Maj 2021

V majski inventuri najprej izpostavimo nov elektronski album Jima Thirlwella. Povsem v analogno elektroniko se je podala še Colleen, tudi Natalie Beridze se mota tu nekje. Nastala je še nova mala superskupina Sorry For Laughing. Agilna poljska založba Gusstaff je pretekli mesec izdala tri albume v seriji Don’t Sit On My Vinyl. Kanadčani tudi ne počivajo; nov album ima violinistka Sarah Neufeld, glasbo za plesno predstavo so pripravili Fly Pan Am, napol v metalskih vodah brodita Nadja. Vmes še novozelandski The Chills in ob koncu dolgopričakovani svež album južnoafriške zasedbe BLK JKS, objavljen takorekoč pri naši založbi Glitterbeat.

Po štirih letih zatišja je JG Thirlwell brez najave obelodanil svež elektronski album Omniverse, še enkrat pod imenom Xordox. Prvi album, leta 2017 izdan Neospection, je ponujal fascinacijo nad prostranostjo vesolja, še likovna oprema je bila izposojena pri NASA centru. Tokrat se je Thirlwell malenkostno prizemljil, še vedno pa je glasba ustvarjena praktično le z množico sintetizatorjev. Manjkata vsaj dva prepoznavna elementa, ki označujeta praktično vse njegove dosedanje „projekte", ki jih ni malo; simulacija velikega simfoničnega orkestra in udarna bobnarska garnitura. Xordox je druge vrste „izlet", a nič manj zahteven, tako zanj kot za poslušalca. Sedaj mu je sicer nekaj lažje, z računalnikom je pač rokovanje z več stezami bolj preprosto kot prej s trakovi, a še vedno praktično sam upravlja z vsemi izvori sintetičnih zvokov. Po malem se napaja pri „vseh" pionirjih elektronskega „popa", od Tangerine Dream iz osemdesetih, do Kraftwerk in Moroderja. Torej je ritmična podlaga zgrajena na sekvencerjih, ki jih stalno modulira, da se mestoma kar stopijo z ostalimi elektronskimi postopki. Korak naprej od albuma prvenca se pozna predvsem v bogastvu zvočnih rešitev, v prepletu neskončnih odtenkov sintetiziranega zvoka. Nenazadnje je že z naslovom albuma pokazal na pretenzijo; zapustil bo enotno vesolje in se podal v vsa možna vesolja hkrati, glasba z Omniverse pa bo soundtrack medgalaktičnega potovanja. V tem je še vedno stari dobri Foetus, tudi največ mu ni dovolj.

Starih dobrih analognih sintetizatorjev se je oprijela tudi Cécile Schott alias Colleen. Resda se nikoli ni branila elektronskih pomagal, a prej so ta služila kot zazankana spremljava ali so to bili obdelani sempli, na katere je napol improvizirala z akustičnimi glasbili, celo s čelom in harfo. Na prvih albumih tudi ni pela, za to se je odločila šele leta 2013 na albumu The Weighing of the Heart. Očitno ima rada izzive, nekaj, kar morda prej ni niti pomislila. Na svežem albumu The Tunnel and the Clearing je torej opustila „prava" glasbila in obenem zminimizirala zvočno podobo. Kot po pravilu so pesmi zgrajene na enakomernem teku ritem mašine, čez to se prelivajo melodije na orglah in nekako oddaljen, skoraj eterični vokal. Sama pravi, da je želela ustvariti čim bolj preprosto glasbo, samo z osnovnimi gradniki brez okraskov. Nekaj so k tej odločitvi prispevale zdravstvene težave, ki so njena razmišljanja omejila na bistveno.

Vsaj za nekaj pa je dobra pandemija. Za pogled nazaj, za revizijo, tudi za pregled arhivov, kaj uporabnega se še skriva po računalniških diskih. Natalie Beridze je svoj 9. album Mapping Debris sestavila prav iz takih „ostankov", osnutkov, ki se iz kakršnega koli razloga že niso razvili in realizirali v končno obliko. Prednost tovrstne revizije je možnost osveženega pogleda na te osnutke, porodijo se nove zamisli, kako jih na novo sestaviti in jim vsem skupaj dati nek smisel. V primeru Natalie Beridze je nastal njen najbolj drzen, tudi raznolik album. Skoraj povzetek njenega dosedanjega dela. Nekje se zgolj poigrava z „najdenimi" zvoki, drugje jih požene naprej s podloženim tehno beatom, vmes se najde celo neke vrste balade ob spremljavi zgolj klavirja. Ugibam, da je Natalie prav zarade te razpršenosti nekatere iste osnutke prenovila v različnih verzijah, potem dobiš še kanček konceptualnega orisa, naj si bo še tako abstrakten.

