Le kdo bi si mislil, da bosta v letu 2022 Soft Cell izdala nov album? Zgodnji meteorski uspeh je pokopal že marsikoga in tudi Marc Almond in Martin Ball sta dokaj hitro šla v pozabo, praktično vse, kar sta objavila po singlu Tainted Love in albumu Non Stop Erotic Cabaret je bil zgolj odmev zgodnjega buma. Ko se je ta po tretjem albumu dokončno umiril, sta se razšla.
Vsaj Almond je kasneje le naredil solidno in tudi razgibano glasbeno kariero, polno odklonov in raznoraznih sodelovanj, tako da nenazadnje povratniški album Cruelty Without Beauty iz leta 2002 le ni bil tako presenečenje. Bil pa je popoln komercialni polom. In še enkrat je minilo 20 let, da sta Soft Cell zbrala dovolj kreativnih moči za skupni album *Happiness Not Included.
Revolucije res ni bilo pričakovati, še več, Soft Cell ostajata globoko utirjena v osemdesetih. Martin Ball je verjetno uporabil kar iste klaviature, Almond poje z istim ultra dramatičnim glasom, rahlo upešanim le po prebolelem covidu. Pomembneje, na albumu je večina pesmi vsaj solidnih, nekaj celo pravih hitov (z malo pomočjo Pet Shop Boys), in nekaj t.i. fillerjev. Stari ljubitelji, kolikor jih je še, bi skoraj morali biti zadovoljni. Še toliko bolj glede na dokaj nizka pričakovanja.

Matmos, še en elektronski duo, je bolj produktiven. Po triurnem albumu The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form izpred dveh let, je tu poklon vsestranskemu poljskemu skladatelju Bogusławu Schaefferju (njegovo glasbo je, na primer, uporabil David Lynch v filmu Inland Empire). M.C. Schmidt in Drew Daniel očitno vsakič potrebujeta okvir, koncept, vnaprej določena sredstva, ki jima šele vzbudijo ustvarjalnost. Večina njunih albumov je „tematskih“; na piko sta vzela že ameriško državljansko vojno, uporabila sta zgolj zvoke operativnih posegov, zvoke domačega pralnega stroja, zvoke plastičnih glasbil in odpadkov, povabila sta 99 glasbenikov, ki so prispevali vsak majhen delež k albumu The Consuming Flame.
Podobno velja za aktualni album Regards / Ukłony dla Bogusław Schaeffer. Od poljskega inštituta, ki skrbi za Schaefferjevo zapuščino, sta dobila prost dostop do njegovih posnetkov, ki pa zanju služijo samo za izhodišče. Izvirne posnetke sta zmanipulirala do nerazpoznavnosti ali sta jih s studijsko obdelavo celo povsem odstranila iz končnega rezultata. Prav zato album Regards z vsem dolžnim spoštovanjem zveni povsem matmosovsko. Torej se soočamo z izjemno gostoto zvočnih domislic, ki jih Matmos stalno gneteta in premetavata. Ker so zvoki večinoma ritmično sinhronizirani, imamo kvečjemu usmerjeni kaos, nered, ki teče v vsaj približno določeno smer. Kdaj se razlije čez, a se hitro vrne. Očitek bi lahko letel ravno na to „nekonsistentnost“, medtem ko se kje Matmos približata „všečnosti“ kakih Yello, ju takoj zatem odnese v eksperiment gole zvočnosti. Album je tudi tehnično izvrstno posnet, vsak mini zvok je točno razviden, umeščen v prostor, in že zato privlačen in nemoteč. V dobro in slabo končnega vtisa.

