Maj 2020
V majski inventuri prelet skozi aktualne neodvisne izdaje, tokrat so večinoma glavni protagonisti veterani. Vmes še pogled proti sredini in pogled na skrajni rob popularne glasbe. Medtem, ko je Mark Lanegan pisal knjižno biografijo Sing Backwards and Weep: A Memoir, je prišla ponudba še za glasbeni ekvivalent – naj posname še „biografski“ album. Časa ni bilo na pretek. Datum izida knjige je bil določen, a Mark je v zadnjih letih že dokazal, da ustvarja hitro in učinkovito. V treh tednih je spisal 15 pesmi, njegov zvesti pomočnik Alain Johannes jim je dal obliko, mala četa gostujočih glasbenikov (Warren Ellis, Jack Bates (sin Petra Hooka), Ed Harcourt, John Paul Jones, Simon Bonney...) pa dokončen sijaj. Album Straight Songs Of Sorrow ni biografski le po vsebinski plati, tudi po glasbeni plati je pregleden. Nekajkrat seže nazaj v zgodnje, solistično akustično obdobje, še raje se naslanja na elektronsko/programirano podlago. A glas ostaja isti; raskav, rahlo naveličan, ranjen. To je iskrena izpoved nekoga, ki je dal marsikaj skozi. In nima več razlogov za blef. Ostaja pa tudi občutek, da bi lahko petje položil v naročje katerekoli glasbene oblike. Le t.i. „grungeu“ se je odrekel, tudi v knjigi se tistih časov (predvsem odnosov) spominja z grenkim priokusom.
Berlinski veterani Einstürzende Neubauten se ne morejo pohvaliti s tolikšno ustvarjalnostjo.
Na spletni strani so se celo pohvalili, da je Alles In Allem njihov prvi album po 12 letih, torej so na Lament kar malo pozabili (resda je bil narejen po „naročilu“).
Res je tudi, da člani vmes niso zgolj počivali; Hacke je nadvse dejaven, Jochen Arbeit je posnel 4 albume z Automat, Blixa dva z Tehom Teardom (in nekaj tega prinesel v Neubautne).
Tudi na sveže posnetke belgijske zasedbe Aksal Maboul je bilo potrebno čakati dolga leta.
Zametki skupine segajo že v drugo polovico sedemdesetih, ko sta jedro predstavljala Marc Holander in Vincent Kenis.
Skupina se je kmalu pridružila gibanju RIO (Rock In Opposition), po dveh albumih tam v začetku osemdesetih pa prenehala z delovanjem.
Marc Hollander je ostal v glasbi, je soustanovitelj založbe Crammed Discs, po 30 letih ustvarjalnega zatišja pa je z mlado pevko Veronique Vincent ponovno zagnal Aksak Maboul.
Najprej so na novo posneli stare, še neobjavljene pesmi in jih zbrali v album Ex-Futur, plod novih snovanj pa je zbran v dvojni album Figures.
Katalonski glasbenik Pascal Comelade je dolgi vrsti sodelovanj dodal še sodelovanje z Marcom Hurtadom.
Tudi Marc beleži soustvarjanje z mnogimi eminentnimi imeni „alternative“, na tem mestu gre posebej omeniti tisto z Alanom Vego (Suicide), saj se je pri njem najbolj slišno napajal.
In to prenesel tudi v aktualno snidenje s Pascalom na albumu Larme Secrete.
Po drugi strani se je moral Pascal nekoliko bolj prilagoditi oziroma vrniti daleč nazaj, praktično v sedemdeseta, ko je še snoval elektronsko glasbo pod vplivom francoskih veteranov Heldon.
Kasneje je našel svoj izraz predvsem v igranju na otroška glasbila ali kar igrače, skupaj z naivnostjo pri samem skladanju in izvajanju.
Ko so v Limi na istem festivalu nastopili Acid Mother Temple in Richard Pinhas iz Heldon, je direktor festivala in lastnik založbe Buh, Luis Alvarado, prišel na idejo.