Po 35 letih se je Gordon H. Whitlow odločil, da obudi samostojni projekt Sorry For Laughing. Z bistveno razliko, tokrat je sestavil kar malo „super-skupino", namreč v zasedbo je (med drugimi) zvabil Edwarda-Ka-Spela (Legendary Pink Dots) in Martyna Batesa (Eyeless In Gaza), odpela sta dobro polovico pesmi na albumu See It Alone. Kaj mu je ostalo drugega? Njegova matična zasedba Biota zadnjih sedem let večinoma stagnira, nekaj novega gradiva so posneli le za retrospektivno zbirko šestih CD plošč.
Zasnova pesmi je nadvse preprosta. Gordon večinoma igra na orgle, kar že samo po sebi zveni liturgično, čemur se obema pevcema ni bilo potrebno pretirano prilagajati. Njun „naravni" pristop se nagiba k notranje pomirjenemu, skoraj meditativnemu tonu. Melodije spomnijo na tradicionalni folk, kar dodaja nekaj čustvenega naboja. Aranžmaji so skoraj neslišni, prispevki violine in kitare so zgolj kulisa, ki nevsiljivo ilustrirajo te nepretenciozne pesmi. Tokrat, brez ritmičnih pomagal, se zagotovo ne dobrikajo poslušalcu.

Poljska založba Gusstaff še kar izdaja vinilne albume domačih zasedb v nakladi natanko 66 izvodov. Je pa res, da taiste albume založba ponuja tudi na CD in zasedbe same jih ponujajo preko bandcampa v digitalni obliki. Vsaj v primeru tria Polski Piach (Poljski prah) so kupci vinilne plošče nekoliko prikrajšani, namreč dobijo le šest skladb, medtem ko jih je na albumu Poludnie v digitalni obliki 10. Pa tudi vinilna izdaja ni omejena na 66, toliko je le oštevičenih izvodov, namenjenih zbirateljem.
H glasbi. Partyk Zakrocki, Piotr Melech in Kuba Falkowski dokazujejo, da lenobni tok reke Visle vzbuja podobne občutke kot Mississippi ali prostranost puščave Sahara. Podobna melanholija se pretaka skozi strune akustične kitare Patryka Zakrockega kot jo lahko začutimo v zateglih tonih Rya Cooderja, na primer. Glasba je zato počasna, lenobna, trio si vzame čas za oblikovanje skupne zamisli. Tipa, kroži, se razhaja in zbližuje okoli generičnega blues vzorca. Ko se vključi bas klarinet, imamo pravi komorni blues z obrednim plesnim podtonom. Na slepo res ne uganemo, da tole igrajo Poljaki.

Tudi Shofar so posneli več gradiva, kot bi ga normalno spravili na vinilni album. Višek, dve skladbi, so zato vtisnili kar na dodatni singel nestandardne velikost 8 palcev.
Zasedba je podobna kot pri Polski Piach; kitara, bas klarinet, bobni, le da trio Shofar izhaja iz druge tradicije. Naslanjajo se na mistično judovsko tradicijo, predvsem izhajajo iz predvojnih muzikoloških raziskav iz Ukrajine, Poljske in Moldavije. To so najpogosteje "niguni" ali "čarobne verske pesmi, ki naj bi poslušalce spravile v trans in ekstazo".
Na albumu Right Before It Started najdemo osem daljših kompozicij, ki pa ne ostajajo zakopane v tradiciji, od tega se odmikajo s prefinjeno improvizacijo vseh. Celo tako daleč, da „pozabijo" na poslušalca oziroma se mora le-ta približati izvajalcem. Sicer tole muziciranje hitro zleti mimo.