Kar trojček „elektronskih“ izdaj ponuja založba Constellation. S tem se je dokončno otresla naziva „utrdbe“ kanadskega post-rocka.
Vsi albumi so delo manjših zasedb oziroma za imenom JOYFULTALK stoji le multiinstrumentalist Jay Crocker. Le da je tokrat resda sam pripravil grobe osnutke skladb, a potem z drznimi postopki lepljenja in rezanja vkomponiral prispevke na daljavo gostujočih glasbenikov. Tu ni videti meja, niti v uporabi glasbil niti v razmerjih med njimi. Jay je sam v osnovi kitarist in je že zato v elektronski metež vtisnil še nekaj kitarskih bravur, ki v sklopu albuma Familiar Science delujejo kot tujek. Jazzrockovski kitarski vzorci so pač preživeti, še posebej v okviru silnega eksperimentiranja oz. s soočanjem žanrov. Mestoma gostota zvočnih valov preraste osnovno zamisel skladbe, eksperiment postane samemu sebi namen. Še vedno pa ostane dovolj uspešnih trkov iz daljave, da je poslušanje albuma vsaj zanimivo, če ne že všečno.

Prav tako na daljavo sta sodelovala kanadski glasbenik William Jourdain in švicarski, predvsem vizualni umetnik, Stefan Paulus. William sicer deluje pod imenom Automatisme in Paulus mu je zrežiral nekaj videoposnetkov. Vmes sta vsak zase prispevala posnetke za iste založbe, od tu poznanstvo in zamisel o skupni stvaritvi, albumu Gap/Void.
Paulus je pripravil serijo zvočnih posnetkov iz narave, predvsem globok piš vetra v švicarskih Alpah, ki ga je uporabil kot pripraven „drone“. Iz večih virov je sestavil 5 ambientalnih kompozicij in jih poslal Williamu v nadaljno nadgradnjo. V slogu Automatisme so ti posnetki prerasli v nekaj povsem drugega, predvsem „inteligentna plesna glasba“ prevladuje. Le nekje spodaj nemoteče ždi temelj, tako zelo prikrit, da je v digitalni izdaji albuma dodanih prav tistih pet osnovnih posnetkov, ki jih je sam pripravil Paulus.
Če bi bil to še en običajen tehno album, zagotovo ne bi izšel pri Constellation. Odklon se kaže v nekonvencionalni rabi ritmičnih poudarkov in v produkciji.

Še več posegov v ritmično strukturo plesne elektronike uvaja Gowdy T. Tudi on si je pomagal s staro zasnovo, muziko, ki jo je že leta 2018 pripravil za audio/vizualni performans, a nikoli uporabil. Za zgolj audio izkušnjo je to zasnovo dodobra prevetril, predvsem poudaril igro sekvenc oziroma serijo sintetičnih tonov v območju 120 do 140 udarcev na minuto. Podobno kot Autechre - le ne tako drzno, vseeno manipulirata po večih koordinatah hkrati - Gowdy stalno spremlja in spreminja sekvenčni tok. Njegovi posegi so gibki, z rahlimi zavoji po eni dimenziji hkrati. Dovolj, da ustvari vtis hipnotičnosti, nedoločene zamaknjenosti, da izstopi iz običajnih struktur in dinamik. Album Miracles je namenjen umišljenemu plesu.

Svoj aktualni osmi album je industrijski hiphoperski duo dälek pravzaprav načrtoval že za leto 2019. Vmes se je zgodila pandemija in vse, kar je povezano z njo. Zato je album Precipice menda precej drugačen od načrtovanega. Naj bi bil bolj agresiven, težak, jezen, kot odziv na splošno situacijo, a po slišanem, morda kontroverzno, tudi dokaj apatičen, vdan v usodo. Kar vse tvori natančen vtis stanja. Glasbeno se dälek nista bistveno spremenila. Na žalost se njuna zasnova že močno ponavlja, nekateri zapisi so si ritmično že tako podobni, da se zdi, da poslušamo eno in isto skladbo. Rešuje ju dejstvo, da je DJ Mike Manteca že v začetku zgradil edinstven spoj hiphoperskega beata in temačnih sintetizatorskih linij in da je vokalist Will Brooks (MC Dälek) iznašel interpretacijo, ki enakovredno sloni na agresiji in resignaciji. In nenazadnje, tudi daljši premor med izdajami albumov pride prav.