Dva člana Acid Mother Temple, Richarda Pinhasa in še dva perujska glasbenika je zvabil v snemalni studiu in v enem dnevu so nastali posnetki za album Alturas (višavje). Prav tako je bil potreben le en skupni dan v snemalnem studiu za nastanek skupnega albuma The Quickening bobnarja Jima Whitea in kitaristke Marise Anderson. Glede na razpršenost udejstvovanj Jimu kaj dosti več časa niti ni ostalo. Pri Marku Kozeleku je v spremljevalni vlogi, v navezi z Georgeom Xylourisom je še vedno zavezan obliki pesmi, zato se je lahko zares „sprostil“ šele v tej improvizirani postavitvi. Na drugi strani Marisa Anderson ponuja odlično predlogo za vse ritmične vragolije, ki jih zganja White, pravzaprav je njena kitarska igra dokaj podobna igri Nicka Turnerja, kitarista Dirty Three. Ni povsem atonalna, le odmika se od zdrsanih blues in folk obrazcev. Plete na varni razdalji in postavlja Whitea pred izziv. Sem in tja on zgolj čaka, komaj da intervenira, a ko se ujameta, vrag vzame šalo. Vse širša družina zbrana pod okriljem založbe Alien Transistor ne počiva. Zato pa je osrednja zasedba The Notwist svojo dejavnost precej omejila, zdi se, da jih skladanje popolnega indie popa dolgočasi. Raje se odločajo za križ kraž sodelovanja, ko so vedno znova postavljeni pred nove ustvarjalne izzive. Nazadnje je pevec Markus Acher zvabil v sodelovanje japonski duo Tenniscoats, pritegnil je še Mata Fowlerja in Cica Becka, ki je zunanji sodelavec The Notwist, in pod imenom Spirit Fest je nastal dvojni album Mirage Mirage. Zasnove pesmi sta prispevala Tenniscoats, snemala sta kar v domačem studiu, kar se pozna na tehnični ravni posnetkov kot na splošnem vzdušju. Posnetki so dobili končno podobo v Munchenu, ko je avtorsko noto dodal Markus. V vseh primerih so to ponotranjene pop vinjete, skromne po inštrumentalnih rešitvah, a obogatene z zanosom, ki ga v današnji pop glasbe ni več najti. Ravno razrahljane izvedbe daleč od popolnosti dodajajo tej muziki edinstven šarm. Več „profesionalizma“ izkazuje škotsko-angleška naveza Modern Studies. Njihov elektrificiran kozmični folk je kompakten, številne žanrske refleksije na albumu The Weight Of The Sun se zlivajo v celovit tok. Resda pesmi preveva melanholija, a se med vrsticami na površje prebija zmerni optimizem. Znajo z večglasnimi harmonijami in aranžerske rešitve nikoli ne zastanejo v predvidljivih frazah. Če ne drugega vse skupaj zalijejo s psihadeličnim prelivom, kar že samo po sebi veže sestavine v eno.
Medtem ko škotski ansambel skozi megleno kopreno išče sončne žarke, kalifornijski trio Houses Of Heaven odslikava drugačno „podobo“ svoje dežele.
Že skozi devetdeseta je kalifornijska založba Cleopatra skrbela za razcvet „gotske“ scene, očitno njen vpliv še traja.
Štafeto je prevzela založbo Felte, ki je v zadnjih letih vzela pod okrilje številna sveža imena „temačnega rocka“. Nazaj v Evropo. Švicarski bobnar Samuel Rohrer se je ponovno spečal z berlinskim veteranom, elektroničarjem Maxom Loderbauerjem (prej sta že spajala nezdružljivo v triu Ambiq). Sedaj sta šla še naprej s pomočjo kitarista in pevca Stiana Westerhusa in kvartet KAVE zaokrožuje Tobias Freund z raznoraznimi efekti. Že po zasedbi je jasno, da bo glasba na istoimenskem albumu nepredvidljiva. Ambientalna elektronika v navezi s svobodno improviziranim bobnanjem, vmes se prosto vključuje zamaknjeno petje in vse skupaj še rahljajo moteče zvočne intervencije. In vendarle KAVE uspevajo v koherentnosti pristopov, najdejo skupno pot, nobene prisile ni v tem, kar počnejo. Fokus se stalno spreminja, kvartret nima vnaprej narejene sheme, vzorca, po katerem bi nastajale kompozicije. Medsebojno poslušanje in hiter odziv so garancija uspešnega projekta. In tega je na albumu obilo.
Davno je že tega, kar so pri Constellation stavili zgolj na odvode glavnih varovancev Godspeed You! Black Emperor.
Segajo vedno bolj v širino, vse tja do izkrivljenega tehna. In ko jim je Automatisme ušel k specializirani Mille Plateaux, so pod okrilje vzeli še enega Kanadčana – T. Gowdya.
Menda je kot producent podpisan že pod 60 albumov, a Therapy With Colour je šele njegov 4. avtorski album, tokrat s širšo distribucijo in močno promocijsko zaslombo.
V stanje zamaknjenosti nas brez naprezanja spravita tudi kitarist Jo David Meyer Lysne in jazzovski basist Mats Eilertsen.
Njuna muzika je globoko ponotranjena, izjemno delikatna v niansiranju posameznih zvočnih plasti in odzvenov.
Mestoma skoraj zastaneta, prepustita mesto zgolj elektronskemu škrtanju ali razpotegnjenim kitarskim tonom.
Drugje nas presenetita z lirično akustično figuro, ki se prelevi v ambientalni elektronski drget.
Zgodnji Gastr Del Sol so hitra primerjava, že zaradi uporabe podobnih sredstev.
Nekaj bolj tradicionalen pristop h igranju akustične kitare in bendža ima Andrew Tuttle.
Avstralec, ki je odraščal v ruralnem okolju Brisbanea, dokler ga tudi tam ni dosegla urbanizacija.
Tako konvencionalnemu obiranju strun na albumu Alexandra prida tudi skrivnostno elektronsko dopolnilo, škrtanje ali oddaljen drone, kar dodatno odpira zvočni prostor.
Postopki niso postavljeno nasproti, kot nasprotujoče sile, ampak se dopolnjujejo, prelivajo, sobivajo.
Foto/Photos: (Rock Obrobje, 1.junij 2020) Janez Golič |