Podobno se hitro zgodi kvartetu Slina, igra posameznih članov pogosto zaide v različne smeri. Zato so na svežem albumu zavestno uokvirili lastno početje, v svoje vrste so zvabili mojstra sintetizatorja Michała Skrzypczyńskega in s tem dobili vezno tkivo. Skupni takt, tudi gruv. Obenem so trajanje kompozicij zaokrožili na minuto, kot okvir, v katerem se lahko gibljejo. Na albumu 42'00'' še vedno ostane dovolj prostora za improvizacijo. Posebej okusna je igra saksofona v uvodni 13'00'', a ko se umakne v ozadje, ostane skoraj industrijsko podrhtavanje elektronike, škrtanje kitare in oddaljen topot bobna. Večinoma se zdi, da se Slina iščejo, šele proti koncu albuma najdejo skupni „drive", ki ga nasilno skrajšajo na natanko 15 minut. Če so si že postavili pravila, naj se jih tudi držijo.

Na svojo 25. obletnico so kanadski Fly Pan Am ponudili najbolj sprejemljiv album. Nekaj tega odpade na namen; povabili so jih namreč, da prispevajo glasbo za plesno predstavo FRONTERA, pri kateri so tesno sodelovali. Torej je plesna skupina Animals Of Distinction prilagodila koreografijo glasbi in glasba se je prilagodila koreografiji. Prvotno je bilo mišljeno, da bodo Fly Pan Am spremljali plesno spremljavo le v živo, zaradi znanih omejitev so se kasneje odločili, da to glasbo posnamejo v obliki albuma.
Večina skupin izpod okrilja založbe Constellation tako ali tako ustvarja glasbo, ki bi jo zlahka uporabili tudi za performans. Album Frontera brez težav dosega svoj namen samostojno, brez vizualij. Poudarek je namreč na ritmiki, ki ni nujno očitno plesna. Zvok je le preveč zgoščen in preskoki ritma prepogosti. Fly Pan Am se ne prepuščajo praznemu teku, stalno modulirajo, nadgrajujejo, posegajo v zvočno maso. Očitno je v prvi polovici Frontera mišljena kot dinamična predstava, s komaj kaj predaha. Šele ko bi obrnili vinilno ploščo, se gibanje umiri, a le navidez. Spodaj stalno ždi napetost, nek drget, ki ga Fly Pan Am „uprizarjajo" predvsem z elektronskimi glasbili. Zagotovo so bili Fly Pan Am postavljeni pred nov izziv, ki so ga izpeljali z odliko.

Kanadska violinistka Sarah Neufeld je izkoristila hibernacijo matične zasedbe Arcade Fire in lani najprej organizirala snemanje novega albuma ansambla Bell Orchestre, kmalu zatem pa še posnela samostojni album Detritus. Sicer ne sama, a v ospredju je dvojna igra violine, kar opravičuje njen samostojni podpis albuma.
Kot po pravilu za podlago služi zazankan vzorec na violini, na katerega prosto nalaga lirične melodije, povzdignjeno petje, obredno bobnanje... Kar preveč eterično, poduhovljeno, da bi lahko pravoverno ozvočila pandemično stanje. Vsake toliko pa si človek lahko privošči tudi nekaj eskapizma, potem je ta glasba pravo ozadje.

Bolj v spanec kot v aktivno poslušanje nas zaziblje tudi svež album norveškega kitarista Tronda Kallevaga. V precep je vzel norveške ponarodele ljudske napeve in jih prearanžiral v nekakšno filmsko amerikano, ki se je ne sramoval niti Ry Cooder. Nekaj osrednjih tem je sumljivo znanih, kot da so s pomočjo globalizacije ponarodele širom sveta, verjetneje pa jih je povzel in preoblikoval kar Tronda sam. K sreči je prilagajanje zaznati le v uvodnih skladbah albuma Fengselsfugl, kasneje Tronda s spremljevalno zasedbo godbo le toliko zgosti in pregnete, da postane avtorsko samosvoja in v določenih okvirih celo drzna. Sicer, le kako bi jo lahko založila založba Hubro?

Tudi Kurtu Wagnerju se nikamor ne mudi. S svojimi Lambchop počasi in ležerno momlja hudomušne stihe. Le da je na prejšnjih dveh albumih z avtorskimi pesmimi (FLOTUS in This (Is What I Wanted to Tell You)) uvedel novost, na petje je pripel efekt tune-in, kot da bi se bal, da bo z vztrajanjem na orkestriranem countryju prehitro zastarel. Po lanskoletnem albumu priredb TRIP je nedavno objavil avtorski Showtunes in še enkrat segel po novosti: ker sam ne igra klavirja, je kitaro vtaknil v vmesnik MIDI in tega speljal na klaviaturo. Le da tokrat ni pretiraval. Polovica pesmi je v slogu starih dobrih Lambchop, druga polovica je posodobljena inačica z obdelanim zvokom in popačenim petjem. V obeh primerih ostajajo melodije, ostaja humor (na primer že v naslovu pesmi Papa Was A Rolling Stone Journalist), ostaja ležerna interpretacija, zategli zvoki kitare in okusni pihalni vložki. Torej je Kurt tokrat ponudil široko paleto pristopov, in to v komaj kaj več kot pol ure. Ostaja le vprašanje, koga bo Kurt Wagner z novostmi pritegnil, koga odbil? In kot vse doslej, verjamem, mu je za to malo mar.