Kako zelo so se globalno spremenile „scene“ posameznih področij, priča tudi pojav zasedb s Kanarskih otokov. Človek bi pričakoval neko razposajeno, plesno muziko, a triu MINIATURa bi prej pripisali urbani rodovnik. So še eni mnogih, ki zglede vlečejo iz nemške krauterske šole, predvsem se oprijemajo tega repetitivnega, hipnotičnega gruva dua Neu!, nenazadnje, na dobro podlago je mogoče položiti marsikaj, in to učinkuje. MINIATURa polagajo večinoma po shoegazersko razmazano kitaro, kje se spustijo celo v darkerske linije, le petje ostaja zasanjano, skoraj eterično tudi ob mestoma bolj nabriti muziki. Album Geometria Prohibida je že njihov četrti, a prvi po letu 2015. Za sedem kompozicij so si vzeli sedem let in na koncu ponudili borih 25 minut sveže muzike. Ker je format albuma itak v izumrtju, je prav vseeno koliko pesmi hkrati objavi določen izvajalec. Večinoma se bodo vrtele v playlistah. Po svoje žalostno, vsaj Geometria Prohibida zveni kot celota, ima svoj logični tek in dinamični lok in MINIATURa zagotovo ne „zaostajajo“ za slavnejšimi zasedbami iz angleško govorečih dežel.

Prav od tam prihajajo Just Mustard, natančneje iz irskega mesteca Dundalk, prav na meji s Severno Irsko. Ravno prav daleč in ravno prav blizu obeh centrov, Belfasta in Dublina, da so dekle in fantje zgradili dovolj svojstven zvok. Saj ne, da je spoj zasanjanega ženskega petja in hladne rockovske spremljave nevemkako izvirno, v tem okviru je preigrano že marsikaj, a vseeno Just Mustard odstopajo od večinske shoegazerskih in darkerskih pristopov.
Na aktualnem, drugem albumu Heart Under si pevka Katie Ball obilno pomaga z efektom odmeva, odvit je do konca, tako polno doseže občutek eteričnega, nadzemeljska lebdenja. Fantje na drugi strani so povsem prizemljeni. Udarci bobnov so v najbolji tradiciji darkerskega vala, kaj šele kitare in klaviature, ki so obvezno podvržene raznim popačenjem in mestoma zvenijo povsem izven svojega karakterja. Meljejo kot pokvarjen mešalec za beton ali nadležno skovikajo nekje v ozadju. Nekonvencionalni aranžmaji te preproste pesmi postavljajo v nov kontekst, dodajajo kontrast in dinamiko, ki so jo znali do krajnih možnosti izkoristiti že zgodnji The Jesus And Mary Chain ali My Bloody Valentine. Če bi bile še zasnove pesmi narejene bolj domiselno, bi bil to že res dober album. Zaenkrat sodi zgolj v razdelek „zanimivo“.

Jeffu Tweedyju kar ne zmanjka pesmi. Ko je matična zasedba Wilco po sili razmer počivala - najprej je upravičeno manjkal bobnar Glenn Kotche, zatem je nastopila korona – je Tweedy takole mimogrede posnel in objavil tri solidne solistične albume, vmes na hitro še enega z Wilco. Takoj, ko so razmere dopuščale, so se Wilco zbrali v svojem vadbenem prostoru v Chicagu, preurejenem v snemalni studio, in skupaj posneli dvojni album Cruel Country. Naslov se nanaša na oboje; na glasbeni žanr, in dejansko pomeni slogovno vrnitev h countryju, in na deželo, v kateri Wilco živijo.
Veseli bodo stari ljubitelji, manj tisti, ki smo Wilco začeli zares ceniti šele z albumom Yankee Hotel Foxtrot. Torej imamo tokrat ponovno manj eksperimentov, manj malih presenečenj, preskokov in prelomov. Muzika teče ležerno, večinoma z akustično kitaro v ospredju in pomirjenim petjem Jeffa Tweedyja. Zdi se, da je teh 21 pesmi napisal na hitro, skoraj sproti, da potrebuje le nekaj osnovnih akordov, morda zgolj stih, in pesem že steče. Ostali imajo pri tem malo „besede“, večinoma so postavljeni v spremljevalno vlogo. Človek bi pričakoval, da bo skupina po prisilnem premoru pokazala svojo razigrano plat, da si bosta kitarista izmenjevala male domislice, a to se zgodi preredko. Ampak vsaj takrat Wilco pokažejo, kako dober bend so, in Tweedy še enkrat dokazuje, da dober pisec pesmi je, iz vsake predloge še vedno potegne povsem solidno pesem, le da tokrat album kot celota posebej ne izstopa.

