehtove songe. Namreč vse to in še več je odmevalo v njihovi kaotični, satirični „pop konkretni glasbi“, kot so jo sami radi poimenovali. Zaradi svoje neulovljivosti, se do kakšne večje pozornosti niso dokopali. Prvi album in EP sta izšla le na kaseti, zato pa je drugi album objavil kar Chris Cutler pri podzaložbi ReR, Points East. Vsi ti posnetki (če smo natančni, izdane pesmi z drugega albuma so drugačne, doslej neizdane verzije) so sedaj zbrani v kompilacijsko zbirko na dveh vinilih in z bogatim slikovnim in drugim gradivom pod naslovom Kluge Köpfe Rollen Gut (brihtne glave se najlepše kotalijo).
Še danes, ali celo vedno bolj, ti posnetki kažejo na neskončno domišljijo tako pri kreiranje zvočnih posnetkov z uporabi analognih „semplov“ in s samo izvedbo posameznih pesmi, saj te niso podvržene določenemu principu skladanja. Zlahka so zašli v popoln zvočni kaos, po drugi strani se skupina ni sramovala niti bolj „sprejemljivih“ pasusov, če so bili v funkciji njihovih sporočil. Ta so večinoma opisovala realnost takratne vzhodne Nemčije, mnogokrat so izsečke iz medijev uvrstili v svoj program kar v izvorni obliki, naj govorijo sami zase! Očitno niso potrebovali komentarja.
Der Expander des Fortschritts so igrali povsod, kamor so jih povabili; po študentskih palcih, galerijah, tudi v gledališču. Snemali so scensko glasbo, a njihov domet je bil omejen in po objavi tretjega albuma Ad Acta so dejansko zaključili svojo kreativno pot. Mnogo kasneje so se sicer še zbrali, a le za nekaj nastopov.

Foto/Photos:
Black Country, New Road (bandcamp)
Kuunatic (bandcamp)
Yann Tiersen (bandcamp)
Midori Hirano (bandcamp)
Mekons (bandcamp)
Mark Springer (CGT Thompson)
Norman Westberg (bandcamp)
Sorry For Laughing (bandcamp)
Der Expander des Fortschritts (Tina Bara)

(Rock Obrobje, 1. maj 2025)

Janez Golič