Formule pa niso spreminjali novozelandski The Chills. Pravzaprav je Martin Phillipps ne le edini stalni član zasedbe, tudi napiše vse pesmi, jih odpoje, postavi koncept, če je potrebno. Vsaj tako je bilo v začetku 90. let, ko so The Chills še prisegali na višje umetniške cilje. Sedaj se je Phillipps osredotočil predvsem na posamezne pesmi, da so te karseda všečne, tudi preproste, nepretenciozne, a še vedno okusno aranžirane in ne pretirano klišejske. Vsaj v okviru kitarskega pop-rocka. To mu je na albumu Scatterbrain nedvomno uspelo. Kdo bi od The Chills sploh pričakoval kaj več?

Kazalo je že, da bo južnoafriški kvartet BLK JKS (Black Jacks) ostal pri enem in edinem albumu, leta 2009 izdanem After Robots. Še za tega so potrebovali skoraj desetletje. Ko je album le izšel, je naletel na odličen sprejem pri poslušalcih in pri nekaterih glasbenih zvezdnikih, ki so skupino zvabili za ogrevanje svojih koncertov ali zastavili vsaj dober glas. Po tem, ko so BLK JKS obredli pol sveta, so se vrnili domov v Johannesburg in se razpršili po samostojnih projektih. Odločilen je bil odhod pevca in kitarista Lindanija Butheleza, saj je v največji meri oblikoval slog skupine. To je še najbolj razvidno ob poslušanju novega albuma Abantu / Before Humans; že z naslovom kaže, da je pravzaprav predhodnik prvenca! In res šele ta album izpostavlja „afro" korenine skupine, ki se je prej kar preveč nagibala k progresivnemu rocku in njegovih odvodih. Ker res nimajo sreče, so jim tatovi pobrali opremo iz improviziranega studia in za povrh še disk s končanimi posnetki. Pol leta dela je šlo v nič. Skoraj; kajti BLK JKS so odločni, da končajo začeto, v vsega treh dneh ponovno posneli vse pesmi. Kar se je izkazalo za izvrstno potezo. Sedaj so stvari bolj preproste; brez zapletanja v tehniška izkazovanja BLK JKS ponujajo en razigran, sproščen gruv, plesno funky vročico z večglasnim obrednim petjem in okusnimi etno okraski, predvsem pa pritegnejo navdahnjeni refreni. Večina glasbe je obenem prežeta s puščavskim bluesom, pesmi preveva melanholija in veselje, kar se morda zdi kontradiktorno, a funkcionira. Prava popotnica v prihajajoče poletje.

Duo Nadja ne popušča. Ne le z zvočno skrajnostjo, ampak se Aidan Baker in Leah Buckareff izmikata enostavnim opredelitvam. Če bi namesto odmaknjenega šepetanja pela iz grla, bi ju lahko sprejeli tudi metalci. Ampak ne, do konca popačene kitare in „industrijski" boben na albumu Luminous Rot potiska petje nekam v ozadje. Zato pesmi pravzaprav nimajo pravega fokusa, vsa zvočna slika je zamegljena, prispevki posameznih glasbil oziroma vokala so povsem zabrisani. Predvsem kitare ustvarjajo stalni „drone", v tej glasbi ni dinamike, ni prehodov, je le meditacija v hrupu in sanjavo petje, ki ga je nemogoče razvozljati. Zaradi tega unikatnega pristopa sta možna le dva odziva; popolno sprejetje ali popolna zavrnitev. Če ne padeš noter, so samo še zunaj.

Inventura maj 2021

Foto/Photos: (bandcamp)
J.G. Thirlwell (Xordox)
Colleen
Natalie Beridze
Partyk Zakrocki (Polski Piach)
Slina
Fly Pan Am
Sarah Neufeld
Kurt Wagner (Lambchop)
BLK JKS

(Rock Obrobje, 1.junij 2021)

Janez Golič