Več zanosa gre iskati pri mlajših silah. Avstralska peterica Rolling Blackouts Coastal Fever je poiskala zasilno rešitev. Med pandemijo so se preprosto izselili iz Melbourna v dve uri vožnje oddaljeno vasico in tam v hiši iz sedemdesetih let so nastale pesmi za album Endless Rooms. Pozna se, da je skupina vadila in snemala skupaj, pozna se tudi, da so v skupini trije pevci, ki so obenem kitaristi. Torej nimajo osrednjega člana, nekoga, ki bi vlekel večino pozornosti nase. Ne, fantje si lepo „podajajo“ žvenkete kitar, izmenjujejo vloge med ritem in solo kitaro, prav vsak od treh pevcev prevzema “glavno“ vlogo posebej. Nihče nima posebej karakternega vokala, kar še poudarja enakopravnost v skupini.
Večina besedil se resda gibje v območju rock'n'rollerskih izpovedi, a vmes pronica tudi angažirana misel. Čeprav so snemali na varnem, niso mogli mimo migrantske in podnebne krize. Pravijo, da so želeli posneti „anti-tematski“ album, da so se prepustili vsemu, kar jih teži in žene naprej.
Verjetno niso kandidati za naslednike R.E.M., za to niso dovolj le dobre pesmi in solidne izvedbe, potrebne bi bile izjemne pesmi, take, ki ostanejo. Prej zasedajo mesto, ki jim ga prepuščajo The Triffids ali novozelandski The Chills, torej ne ponujajo nič silno veličastnega, a poštenega „rock'n'rolla“ tudi ni nikoli dovolj.

RETROMANIJA

Najprej velika pričakovanja, zatem tudi veliko razočaranje. Nemška založba Bureau-B je že lani izdala obširno zbirko posnetkov kraut legend faust. Zajemala je štiri redne albume iz prve polovice 70. let, glavna vaba pa je bil prvič legalno izdan album z delovnim naslovom V (sedaj nosi naslov punkt.) in še za dva albuma drugih neobjavljenih posnetkov. Razočaranje izhaja iz dejstva, da je bila izdaja striktno omejene naklade in je vsa pošla že v predprodaji. Pritisk ljubiteljev, ki so ostali praznih rok, je očitno zalegel, založba se je nedavno le odločila za izdajo albuma punkt.. Vsaj to.
Okoliščine nastanka tega petega albuma so prerasle v velelegendo. faust so leta 1974 snemali v mondenem studio Sergia Moroderja v Münchnu pod pretvezo, da vse stroške plača šef založbe Virgin Richard Branson. Ta je za snemanje izvedel šele, ko je dobil v plačilo masten račun. Sledila je policijska racija, dobesedno bežanje prevarantov, trije ujeti in zaprti fausti, plačilo poravnajo starši itn. K sreči so faust uspeli iz studia pretihotapiti posnetke, ki po slišanem niso bili niti dokončani. Končni miks sta predlani naredila šele Jean Herve Peron in Amaury Cambuzat.
Če ne drugega, manjkajo vokali. Praktično imamo instrumentalni album z močnim faustovskim gruvom v zasnovi. Dve daljši kompoziciji sta že znani iz albuma Munic & Elsewhere oz. 71 Minutes Of faust, le da so nove verzije občutno drugačne; težje, močnejše in lepljive. Posebej izstopa Schön Rund, ki iz klavirske elegije preraste v dokaj kaotični krautjazz in se v desetih minutah še dvakrat spreobrne. Tudi v obširnem faustovem okvirju skladba predstavlja izjemo. Faust so pritisnili piko s sklepnim pulziranjem brnečega hrupa in še enkrat dokazali, da so bili vsaj nekaj let pred časom.
Vse skupaj, ne ravno ključni album fausta, a za ljubitelje nepogrešljiv.

Kako po več desetletjih vse pride prav. Na dvojnem albumu The Complete Recordings of Alexander von Borsig so končno zbrani vsi zgodnji posnetki berlinskega odpadnika, posebneža Alexandra von Borsiga. Ime si je nadel po železarski firmi, pri kateri je delal njegov oče, z reklamnimi nalepkami firme pa je opremljal stene klubov, v katerih je nastopal še kot najstnik. Že pri 14-ih je namreč doma izprosil klaviaturo Korg in ceneno ritem mašino in pod vplivom dua Suicide in skupin Chrome ter Throbbing Gristle so hitro nastajale pesmi, ki jih je kmalu izdal na dveh samostojnih kasetah in kompilacijah različnih izvajalcev.
Muzika je nastala in ostala v duhu časa - diletantska in primitivna, hladna in agresivna. Te „pomanjkljivosti“ je Borsig nadomestil z zagnanim raziskovanjem, praktično vsake pesmi se je namreč lotil „na novo“, z drugačnim prijemom. Težko bi jih enostavno postavili na skupni imenovalec; nekje je poudaren na hladnem elektronskem udarcu, drugje se je lotil popačevanja zvokov klaviatur in semplov. Kakšnega teh posnetkov bi zlahka zamenjali za Cabaret Voltaire.
Leta 1981, pri šestnajstih, je Borsig že postal enakopravni član berlinskih Einstürzende Neubauten, pri katerih ropota še dandanašnji. Namreč, ob vstopu v skupino drugih je spremenil tudi ime, poslej je znan kot Alexander Hacke.

Japonski duo Tenniscoats si je z vztrajnostjo in slogovno prepoznavnostjo priboril zvest krog ljubiteljev. Posebej produktivna sta bila Saya Ueno in Takashi Ueno na prelomu iz prvega v drugo desetletje, ko sta nanizala vrsto „samostojnih“ albumov in takih, v sodelovanjih. Pri založbi Alien Transistor so se odločili, da bodo začeli s serijo ponovnih izdaj teh albumov, tokrat z remasteriziranim zvokom in prvič z vtisom tudi na vinil.
Prvi v seriji je skupni album s švedskimi glasbeniki večinoma iz jazzovskega kroga, leta 2012 izdan Papa's Ear. Morda se zdi, takole teoretično, da japonski indie pop in švedski jazz skupaj ne bosta funkcionirala, a boste težko našli skladnejšo glasbeno simbiozo. Res pa je, da so se „morali“ prilagoditi predvsem improvizatorji; Johan Berthling, Tomas Hallonsten, Fredrik Ljungkvist, Lars Skoglund, Andreas Söderstrom in Andreas Werlin tule nastopajo kot povsem enakovredni spremljevalci eteričnih, občutljivih folkovskih melodij. Previdno jih oplajajo, kdaj speljejo v bolj razburkane vode, a nikoli ne prevladajo specifičnih občutij. Kvečjemu jih nadgradijo z bolj kompleksnimi aranžmaji, sicer bi ostali v skoraj otroški naivnosti. Na dvojnem albumu sta dodani še dve pesmi s skupnega singla s triom Tape, ostane nam le še nestrpno čakanje na ponatis albuma Tan-Tan Therapy.

Foto/Photos:
Soft Cell (discogs)
Matmos (bandcamp)
JOYFULTALK (bandcamp)
Automatisme (bandcamp)
dälek (discogs)
MINIATURa (keroxen.com)
Just Mustard (bandcamp)
Wilco (bandcamp)
Rolling Blackouts Coastal Fever (bandcamp)
faust (bandcamp)
Alexander Hacke (bandcamp)
Tenniscoats (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. junij 2022)

Janez Golič